Jedro

Če bi naj se nov dokaz v smislu določbe 10. tč. 394. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko uporabil v prejšnjem postopku, bi moral takrat tudi obstajati. Dokaz, ki nastane pozneje, ni razlog za obnovo postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za obnovo postopka kot neutemeljen zavrnilo. Tožnikom je naložilo, da so dolžni povrniti toženi stranki 105.600,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sklep se po pooblaščencu pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se pritožbi ugodi, sklep spremeni, tako da se obnova postopka dopusti, oziroma, da se sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajajo, da je sodišče prve stopnje že v predhodnem postopku kršilo materialno pravo, ker je v sodbi z dne 13.10.2003 navedlo: ".. pač pa se v pravdi ugotavlja pridobitev sporne mejne površine, kar je praviloma ugotovitev priposestvovanja, s priposestovovanjem kot originarnim načinom pridobitve lastninske pravice, se lahko v pravdi pridobi le prostorsko natančno opredeljen del nekega zemljišča, ki je tudi v naravi opredeljen z določenimi mejnimi identifikacijskimi znaki (...betonska škarpa, živa meja). Tožniki so to sporno zemljišče dejansko opredelili...; identifikacijski številki 14329 in 19037 ne predstavljata vidnih mejnikov, ampak gre za imaginarni točki, ki ju je opredelil izvedenec in so ju tožniki le povzeli; kot rečeno, bi bil v konkretnem primeru lahko pridobitni način priposestvovanje, to pa... ni nastopilo; tožniki po letu 1985 niso bili v posesti sporne mejne površine, od nakupa zemljišča v letu 1975 naprej do leta 1985 je niso mogli priposestvovati; sodišče se je pri odločanju omejilo na ugotavljanje za spor odločilnih dejstev, ni dopustilo ugotavljanja kronološkega poteka dogodkov v zvezi s spori z mejo..., v zvezi s tem so bili zavrnjeni vsi dodatni dokazni predlogi...". Tako stališče sodišča prve stopnje, da je mogoče pridobiti lastninsko pravico le s priposestvovanjem, je pripeljalo do zmotne odločitve, da se predlagani dokazi v zvezi s potekom meje in v zvezi s spori z mejo, ne bodo izvajali. Tožeči stranki je bilo preprečeno, da bi se v postopku ugotavljala kronologija meje, mejnikov, obnove meje, posegov, od leta 1975 dalje. Višje sodišče je v sodbi z dne 30.11.2004 odločilo, da se lastninska pravica na spornem zemljišču lahko pridobi tudi na podlagi pravnega posla in vpisa v zemljiško knjigo ter da tožeča stranka v tej pravdi ni uspela dokazati, da bi lastninsko pravico na podlagi nakupa pridobila, ker ni dokazala, do kje je segala meja ob nakupu, to je katastrska meja. Predlagani nov dokaz potrjuje, da so bile meje parcele 1669/3 k.o. P. določene leta 1975 in da se dalje niso spreminjale, potrjuje povezavo med nastankom parcele, zazidalnim načrtom, naročnikom parcelacije itd., kar vse ob drugih dokazih Višje sodišče ni štelo za dokazano. Ker je bila parc. št. 1669/3 vpisana v zemljiško knjigo od leta 1975 dalje in pri njej vknjižena tožeča stranka kot lastnica, lastninske pravice na zemljišču izven mejnikov te parcele ni mogla izgubiti, tožena stranka pa ne pridobiti. Mejniki so prav v točkah, identifikacijskih številkah 14329 in 19037. Predlagani nov dokaz je bil 12.05.2005 izveden pri Okrožnem sodišču v K. v zadevi P 1, med istimi strankami kot v tej pravdni zadevi, in sicer zaradi posega odstranitve zidu, ki leži na sporni površini. Izvedenka M.K. je na tej obravnavi podala analizo poteka meje med parc. št. 1669/3 in parc. št. 1669/2, k.o. P. ter navedla: "Parc. št. 1669/3 k.o. P. je bila vzpostavljena pri parcelaciji leta 1975, kar izhaja iz naznanilnega lista 41/75... Mejniki št. 19037 in 14329 so bili postavljeni ob priliki parcelacije, to je leta 1975, kar izhaja iz naznanilnega lista z dne 04.06.1975, in sicer preberem ugotovitve katastrskega organa po izvršenem ogledu, "na podlagi prijave in zazidalnega načrta št. 74-21/75 je bila izdelana parcelacija parc. št. 1669 in druge. Meje so v naravi označene z betonskimi mejniki in so nesporne". Rada bi dodala, da so se številke kasneje dodale in se takrat mejniki niso vodili pod temi številkami. Na vprašanje pooblaščenca tožeče stranke, ali so mejniki glede na podatke katastra v naravi se kdaj spremenili, povem, da ne. Rada bi dodala, da se mejniki določajo s koordinatami zemljiškokatastrskih točk. Te koordinate so bile določene leta 1975 in se kasneje niso spremenile. To izhaja iz dokumentacije. Ko sem si parcele ogledala, pa v naravi betonskih mejnikov nisem našla... Na vprašanje istega, na čigav predlog se je izvajala parcelacija leta 1975, odgovorim, da se je parcelacija dogajala na zemljišču, ki je bila družbena lastnina, imetnik pravice uporabe Občina P., kar pomeni, da je bila predlagatelj verjetno Občina P.". To je v tej zadevi nekaj novega in takega, kar bi pripeljalo do tega, da bi bila izdana za tožečo stranko ugodnejša sodba. Sodišče je vodilo postopek tako, da je ugotavljanje teh dejstev prepovedalo, tožeča stranka pa ob takem postopanju sodišča na prvi stopnji ni mogla predvideti, kako bo ta postopek in v njem izvedene ali neizvedene dokaze razumelo pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje ne priznava svojih dosedanjih napak in govori, da so bile tožeči stranki nudene vse možnosti dokazovanja, kar ni res, saj se kronologija meje od nakupa parcele dalje in vse, kar je bilo povezano s katastrsko mejo, za sodišče imaginarno črto, ni dovolilo dokazovati. Zato je groteskna navedba v izpodbijanem sklepu, da bi lahko tožeča stranka to dokazovala tudi z novim izvedencem, npr. M.K. V kolikor tožeča stranka dokazuje mejo, dokazuje do kje poteka njena parcela, do katere meje, do kje sega njena lastninska pravica na parceli. Lastnino parcele v teritorialnem smislu določa prav meja. Tožeča stranka je lastninsko pravico pridobila na sporni mejni površini s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe in vpisom lastnine v zemljiški knjigi, meja te parcele pa je bila določena na zahodni strani z mejnikoma, identifikacijskima številkama 14329 in 19037, ki ju je postavila Geodetska uprava K. že pred nakupom parcele in katere lega se od leta 1975 do danes ni spremenila - to jasno potrjuje nov dokaz. V kolikor se izpovedbe izvedenca G. analizira z izpovedbami izvedenke K., se dobi nov pogled na razumevanje dejanskega stanja. Postopek obnove je namenjen le enemu cilju, to je pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, ki brez krivde tožeče stranke ni bilo pravilno ugotovljeno in bi nov dokaz pripomogel k ugodnejši odločitvi.

Toženec je po pooblaščencu na pritožbo odgovoril in predlagal, da se jo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Predlog za obnovo postopka je pravno sredstvo strank proti odločbam, s katerimi je postopek pravnomočno končan. Ker se z njim zahteva razveljavitev pravnomočne sodne odločbe, je to pravno sredstvo izredno in omejeno, njegova upravičenost pa vezana na obstoj zakonsko določenih razlogov. Tožniki temeljijo svoj predlog za obnovo na 10. tč. 394. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po kateri se lahko pravnomočno končan postopek obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Nova dejstva in novi dokazi, opredeljeni v tej določbi, pa so lahko razlog za obnovo postopka le ob izpolnjenosti nadaljnje predpostavke, in sicer le v primeru, če jih stranka, ki zahteva obnovo postopka, ni mogla uveljavljati v prejšnjem pravnomočno končanem postopku brez svoje krivde (2. odst. 395. čl. ZPP). Navedeni pogoj je izraz procesne dolžnosti strank, katere vsebina je obveznost navedbe vseh dejstev, na katere opirajo svoj zahtevek ali s katerimi izpodbijajo navedbe nasprotnika in obveznost predlaganja dokaznih sredstev (7. čl., 212. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru ugotovilo, da je bil v postopku na prvi stopnji že izveden dokaz z izvedencem geometrom, drugega izvedenca pa tožniki niso predlagali, zato dokazni predlog z drugo izvedenko M.K. ne predstavlja novega dokaza v smislu 10. tč. 394. čl. ZPP, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. V prejšnjem postopku je sodišče izvedlo dokaz z izvedencem geometrom, izvedenca tudi zaslišalo (na naroku 05.09.2001), v času teka postopka na prvi stopnji pa do njegovega zaključka v letu 2003, so torej imeli tožniki dovolj časa za podajo predloga za drugega izvedenca, kakršnega so predložili kot nov dokaz v predlogu za obnovo postopka. Nesprejemljivi so pritožbeni razlogi, da jim je bilo to preprečeno. Kot že pritožba sama navaja in izhaja iz spisovnih podatkov, so tožniki v postopku na prvi stopnji predlagali druge dokaze (zapisnik o naroku z dne 13.10.2003 - list. št. 157. spisa), katerih izvedbo je sodišče prve stopnje zavrnilo, med predlaganimi dokazi pa dokaza z drugim izvedencem ni bilo. Če bi naj se nov dokaz v smislu citirane zakonske določbe lahko uporabil v prejšnjem postopku, pa bi moral takrat tudi obstajati. Dokaz, ki nastane pozneje, ni razlog za obnovo postopka. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb, je bil nov dokaz, na katerega se opira predlog za obnovo postopka, analiza poteka meje med parc. št. 1669/3 in 1669/2, k.o. P., ki jo je podala izvedenka M.K., izveden na naroku 12.05.2005 v pravdni zadevi opr. št. P1, torej že po pravnomočnosti sodne odločbe. Ni si mogoče zato razlagati, kako bi lahko bil tak dokaz oz. izvedensko mnenje uporabljeno v prejšnjem postopku, na "kronologijo poteka meje", o čemer bi izpovedala nova izvedenka, pa so se tožniki sklicevali že v postopku na prvi stopnji. Ob vsem povedanem, če je sedaj izvedenka M.K. v drugi pravdni zadevi podala analizo poteka meje med parcelama pravdnih strank, to ne predstavlja obnovitvenega razloga v smislu 10. tč. 394. čl. ZPP in je predlog za obnovo postopka sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Zato je pritožbeno sodišče, ko tudi ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zv. s 366. čl. ZPP), kršitev ni našlo, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP). Ker navedbe v odgovoru na pritožbo niso v ničemer pripomogle k razjasnitvi zadeve, nosi toženec sam v zvezi z odgovorom nastale mu stroške (155., 165. čl. ZPP).