Jedro

Ob predhodnem preizkusu tožbe je sodišče ugotovilo, da tožnika v tožbi nista izkazala pravnega interesa za vložitev tožbe, saj nista izkazala možnosti, da bi se z vloženim upravnim sporom položaj njunega mladoletnega otroka lahko izboljšal.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z dokončnostjo odločbe Zavoda Republike Slovenije za šolstvo št. 968-361-24/2009-34 z dne 6. 10. 2010 mld. otroka A.A. usmerila v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo in mu zagotovila individualno dodatno strokovno pomoč za premagovanje primanjkljajev v obsegu 3 ur tedensko.

Drugostopenjski organ je pritožbi tožnice v celoti ugodil in izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa z dne 6. 10. 2010 v celoti odpravil. Iz navedenega izhaja, da se mld. otrok A.A. ne usmeri v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.

Tožnika, starša mld. A.A. sta vložila tožbo, s katero sta sprožila upravni spor in v njej obširno navajata potek postopka o usmeritvi njunega otroka v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Navajata, da je otrok uspešen v šoli, da je nadarjen in senzibilen. Ker gre za novodobnega zelo nadarjenega otroka bi se to dejstvo moralo v postopku izobraževanja tudi upoštevati in se ga tako drugače obravnavati kot je to npr. pri waldorfski pedagogiki. Tožnika se ne strinjata z odnosom učiteljice tretjega razreda do otroka in staršev. Ta pa se je po izdaji prvostopenjske odločbe izboljšal. Izpodbijana odločba je neustrezna, saj otroka stigmatizira. Z otrokom ni nič narobe in ima v šoli dobre ocene. Žal za takšne otroke ni ustreznih rešitev v državi. Otroci s primanjkljajem dosegajo le minimalne standarde, otrok tožnikov pa dosega najvišje standarde, torej ni otrok s primanjkljajem. Z odločbo se v celoti strinjata razen v delu, da ni bil podan ugovor. Na šoli so nekateri učitelji zelo dobri kot je to tudi gospa B.B., razredničarka četrtega razreda. Tožnika upata, da bo tožba pomagala ostalim zelo nadarjenim novodobnim otrokom in da jim bo omogočen ustrezen postopek izobraževanja. Šola pa bi tudi morala v večji meri upoštevati individualnost vsakega posameznega otroka.

Tožena stranka je sodišču odstopila upravni spis ter v odgovoru na tožbo povzela vsebino izpodbijane odločbe, kakor tudi odločitve drugostopenjskega organa. Glede na to, da se tožnika strinjata z odločitvijo drugostopenjskega organa, po mnenju tožene stranke ni izkazanega pravnega interesa za vložitev tožbe, saj sta tožnika v postopku pritožbe s svojo pritožbo v celoti uspela. V nadaljevanju navaja potek postopka usmeritve otroka in dodatno obrazloži odločitev drugostopenjskega organa. Tudi sicer je tožba po vsebini takšna, da ne omogoča toženi stranki, da bi se do ugovorov tožnice sploh opredelila, saj ugovori niso konkretizirani. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže. Tožba se zavrže. Tožnika, starša in zakonita zastopnika ml. A.A. v upravnem sporu zahtevata varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi. Stranka v postopku mora namreč ves čas postopka izkazovati pravni interes. Pravni interes je procesna predpostavka za dopustnost upravnega spora na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Navedeno pomeni, da morata tožnika ves čas upravnega spora izkazovati pravovarstveno potrebo, da je poseg sodišča potreben, ker drugače njune pravice oziroma na zakon oprte koristi ne bi bile zavarovane. Povedano drugače to pomeni, da morata tožnika ves čas postopka izkazovati, da upravni spor za mld. otroka A.A., katerega zakonita zastopnika sta, pomeni možnost izboljšanja njegovega pravnega položaja, ki ga brez tega upravnega spora ne bi mogla doseči. Z drugostopenjsko odločbo je bilo tožnikoma v celoti ugodeno in izpodbijana prvostopenjska odločba v celoti odpravljena. Odprava odločbe pa pomeni, da se vzpostavi pravno stanje, kot da navedena odločba sploh ne bi bila izdana, torej pravno stanje kakršno je bilo pred njeno izdajo.

Glede na navedeno je sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da tožnika v tožbi nista izkazala pravnega interesa za vložitev tožbe, saj nista izkazala možnosti, da bi se z vloženim upravnim sporom položaj njunega mladoletnega otroka lahko izboljšal, zato je bilo potrebno tožbo v tem upravnem sporu zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Odločitev o zavrženju tožbe pomeni, da se utemeljenost tožbe po vsebini ne presoja ter posledično tudi, da niso izpolnjeni pogoji, da bi sodišče samo odločalo o stvari (65. člen ZUS-1).

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.