Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno ugotavljalo elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj tožnica ni vtoževala odškodnine po 8. členu ZDR-1, pač pa odpravnino in odškodnino za odpovedni rok zaradi podane izredne odpovedi delavca iz 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ki določa, da delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem, ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom zakona. Pritožbeno sodišče izrecno opozarja, da je pravna podlaga za odločanje glede odškodnine podana v tretjem odstavku 111. člena ZDR-1, ki določa, da je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prvega odstavka upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in do odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Navedeno bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati v ponovljenem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek: da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova odpravnine izplačati znesek 3.511,37 EUR in iz naslova odškodnine za odpovedni rok obračunati bruto znesek 2.006,50 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke ter izplačati pripadajoči neto znesek, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2014 dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (I/1. točka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev, pod izvršbo (I/2. točka). Nadalje je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.384,70 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka pa vse do plačila, pod izvršbo (II. točka).

2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo in navaja, da jo izpodbija v celoti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Ocenjuje, da ne soglaša z ugotovitvijo naslovnega sodišča, da naj bi iz izpovedi zaslišanih prič izhajalo, da trpinčenje in spolnega nasilja s strani direktorja tožene stranke nad tožnico ni bilo, da za njega niso vedeli in da tožnica ni ničesar povedala. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je priča A.A. izpovedala, da ji je tožnica povedala, da se direktorja tožene stranke boji, da se boji biti sama z njim, da se ga boji zaradi klicev, da ne zdrži več in da bo odšla. Priča je potrdila, da je direktor tožnico klical na delovno mesto in jo spraševal, če bo šla spat, če bo spala sama ipd. Potrdila je, da se je tožnica zaradi teh klicev direktorja tožene stranke bala ter jo je včasih prosila, da ostane do zaprtja lokala z njo. Tudi sama je bila deležna teh klicev, praviloma ponoči, vendar jih je jemala kot šalo. Potrdila je tudi, da je direktor tožene stranke običajno kaj spil z gosti. Tudi B.B. je potrdil, da se mu je tožnica od konca leta 2013 začela tožiti, da jo direktor nadleguje in ga je enkrat celo prosila, da ostane z njo v lokalu do zaprtja, ker jo je strah vinjenega direktorja tožene stranke. Potrdil je, da je bil direktor občasno vinjen v lokalu. Priča C.C. je tudi potrdila, da je tožnica povedala, da jo direktor tožene stranke po telefonu nadleguje, da je bilo to pogosto pred zaprtjem lokala, da so delavci iz kuhinje odhajali eno uro pred zaprtjem lokala ter da je direktor tožene stranke včasih prihajal v lokal pred zaprtjem v vinjenem stanju. Potrdila je tudi, da je direktor tožnico klical, vendar pa vsebine klica ni slišala. Tudi priča D.D. je povedala, da direktor izvaja nad tožnico psihičen pritisk, pri čemer pa je potrdila tudi, da je direktor občasno prihajal vinjen v lokal. Priča E.E. je potrdila izpovedbo B.B. in sicer, da ju je tožnica v mesecu marcu prosila, da ostaneta do zaprtja lokala, ker se boji, da jo bo direktor nadlegoval. Tudi če naslovno sodišče ni moglo preveriti navedb tožnice o telefonskih klicih direktorja tožene stranke preko družbe F. d. d., sta najmanj dve priči (A.A. in C.C.) potrdili, da je direktor tožnico klical in da se je tožnica zaradi teh klicev bala. Prav tako iz predloženega izvida psihiatra G.G. z dne 28. 6. 2014 (glede katerega je bil pozneje ugotovljen zapis napačnega datuma pregleda, saj je bila tožnica dejansko na pregledu dne 8. 7. 2014, za kar je predložila izvid s popravljenim datumom) izhaja, da jo direktor tožene stranke spolno nadleguje na delovnem mestu, zaradi česar je doživela akutno reakcijo na stres. Naslovno sodišče se v ponovljenem sojenju do tega dokaza spet ni opredelilo. Inšpektorat za delo RS, OE H., je pri inšpekcijskem pregledu pri toženi stranki ugotovil, da tožena stranka nima sprejetega ustreznega akta o zagotavljanju varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem na delovnem mestu. Direktor je sicer ob pregledu najprej izjavil, da takšnega akta nima sprejetega, pozneje pa je svojo izjavo spremenil in trdil, da verjetno Pravilnik ima sprejet, vendar pa ne ve, kje se nahaja. Tako tožnica kot priča B.B. (ki ni več zaposlen pri toženi stranki) sta potrdila, da tožena stranka ni imela sprejete izjave o politiki preprečevanja in obvladovanja nasilja, nadlegovanja, ustrahovanja in trpinčenja pri toženi stranki oziroma, da nista bila z njo seznanjena in da ni bila odložena v kuhinji oziroma ni bila kjerkoli drugje dostopna delavcem tožene stranke. Ravnanje direktorja tožene stranke je vsekakor bilo protipravno, proti njemu je bila podana kazenska ovadba ter vložen obtožni predlog s kaznovalnim nalogom, kot to izhaja iz dopisa Policijske postaje I. z dne 16. 2. 2015. Pred izdajo sodbe je naslovno sodišče prejelo sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi opr. št. I K 4981/2015 z dne 23. 3. 2016, s katero je bila direktorju tožene stranke J.J. izrečena zaradi storitve kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena Kazenskega zakonika pogojna obsodba. Glede na zgoraj navedeno toženi stranki ni uspelo dokazati, da je tožnici zagotovila varstvo pred spolnim nadlegovanjem in trpinčenjem na delovnem mestu. Kot že navedeno, so zaslišane priče (predvsem A.A. in C.C.) potrdile, da je direktor tožene stranke klical tožnico in da se je zaradi tega bala, prav tako pa so potrdile, da se je to dogajalo večkrat. Priča A.A. je tudi potrdila, da je večkrat ostala s tožnico do zaprtja lokala, ker se je slednja bala direktorja. Ni šlo za posamezna dejanja, ampak za kontinuirana, pri čemer so se dejanja samo še stopnjevala. Dejstvo je, da so zaslišane priče še vedno zaposlene pri toženi stranki in zaradi tega niso želele izpovedati o raznih dogodkih, ki so jim bile priča, da je direktor tožene stranke tožnico otipaval na samem, iskal priložnosti, ko ni bilo nikogar v bližini. Tožnica ocenjuje, da je tožba za plačilo odpravnine in odškodnine za odpovedni rok v celoti utemeljena, saj je izredno odpoved podala iz razloga, ki ga predvideva ZDR-1 in je bil nedvomno podan. Naslovno sodišče v točki 13 ugotavlja elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke, pri čemer tožnica poudarja, da ne vtožuje odškodnine po 8. členu ZDR-1, ampak odškodnino po tretjem odstavku 111. člena ZDR-1, za katero je pomembno samo, da je bila izredna odpoved podana zakonito, ne pa tudi eventualna odškodninska odgovornost tožene stranke. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovilo.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v višini 3.511,37 EUR in odškodnine za odpovedni rok v višini bruto 2.006,50 EUR z odvodom davkov in prispevkov in izplačilo neto zneska. Pritožbeno sodišče je v zadevi opr. št. Pdp 606/2015 z dne 12. 11. 2015 izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje in pri tem sodišču prve stopnje podalo napotila za odločanje v ponovljenem postopku. Pritožbeno sodišče ob tem izrecno poudarja, da je v 8. točki razveljavitvenega sklepa jasno in decidirano navedlo, da se mora sodišče v ponovljenem postopku opredeliti tudi do stališča specialista psihiatra G.G., dr. med., česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Tako je utemeljen pritožbeni ugovor tožnice v tej smeri, saj mora po določilih 362. člena ZPP sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Na prvem naroku nove glavne obravnave smejo navajati stranke tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti.

6. Pritožbeno sodišče ponovno nalaga sodišču prve stopnje, da se bo moralo v ponovljenem postopku opredeliti do stališča specialista psihiatra G.G. dr. med., za katerega tožnica navaja, da je datum na mnenju sicer nepravilen, pri čemer bo moralo sodišče najprej raziskati, kateri datum je pravilen (tožnica navaja, da je pravilen datum 8. 7. 2014, navedeni datum pa dejansko izhaja iz potrdila, ki se nahaja pod prilogo A14). Tožnica je predložila kot dokaz dve mnenji psihiatra G.G., dr. med. (priloga A9 in A14).

7. Sodišče se bo moralo opredeliti tudi do izjav posameznih prič, ki so opisale določena ravnanja direktorja oziroma tudi do izjav, da je direktor spraševal, če bo šla tožnica spat, če bo spala sama in podobno. Tudi druge priče so podobno izpovedovale, pri čemer so navedeno sicer vzele za šalo. Določene priče so tudi izpovedovale, da se je tožnica direktorja bala in je prosila sodelavce, da so jo počakali, da je končala z delom in so skupaj zapustili delovni prostor. Nenazadnje tudi ustne izjave direktorja zadoščajo, da je neko dejanje opredeljeno kot spolno ali drugo nadlegovanje ali trpinčenje na strani delodajalca kot to opredeljuje 47. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1). Sodišče bo moralo upoštevati tudi dejstvo, da je v primeru, ki opravičuje domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju z varovanjem dostojanstva delavcev na delu dokazno breme na strani delodajalca. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da sodišče zgolj navaja, kaj so posamezne priče izpovedale, ne zavzame pa nikakršne dokazne ocene glede izvedenih dokazov, pri čemer v ničemer ne upošteva izpovedb prič A.A., C.C., D.D., B.B., kot pravilno navaja pritožba in dokazna ocena sodišča je tako dvomljiva in glede na izvedene dokaze povsem neprepričljiva.

8. Pri tem sodišče prve stopnje ponovno zmotno ugotavlja elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj tožnica ni vtoževala odškodnine po 8. členu ZDR-1, pač pa odpravnino in odškodnino za odpovedni rok zaradi podane izredne odpovedi delavca iz 8. alineje 111. člena ZDR-1, ki določa, da delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem, ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom zakona. Pritožbeno sodišče izrecno opozarja, da je pravna podlaga za odločanje glede odškodnine podana v tretjem odstavku 111. člena ZDR-1, ki določa, da je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prvega odstavka upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in do odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Navedeno bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati v ponovljenem postopku.

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 355. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka, odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.