Jedro

Pravica uporabe fizičnih oseb je bila stvarna pravica in zato ovira za vračilo nepremičnin po ZDen. Lastninjenje spornih parcel po 2. členu ZLNDL, s čemer so prejšnji imetniki pravice uporabe zgolj na podlagi tega svojstva že po samem zakonu postali njihovi lastniki, ne predstavlja nedopustnega razpolaganja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 27.1.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka v pritožbenem postopku zaradi molka prvostopnega organa z izpodbijano delno odločbo, izdano v ponovnem postopku v izvrševanju pravnomočne sodbe, št. U 966/2001 z dne 8.1.2003, odločila, da se zahtevek tožeče stranke za denacionalizacijo dela podržavljene parcele št. 45, ki je v času vračanja predstavljal parcelno št. 45/2 in 45/6, obe k.o..., v obliki vrnitve v last in posest, zavrne. Tožena stranka je navedla, da ne v Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) in ne v drugem zakonu ni podlage, da bi bilo mogoče z upravno odločbo vrniti prejšnjemu lastniku v last in posest zemljišče, če ima na njem fizična oseba pravico uporabe.

Tudi po presoji sodišča prve stopnje je v konkretnem primeru podana ovira za vračilo nepremičnin po 3. odstavku 16. člena ZDen. Zato ni podlage za odločitev, da se nepremičnina v postopku vrne v naravi. Pri tej obliki vračila pa je tožnik vztrajal, kljub temu, da je bil v upravnem postopku večkrat opozorjen, da bo pravico do denacionalizacije izgubil, če ne bo postavil še odškodninskega zahtevka.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in odločbo tožene stranke odpravi, podrejeno pa, da razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču v novo sojenje. Navaja, da so fizične osebe, ki so sedaj po vpisu na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini postale lastnik spornega zemljišča, pridobili pravico uporabe za gradnjo na podlagi pogodbe sklenjene z občino. Ta pravica ni bila stvarna pravica, temveč obligacijska pravica, ki se je po zgraditvi objekta preoblikovala v stvarno pravico. To pravico so lahko pridobili le na zemljišču, ki predstavlja stavbišče in tedaj funkcionalno zemljišče zgrajenega objekta. Na spornih parcelah pa te pravice niso mogli pridobiti. Ovira za vrnitev parcel v last in posest ni podana.

Odgovor na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je sporno, ali je v denacionalizaciji mogoča vrnitev nepremičnin s parcelno št. 45/2 in parc. št. 45/6 obe k.o..., pri katerih je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica fizičnih oseb, v last in posest. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta zavzela stališče, da glede na 3. odstavek 16. člena ZDen vračilo v taki obliki ni mogoče, tožnik pa, tudi v pritožbi (zatrjuje), da sporni parceli predstavljata del njegove parcele ter zastopa stališče, sklicujoč se na 8. člen ZLNDL, da je taka oblika denacionalizacije mogoča. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo tožene stranke in z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki so bili navedeni kot podlaga odločitve.

Po 3. odstavku 16. člena ZDen se v postopku denacionalizacije podržavljeno premoženje ne vrača v naravi, če je v lasti fizičnih ali civilno pravnih oseb. V konkretnem primeru je podano takšno dejansko stanje in sta to pravilno ugotovila že tožena stranka in sodišče prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča se ni mogoče sklicevati na določbo 8. člena ZLNDL. V obravnavani zadevi je bila pred lastninjenjem spornih nepremičnin po navedenem zakonu v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe v korist fizičnih oseb. Že pravica uporabe na teh nepremičninah je predstavljalo oviro za vračilo nepremičnin v naravi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožnik, ki meni drugače, nima prav. Pravico uporabe, kateri imetniki so fizične osebe, je bila stvarna pravica, po vsebini podobno lastninski pravici in ima svoj izvor v Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč in so jo poznejši zakoni preimenovali v pravico uporabe, najprej Zakon o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja. Zato lastninjenje spornih parcel po 2. členu ZLNDL, s čemer so prejšnji imetniki pravice uporabe zgolj na podlagi tega svojstva že po samem zakonu postali njihovi lastniki, ne predstavlja nedopustnega razpolaganja. V sodni praksi pravica uporabe fizične osebe na nepremičnini predstavlja oviro za vračilo te nepremičnine v naravi. Ni pomembno, če sta bili sporni parceli odmerjeni iz razloga, da naj bi se na njih vpisala pravica uporabe v korist tožnika. Katastrski načrt ni podlaga, ki bi lahko bila odločilna v denacionalizacijskem postopku. Ne daje podlage za določanje funkcionalnega zemljišča na zemljišču v lasti drugih fizičnih oseb zaradi vračila tega zemljišča v denacionalizaciji. Ob izkazani oviri za vračilo nepremičnine v naravi po 3. odstavku 16. člena ZDen vračanje tega zemljišča v taki obliki, kot jo je tožnik zahteval in pri njej vztraja, ni mogoče. Glede na navedeno tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožnik v njih smiselno ponavlja ugovore, ki jih je uveljavljal že v upravnem postopku in v upravnem sporu na prvi stopnji, pa je bilo na njih pravilno odgovorjeno. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.