Jedro

Zdravstvene storitve, kot so bile nudene tožnici v Španiji, bi bile za španske državljane brezplačne, saj je določeno, da v primeru nujnih zdravstvenih storitev, ki so opravljene v zasebni zdravstveni ustanovi, niso dolžni plačevati ničesar, ampak se stroški ustanovi povrnejo s strani nacionalnega nosilca zavarovanja iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. To pomeni, da bi bilo treba tožnico obravnavati enako in da je upravičena do povračila vseh stroškov njenega (nujnega) zdravljenja v Španiji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbo toženca št. ... z dne 25. 10. 2007, ki je postala dokončna z odločbo št. ... z dne 4. 2. 2008, odpravilo in zahtevku tožnice za povračilo stroškov nujnih zdravstvenih storitev, opravljenih v času od 5. 7. 2007 do 20. 7. 2007 v Španiji, v višini 17.994,82 EUR, ugodilo. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici povrniti stroške njenega zdravljenja v tujini v višini 17.994,82 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska v višini 6.000,00 EUR od dneva vložitve te tožbe, to je od 10. 3. 2008 dalje do plačila, od zneska v višini 11.994,82 EUR pa od 29. 11. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Kar je tožnica zahtevala več, to je plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 11.994,82 EUR od 10. 3. 2008 do 28. 11. 2008 pa je zavrnilo kot neutemeljeno in tožencu naložilo, da tožnici povrne stroške tega postopka v višini 2.742,54 EUR, v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila, vse pod izvršbo ter, da je toženec dolžan na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani povrniti stroške tega postopka v višini 297,05 EUR, v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec, ker se ne strinja, da je sodišče prve stopnje tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodilo in odpravilo odločbi toženca z dne 25. 10. 2007 in z dne 4. 2. 2008 ter odločilo, da je tožnica upravičena do povračila stroškov nujnih zdravstvenih storitev, opravljenih v času od 5. 7. 2007 do 20. 7. 2007 v Španiji, v višini 17.994,82 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Meni, da je sodba napačna in da je sporno vprašanje, v kakšnem obsegu in pod kakšnimi pogoji je tožnica upravičena do povračila stroškov zdravstvenih storitev v tujini iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja in podrejeno tudi sama višina povračila stroškov. Navaja, da je pravna podlaga za odločanje v konkretnem primeru podana v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja, konkretno v določbah 127. člena, 129. člena in 133. člena. Ob vstopu v Evropsko unijo je v Sloveniji vstopila v veljavo Uredba Sveta (EGS), št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v skupnosti ter Uredbe Sveta (EGS) št. 574/72 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe Sveta št. 1408/71 (izvedbena uredba). Iz vsebine dopisa španskega ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 15. 9. 2004, priloženega v spisu, jasno izhaja njihovo stališče, da v skladu z veljavno zakonodajo Španije ni predvideno povračilo stroškov, ki naj bi jih zavarovanci poravnali v tej državi. Iz navedenega razloga je omenjeno špansko ministrstvo s citiranim dopisom pozvalo zavod oz. toženca, da v prihodnje ne pošilja več formularjev E-126-SI, ter da naj se povračilo stroškov izvede na podlagi interne zakonodaje v skladu s 34.5 členom Uredbe Sveta (EGS) št. 574/72, torej upoštevaje povprečne cene teh storitev v Republiki Sloveniji. V 34. členu Uredbe Sveta (EGS) št. 574/72 je sicer v 1. točki res določeno, da v primeru, če med začasnim bivanjem zaposlene ali samozaposlene osebe v drugi državi članici, ki ni pristojna država, ni mogoče dokončati predpisanih postopkov, ki jih določajo členi 20(1) in (4), 21, 23 in 31 Izvedbene uredbe, stroške teh dajatev na podlagi prošnje osebe povrne pristojni nosilec v skladu s stopnjami povračil, ki jih uporablja nosilec v kraju začasnega prebivališča. Vendar pa je ob upoštevanju že navedenega dejstva, da v skladu s špansko zakonodajo ni predvideno povračilo stroškov, ki naj bi jih zavarovanci poravnali v Španiji, potrebno ravnati v skladu z določbo 5. točke citiranega 34. člena Uredbe, ki izrecno določa, da v primeru, če zakonodaja države začasnega prebivališča ne določa stopenj povračila, lahko pristojni nosilec uveljavlja povračilo v skladu s stopnjami, ki jih uporablja, pri čemer soglasje osebe ni potrebno. V nobenem primeru pa znesek povračila ne sme presegati zneska dejanskih stroškov. Na omenjeni materialno pravni podlagi je toženec že v predsodnem postopku v odločbi prve stopnje, prav tako pa tudi s strani zdravnice izvedenke na glavni obravnavi dne 7. 12. 2009, pojasnil, da bi za storitve, opravljene na osnovi predložene medicinske dokumentacije, potrebna zdravstvena obravnava v Republiki Sloveniji glede na tedaj veljavne povprečne pogodbene cene znašala 5.674,00 EUR. Pri tem toženec še navaja, da je glede na določbo 133. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja v obravnavanem primeru relevantna povprečna cena teh storitev v Republiki Sloveniji po veljavni pogodbi z zavodom in ne samoplačniška cena, ki je bistveno višja tako v primeru, če zdravstvene storitve uveljavljamo samoplačniško v Republiki Sloveniji kot tudi pri zasebnih zdravstvenih izvajalcih v tujini. V obravnavanem primeru zasebna klinika J. tožnici niti ni bila dolžna sprejeti evropske kartice zdravstvenega zavarovanja, saj ne spada v državni sistem javne zdravstvene mreže in je zato tožnici zaračunala opravljene zdravstvene storitve po samoplačniški ceni. Analogno temu bi slovenska zavarovana oseba tudi v Republiki Sloveniji morala sama poravnati stroške zdravstvenih storitev, ki bi ji bile nudene izven javne zdravstvene mreže pri izvajalcu, ki nima sklenjene pogodbe z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije, saj takšni izvajalci niso dolžni sprejeti slovenske kartice zdravstvenega zavarovanja. V zvezi z navedenim toženec tudi oporeka stališču sodišča v izpodbijani sodbi, da bi morala španska bolnišnica zahtevati plačilo neposredno od slovenskega pristojnega organa. Toženec meni, da bi pravno naziranje, kakršnemu sledi sodišče v izpodbijani sodbi, pomenilo razvrednotenje pomena evropske kartice zdravstvenega zavarovanja in predpisanega postopka za uveljavljanje zdravstvenih storitev v tujini, obenem pa bi ogrozilo finančno stabilnost sistema socialne varnosti držav članic EU. Toženec tudi odločno oporeka navedbam tožnice, da bi bila upravičena do povračila celotnih stroškov zdravstvenih storitev v tujini na podlagi 22. in 34. člena Uredbe ter na podlagi sodb Sodišča ES v zadevah Vanbraekel (C-368/98), Inizan (C-56/01) in Herrera (C-466/04). V citiranih sodbah Sodišča ES gre namreč za uveljavljanje pravic do povračila na podlagi napotitve na zdravljenje v tujino, za kar pa je zahtevana predhodna odobritev s strani pristojnega nosilca zavarovanja. Ravno tako v obravnavanem primeru tudi ne gre za uporabo 22(1)(c) člena Uredbe, kot v primeru navedenih sodb, temveč za uporabo 22(1)(a) člena Uredbe, saj tožnica kot že navedeno ni bila predhodno napotena na zdravljenje v tujino. Toženec se v zvezi z navedenim sklicuje na priloženo sodbo sodišča EU v zadevi Evropska komisija proti Kraljevini Španiji (C-211/08) z dne 15. junij 2010, iz katere izhaja, da ni mogoče na enak način obravnavati primerov, opredeljenih v členu 22.1.(a) Uredbe (zdravstvene storitve, ki postanejo nujno potrebne med začasnim bivanjem na ozemlju druge države članice oz. nenačrtovane zdravstvene storitve) ter primerov, opredeljenih v členu 22.1.(c) člena Uredbe (predhodna napotitev na zdravljenje v tujino). Sodišče je v citirani sodbi pod točko 61 zavzelo stališče, da so glede na cilj Uredbe št. 1408/71, ki je v približevanju nacionalnih zakonodaj, ne pa v njihovi uskladitvi, lahko pogoji v zvezi z bolnišničnim zdravljenjem v drugi državi članici glede na posamezni primer bolj ali manj ugodni oz. manj ugodni za zavarovano osebo. Nadalje je iz obrazložitve omenjene sodbe ES pod točko 79 razvidno, da bi v primeru, če bi državi članici naložilo obveznost, da svojim zavarovanim osebam vsakič, ko se izkaže, da je stopnja kritja, ki se za zadevno nenačrtovano bolnišnično zdravljenje uporablja v državi članici začasnega bivanja, nižja od te, ki velja v skladu z njeno lastno ureditvijo, zagotovi dopolnilno povračilo stroškov s strani pristojnega nosilca, bi to škodovalo sami zasnovi sistema, določenega z Uredbo št. 1408/71. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da toženec v pritožbi zgolj ponavlja svoja dosedanja stališča in ne dodaja kaj bistveno novega k svojim dosedanjim navedbam. V celoti se sklicuje samo na en pridobljen dokaz in sicer dopis Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Španije, med tem ko ostalih pridobljenih dokazov in pojasnil, pridobljenih potom mednarodne pravne pomoči, sploh ne upošteva. Prav tako v celoti ignorira stališče oz. navodilo višjega sodišča in njegovega sklepa, da mora prvostopno sodišče v ponovljenem postopku ugotoviti, ali bi bil španski zavarovanec v enakem primeru, kot je obravnavani, upravičen do povračila stroškov potrebnih zdravstvenih storitev. Prvostopno sodišče je sledilo temu navodilu in poleg dopisa Evropske komisije, pridobilo uradno pojasnilo, kako bi bil v Španiji obravnavan španski državljan oz. ali bi bil španski državljan v primeru nujnega zdravljenja v zasebni kliniki zaradi neposredne življenjske ogroženosti upravičen do povračila stroškov nujnega zdravljenja s strani nacionalnega nosilca zdravstvenega zavarovanja in če, kakšna bi bila višina tega povračila. Tožnica še ugotavlja, da je s strani toženca priložena sodba Evropskega sodišča v zadevi C-211/2008, za odločitev v predmetni zadevi irelevantna, saj govori o čisto drugi situaciji. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izvedlo vse dokaze skladno z napotki pritožbenega sodišča in na podlagi izvedenih dokazov popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne navaja.

V obravnavanem primeru tožnica s tožbo izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 4. 2. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 25. 10. 2007. Spor pa se nanaša na povračilo stroškov nujnih zdravstvenih storitev, izvedenih v času zasebnega potovanja v državi članici Evropske unije, konkretno v Španiji v času od 5. 7. 2007 do 20. 7. 2007. Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi enkrat že odločilo s sodbo opr. št. Ps 565/2008 z dne 18. 1. 2010, s katero je odpravilo odločbi toženca z dne 25. 10. 2007 in z dne 4. 2. 2008 in zahtevku za povračilo stroškov nujnih zdravstvenih storitev, opravljenih v času od 5. 7. 2007 do 20. 7. 2007 v Španiji v višini 5.673,99 EUR ugodilo, kar je tožnica zahtevala več oz. drugače, to je nad priznanim zneskom 5.673,99 EUR do zneska 17.994,82 EUR, torej razliko v višini 12.320,83 EUR pa zavrnilo. Obenem je sklenilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 609,81 EUR. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 203/2010 z dne 23. 6. 2010 razveljavilo na podlagi pritožb obeh strank in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z določenimi konkretnimi napotki. Soglašalo pa je s stališčem sodišča prve stopnje, da sklenjeno prostovoljno zdravstveno zavarovanje v tujini z asistenco ne vpliva na tožničine pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zdravstveno zavarovanje v tujini z asistenco kot prostovoljno zdravstveno zavarovanje, zajema le tiste pravice oz. tiste storitve, ki niso zajete že v obveznem zdravstvenem zavarovanju oz. presega raven pravic oz. zdravstvenih storitev, kritih iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Gre za dve različni podlagi zavarovanja in dve različni podlagi uveljavljanja ter tudi obsega pravic. Tožnica, ki je na podlagi določb Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZZVZZ) vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje, poleg tega pa je z zavarovateljem sklenila prostovoljno zdravstveno zavarovanje oz. zavarovalno pogodbo, lahko tako povračilo stroškov zdravstvenih storitev uveljavlja na podlagi obveznega zdravstvenega zavarovanja in sicer v obsegu in pod pogoji obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Eden izmed napotkov sodišču prve stopnje je bil ta, da se mora sodišče prve stopnje opredeliti do navedb tožnice, da je bila v zasebno kliniko pripeljana in zdravljena zaradi prezasedenosti javne bolnišnice in da je španskim zavarovancem v primeru prezasedenosti javne bolnišnice zagotovljeno brezplačno zdravljenje v zasebni bolnišnici, in glede tega v primeru, da bo ta zatrjevana dejstva štelo za odločilna, izvesti tudi ustrezne dokaze za razjasnitev dejanskega stanja, zlasti glede tega ali bi bil španski zavarovanec v enakem primeru, kot je obravnavani, upravičen do povračila stroškov potrebnih zdravstvenih storitev, oz. ugotoviti, ali ima španska zakonodaja določene stopnje povračil. Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v ZZVZZ ter Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami, v nadaljevanju: Pravila) v zvezi z Uredbo Sveta UGS 1408/71 o uporabi programov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v skupnosti (v nadaljevanju: Uredba EU), kot jih je že sodišče prve stopnje pravilno citiralo in uporabilo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da med strankama ni bilo sporno, da je imela tožnica v času zdravljenja v Španiji s seboj evropsko kartico zdravstvenega zavarovanja in jo je v bolnišnici J. tudi predložila. Kot nesporno je bilo med strankama izrecno ugotovljeno, da je bila tožnica pripeljana in zdravljena v zasebni kliniki iz razloga, ker je bila javna bolnišnica zasedena. Prav tako ni bila sporna sama višina stroškov, ki jih je imela tožnica z zdravljenjem v bolnišnici J., niti sam obseg zdravstvenih storitev in da je šlo za nujno zdravljenje. Med strankama pa je sporno, ali je tožnica upravičena do povračila stroškov zdravljenja v tujini iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja oz. v kakšnem obsegu in pod kakšnimi pogoji je tožnica upravičena do povračila stroškov zdravstvenih storitev v tujini iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje najprej preko mednarodne pravne pomoči pri Ministrstvu za pravosodje zaprosilo za pojasnilo v zvezi s povračilom stroškov nujnega zdravljenja v Španiji. Toženec je namreč s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Španije pridobil pojasnilo, da v skladu z veljavno zakonodaje Španije ni predvideno povračilo stroškov, ki naj bi jih zavarovanci poravnali v tej državi. Tožnica pa je v postopku pred sodiščem predložila pojasnilo Evropske komisije, iz katerega izhaja, da ima oseba, ki je obvezno zdravstveno zavarovana, kar dokazuje evropska kartica zdravstvenega zavarovanja, v katerikoli državi članici EU pravico do zdravljenja, ki postane nujno v času njenega bivanja. V skladu z 22. členom Uredbe 1408/71 je oseba v državi članici obravnavana tako, kot če bi bila zavarovana po sistemu obveznega zdravstvenega zavarovanja v tej državi članici. V državah članicah s sistemom obveznega zdravstvenega zavarovanja, med katere sodi tudi Španija, to pomeni, da lahko oseba zahteva zdravljenje v ustanovah, ki delujejo v okviru tega sistema. Kot izjemo pa določa, da v kolikor je v ustanovah, ki delujejo znotraj sistema obveznega zavarovanja, pomanjkanje prostora, se osebo napoti k zdravstveni ustanovi izven tega sistema. Stroški takega zdravljenja bodo pokriti s strani španskega obveznega zavarovanja, tako kot bi bili po nacionalni zakonodaji, pokriti za osebo, zavarovano v Španiji. V dopisu Evropske komisije, pa komisija še dodaja, da v skladu s špansko zakonodajo v primeru ogroženosti življenja, kadar oseba ne more biti sprejeta v javno bolnišnico zaradi prezasedenosti in je nameščena v zasebno kliniko, španski sistem socialnega zavarovanja krije stroške takšnega bivanja.

Glede na to, da sta bili mnenji španskega Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki mu je sledil toženec ter Evropske komisije, ki mu je sledila tožnica, različni, je sodišče zaprosilo preko Ministrstva za pravosodje, mednarodne pravne pomoči za pojasnilo, kako bi bil v Španiji obravnavan španski državljan oz. ali bi bil španski državljan v primeru nujnega zdravljenja v zasebni kliniki zaradi neposredne življenjske ogroženosti upravičen do povračila stroškov nujnega zdravljenja s strani nacionalnega nosilca zdravstvenega zavarovanja in če, kakšna bi bila višina povračila stroškov tega nujnega zdravljenja.

V zvezi s takšnim zaprosilom sodišča prve stopnje, je špansko Ministrstvo za zdravje, socialno politiko in enakost, Generalni direktorat za ureditev poklicev, kohezijo nacionalnega zdravstvenega sistema in nadzor pojasnil, da imajo v skladu s špansko zakonodajo o varovanju zdravja, imetniki pravic iz zdravstvenega varstva in zdravstvene oskrbe v Španiji pravico do storitev, ki so določene v seznamu storitev in so financirane iz proračuna, zagotavljajo pa se izključno v centrih, zavodih in službah, ki so vključeni v nacionalni zdravstveni sistem ali imajo z njim sklenjeno pogodbo. Izjema od tega pravila pa je določena v členu 4(3) Kraljevskega odloka 1030/2006 z dne 15. 9., da se stroški za takojšnje življenjsko pomembno medicinsko pomoč, ki se zagotovi zunaj nacionalnega zdravstvenega sistema, povrnejo, če se dokaže, da ni bilo mogoče uporabiti storitev v okviru navedenega sistema in, da ni šlo za prevaro ali zlorabo te izjeme. V zvezi z izjemo, določeno v citiranem členu Kraljevega odloka, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica zaradi življenjske ogroženosti prepeljana v zasebno kliniko namesto v javno bolnico in da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o prevari ali zlorabi, ker tožnica ob prevozu ni bila pri zavesti, zato se ni sama odločila, da želi iti v zasebno kliniko namesto v javno bolnišnico. Na podlagi pojasnila španskega Ministrstva za zdravje, socialno politiko in enakost, je nadalje sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima državljan druge države Evropske unije, ki ima evropsko zdravstveno kartico, pravico do zdravstvene oskrbe v Španiji v skladu z določili Uredb skupnosti na področju socialnega varstva. Tako ima v skladu s členom 22 Uredbe (EGS) št. 1408/71 oseba, ki potrebuje zdravstvene storitve, ki so z zdravniškega stališča nujne v času bivanja na ozemlju druge države članice, pravico do storitev, ki jih v imenu pristojnega nosilca nudi nosilec v kraju začasnega ali stalnega prebivališča v skladu z določbami zakonodaje, ki se uporablja, če bi bila oseba zavarovana pri njem. V primeru, da zdravstvene službe avtonomnih skupnosti, ki so pristojne za izvajanje javnih zdravstvenih storitev, pacienta prenapotijo v zasebne centre, ki dejansko to storitev tudi opravijo, jih morajo načeloma napotiti v centre, s katerimi imajo pogodbo o storitvah. Po pojasnilu španskega ministrstva mora v primeru evropskih državljanov, španska institucija, na območju katere se evropski državljan nahaja, obračun storitev, ki ga sestavi izvajalec storitev, predložiti instituciji, ki je pristojna na državni ravni, da bi ta lahko zahtevala povračilo stroškov za oskrbo, ki ji je bila nudena v Španiji, pri instituciji, ki je pristojna v državi, iz katere prihaja zdravljen evropski državljan. V konkretnem primeru to pomeni, da bi morala zasebna klinika J. pripraviti obračun opravljenih storitev in ga izročiti zdravstveni službi Balearov, ta pa bi morala obračun storitev predložiti nacionalnemu inštitutu za socialno varstvo, ki bi nato zahteval povračilo stroškov za oskrbo, ki je bila nudena tožnici v Španiji, pri tožencu. Zasebna Klinika J. pa je povračilo stroškov opravljenih storitev zahtevala od tožnice, po postopku, ki ga je špansko ministrstvo za zdravje, socialno politiko in enakost ocenilo, da ni bil primeren za pridobitev povračila s strani ene ali več vpletenih strank. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da samo dejstvo, da postopek v Španiji glede povračila stroškov za opravljene zdravstvene storitve, ni pravilno potekal, ne more biti odločilno, da tožnica ni upravičena do povračila stroškov nujnega zdravljenja. Zasebna bolnišnica J. bi morala glede na vse navedeno pravilno ravnati tako, da bi namesto tožnice pravilno obremenila najprej španski nacionalni inštitut za socialno varstvo, le-ta pa bi nato terjal povračilo stroškov neposredno od tožene stranke. To pa v konkretnem primeru pomeni, da bi tožnica imela v celoti povrnjene stroške nujnega zdravljenja v Španiji, enako kot bi imel vse stroške povrnjene tudi španski državljan za enako zdravljenje. V pojasnilu španskega ministrstva za zdravje, socialno politiko in enakost je namreč navedeno, da je v primeru življenjske ogroženosti, v skladu s členom 4(3) Kraljevega odloka 1030/2006 nujne zdravstvene storitve mogoče zagotoviti tudi v zasebnih zdravstvenih ustanovah oz. zunaj javnega zdravstvenega sistema.

Vse navedeno pomeni, da so zdravstvene storitve v Španiji za njene državljane brezplačne. Španski državljan v primeru nujnih zdravstvenih storitev, ki bi bile opravljene v zasebni zdravstveni ustanovi, ne bi bil dolžan plačevati ničesar, ampak bi stroške opravljenih storitev v zasebni zdravstveni ustanovi povrnil nacionalni nosilec zavarovanja iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. To pa v konkretnem primeru za tožnico pomeni, da bi bila tudi ona obravnavana na enak način kot španski državljan in da bi bila upravičena do povračila vseh nastalih stroškov nujnega zdravljenja v Španiji. Na takšen zaključek pa ne vpliva dejstvo, da je tožnica morebiti plačala višje stroške zdravljenja, kot bi ji jih bila zasebna klinika J. sicer dolžna zaračunati. Nepoznavanje celotnega postopka v Španiji, tožnici ne more biti v škodo.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo člena 22(1)(a) Uredbe (EGS) št. 1408/71 v zvezi s 127., 129. in 133. členom Pravil in določb ZZVZZ tožencu naložilo, da je dolžan tožnici plačati stroške njenega nujnega zdravljenja v tujini v višini 17.994,82 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od posameznih zneskov, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, česar pritožba izrecno ne izpodbija. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na dopis španskega Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 15. 9. 2004 in na določbo 34. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 574/72. Primeri opisani v sodbah Sodišča ES pa se ne nanašajo na dejanski stan, kakršen izhaja iz obravnavane zadeve. Iz sodbe št. C-211/2008 z dne 15. 6. 2006, na katero se toženec sklicuje, pa izrecno izhaja, da ni mogoče na enak način obravnavati primerov, opredeljenih v členu 22.1.(a) Uredbe ter primerov opredeljenih v členu 22.1.(c) člena uredbe.

Glede na vse obrazloženo, ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica v odgovoru na pritožbo ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve pa je hkrati odločilo, da sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.