Jedro

Tožnik je bil v spornem obdobju, za katerega uveljavlja plačilo dodatka za dvojezičnost, pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu, za katero se po sistemizaciji delovnih mest ne zahteva znanje italijanskega jezika. Poleg tega znanje italijanskega jezika ni pogoj za zasedbo tožnikovega delovnega mesta. Zgolj dejanska uporaba jezika narodne skupnosti po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktih delodajalca, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost. Zato tožnik v spornem obdobju ni upravičen do dodatka za dvojezičnost in tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa št. ... z dne 12. 8. 2013 in sklepa št. ... z dne 4. 9. 2013 in da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 30. 7. 2013 do 1. 6. 2014 priznati dodatek za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače in mu za čas od 30. 7. 2013 do 1. 6. 2014 izplačati razliko v plači v višini pripadajočega dodatka za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki v roku 8 dni povrniti 62,50 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, stroške postopka skupaj s pritožbenimi stroški pa naloži v plačilo toženi stranki, zgolj podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, saj je v nasprotju z ugotovitvami in dosedanjo sodno prakso. Tudi sodišče prve stopnje je, enako kot je navajal tožnik, ugotovilo, da je tožnik kot vodja območne enote opravljal enaka dela kot A. inšpektor, ko je imel priznan 6 % dodatek za dvojezičnost. Edina razlika med njegovim prejšnjim delom A. inšpektorja in zdajšnjim delom vodje območne enote je v tem, da je tožnik z novim delovnim mestom prevzel še del nalog, ki se nanašajo na vodenje organa, pretežni del nalog pa je bil še vedno v nespremenjenem obsegu in vezan na uporabo italijanskega jezika. Tožnik se ne strinja z argumentom sodišča prve stopnje, da dodatek za dvojezičnost pri delovnem mestu tožnika „vodja območne enote - A. inšpektor“ v aktu o sistemizaciji ni opredeljen. Sodišče prve stopnje bi mu moralo priznati dodatek glede na obseg nalog, ki jih je pred in po razporeditvi dejansko opravljal. Na podlagi načela enakega plačila za enako delo je tožnik upravičen do razlike v plači v višini dodatka za dvojezičnost. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe, ki so po njenem mnenju neutemeljene, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, ki je pravilna in zakonita ter da pritožbeno sodišče tožniku naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka tožene stranke, ki jih priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa, skladno z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP, še dodaja:

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik v času vložitve tožbe (oziroma v spornem obdobju, na katerega se nanaša njegov tožbeni zahtevek) pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „vodja območne enote - A. inšpektor“ šifra ..., za katero se po sistemizaciji delovnih mest ne zahteva znanje italijanskega jezika, ter da znanje italijanskega jezika ni pogoj za zasedbo tega delovnega mesta, zato je zahtevek tožnika zavrnilo. Pri tem se je oprlo na sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. VIII Ips opr. št. 29/2013 z dne 14. 5. 2013. 8. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik do vtoževanega dodatka ni upravičen. Iz sistemizacije delovnih mest za delovno mesto vodja območne enote B. ne izhaja, da je pogoj za zasedbo tega delovnega mesta znanje italijanskega jezika. Pri tem se je pravilno sklicevalo na sodno prakso v identičnem primeru, zato je pritožbena navedba, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z dosedanjo sodno prakso, neutemeljena. Tožnik je sicer izpovedal, da je izdal nekaj prekrškovnih odločb v italijanskem jeziku in da z italijansko govorečimi ribiči vedno komunicira v italijanskem jeziku, prav tako pa tudi z italijansko obalno stražo v C.. Izpovedal pa je tudi, da je od 1. 6. 2014 vodja OE B. D. inšpektor, ki ima sedež v E. in nima priznanega dodatka za dvojezičnost, znanja italijanskega jezika pa tudi ne izkazuje. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da znanje italijanskega jezika za delovno mesto vodja območne enote dejansko ni potrebno. Čeprav je tožnik pri svojem delu dejansko uporabljal italijanščino, da je lažje in bolje komuniciral z ribiči, pa po stališču Vrhovnega sodišča RS v že navedeni odločbi zgolj dejanska uporaba jezika narodne skupnosti po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktih delodajalca, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost. 9. Ker mora biti za pridobitev pravice do dodatka za dvojezičnost skladno z določbami 23. in 28. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela, v tožnikovem primeru pa to znanje ni bilo pogoj, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

10. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in skladno s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

11. Odločitev o stroških postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa svoje stroške krije sama, saj z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).