Jedro

ZPPreb v 4. odstavku 8. člena določa, da se v primeru, če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah ZPPreb pa ga tudi ni mogoče prijaviti, za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. V takšnem primeru gre za zakonsko prebivališče, ki je namenjeno izključno registraciji posameznika v določenem naselju, ne pomeni pa dejanske nastanitve na naslovu organa ali organizacije. Zato je v konkretnem primeru, ko ima tožnica naslov na naslovu določenega Centra za socialno delo, potrebno ugotoviti, ali je ta naslov tudi sicer naslov za vročanje. Ker sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo.

2. Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega oziroma procesnega prava. Meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Opozarja, da je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo potem, ko je predlog za zavrženje tožbe podala tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo. Pri tem sodišče tožnici ni dalo nobene možnosti, da bi se do vprašanja pravočasnosti tožbe in glede tega, kdaj ji je bila odločba z dne 5. 1. 2015 (pravilno: odločba z dne 13. 6. 2013) vročena. Sodišče prve stopnje je odgovor na tožbo toženih strank tožnici oziroma njenemu pooblaščencu, vročilo skupaj z izpodbijanim sklepom. S takim postopanjem sodišča tožnici ni bila dana možnost obravnavanja in ji ni bila dana možnost, da poda izjavo v kontradiktornem sodnem postopku. Tudi sicer meni, da sodišče prve stopnje nepravilno uporablja določilo 37.a člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/10 s spremembami, v nadaljevanju: ZUPJS). Meni, da se navedeno določilo uporablja le glede vročanja odločbe, s katero se odloči o pravici po navedenem zakonu, ne velja pa to določilo tudi za vročanje odločbe, s katero se odloča o pritožbi stranke. Nadalje navaja, da tožnica sploh nima hišnega predalčnika, v katerem bi ji kdorkoli lahko pustil kakršnokoli odločbo. Sploh pa hišnega predalčnika nima na naslovu A. ulica 5 v B.. Poleg tega opozarja, da sta toženi stranki kot začasno bivališče tožnice v svojih odločbah navedli A. ulica 5, B., kjer ima sedež center za socialno delo. Tožnica na tem naslovu ne živi in na njem ne prejema pošte in tam tudi nima hišnega predalčnika. Naslov A. ulica 5, B. je naslov, ki je tožnici dodeljen proti njeni volji in celo brez njene vednosti. S tem, ko je Center za socialno delo B. tožnici vročal odločbo ministrstva tako, da jo je pustil v svojem lastnem hišnem predalčniku, je tožnici onemogočil kakršnokoli uveljavitev sodnega varstva zoper svojo odločbo. Takšnemu postopanju državnega organa v sodnem postopku sodišče ne sme nuditi opore oziroma ga opravičiti z izpodbijanim sklepom. Vztraja, da vročanje v konkretnem primeru ni bilo izvršeno pravilno, saj bi si vsak državni organ moral prizadevati, da odločbe, ki so namenjene strankam, le-tem dostavijo oziroma vročijo. Način, kot se ga je lotil Center za socialno delo B. je nezakonit in neustaven. Navaja, da tožnica nima dostopa do hišnega predalčnika, ki je na sedežu Centra za socialno delo. Vse navedeno bi lahko tožnica izpostavila v odgovoru na tožbo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodno varstvo pravic se po 1. odstavku 72. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) lahko uveljavi v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji.

5. Skladno s 1. odstavkom 37.a člena ZUPJS se odločba, s katero se odloči o pravici po tem zakonu, vroča z dostavo v hišni predalčnik in se šteje, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme. Dan odpreme se na odločbi tudi označi. 6. O pravici po ZUPJS se odloči tako s prvostopno kakor tudi z dokončno oziroma drugostopenjsko odločbo. Zato takšna določba glede vročanja, velja tudi v pritožbenem postopku pri vročanju drugostopne odločbe in ne zgolj pri vročanju prvostopne odločbe, kot zmotno meni pritožba.

7. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi datuma o odpremi, navedenega na odločbi, ugotovilo, da je bila dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 13. 6. 2013 odposlana 21. 6. 2013. Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega datuma o odpremi preuranjeno štelo, da je bila citirana odločba tožnici vročena 12. 7. 2013. V zvezi z vročanjem je v obravnavanem primeru sporno, ali ima tožnica na naslovu A. ulica 5, B., hišni predalčnik. V kolikor tožnica na tem naslovu hišnega predalčnika nima oziroma (tako kot navaja), da nima do njega dostopa, je potrebno ugotoviti, ali tožnica na tem naslovu prejema pošto, kakšno pošto in na kakšen način se ji vroča, ter kdo ji pošto vroča in ali zato veljajo kakšna pravila. Izrecno pa je potrebno ugotoviti, na kakšen način in kdaj je bila tožnici vročena odločba tožene stranke št. ... z dne 13. 6. 2013, ki jo tožnica v tem postopku izpodbija oziroma, ali je bila puščena v predalčniku, ta pa ima naravo hišnega predalčnika.

8. Zakon o prijavi prebivališča (Ur. l. RS, št. 9/2001 s spremembami, v nadaljevanju: ZPPreb) v 4. odstavku 8. člena določa, da če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališa, po določbah ZPPreb pa ga tudi ni mogoče prijaviti, se za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. Pristojni organ mora pred prijavo stalnega prebivališča pridobiti pisno soglasje organa ali organizacije, ki posamezniku daje pomoč. Če organ ali organizacija ne da pisnega soglasja, pristojni organ posameznika stalno prijavi na naslovu tistega organa ali organizacije, ki je posamezniku dal zadnji pomoč.

9. V takšnem primeru gre za zakonsko prebivališče, ki je namenjeno izključno registraciji posameznika v določenem naselju, ne pomeni pa dejanske nastanitve na naslovu organa ali organizacije. Zato je v primeru, kakršen je tožničin, ko ima naslov A. Ulica 5, B., to je naslov Centra za socialno delo B., potrebno ugotoviti, ali je ta naslov tudi sicer naslov za vročanje.

10. Sporna nakazana vprašanja bo sodišče razčistilo z zaslišanjem pristojnega delavca Centra za socialno delo B. in eventuelno pridobilo dokumentacijo o vročitvi in pravila o vročanju, če ta obstajajo. V primeru, da je za tožnico naslov A. ulica 5, B. tudi naslov za vročanje in zanjo obstoji predalčnik, primeljiv s hišnim predalčnikom, velja odločba z dne 13. 6. 2013 za vročeno 21. dan od odpreme tako kot je določeno v 37.a členu ZUPJS in kakršen pravni pouk vsebuje tudi citirana odločba. V nasprotnem primeru pa se za dan vročitve šteje dejanska vročitev.

11. Po tako dopolnjenem postopku bo sodišče prve stopnje lahko presodilo, ali je tožba zoper odločbo tožene stranke z dne 13. 6. 2013 vložena 29. 4. 2015, pravočasna ali ne. Tožnica o tem, kdaj je prejela odločbo z dne 13. 6. 2013, ne navaja. Prav tako pa ne navaja, da odločbe ni prejela in tudi v zvezi s trditvami v pritožbi, ni predložila nobenega dokaza.

12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi na podlagi 3. točke 365. člena v zvezi s 355. členom ZPP ugodilo in izpodbijani sklep zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.