Jedro

Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je z njim v celoti ugodeno tožničinemu predlogu za obnovo inšpekcijskega postopka. Ker tožnica ne zanika, da bi takšen predlog podala, je že na prvi pogled očitno, da z izpodbijanim sklepom ni bilo poseženo v tožničin pravni položaj.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom ugodil predlogu tožnice za obnovo inšpekcijskega postopka, ki je bil končan z odločbo št. 356-02-01-678/2004 z dne 17. 6. 2004 in odločil, da se ga obnovi v celoti. V obrazložitvi med drugim navaja, da je bil inšpekcijski postopek, katerega obnovo je tožnica predlagala, končan s pravnomočno odločbo z dne 17. 6. 2004. Tožnica je dne 25. 5. 2005 zahtevala priznanje statusa stranke v navedenem postopku, dne 10. 6. 2005 pa je še posebej predlagala obnovo navedenega inšpekcijskega postopka iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po oceni toženke je tožnica verjetno izkazala okoliščine, na katere opira predlog za obnovo postopka.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep.

Tožnica v tožbi navaja, da iz izpodbijanega sklepa še vedno ni razvidno, kakšen status ji toženka v postopku priznava, niti o katerem od njenih predlogov je sploh odločila. Pri tem se sklicuje na pomanjkljivo in nerazumljivo obrazložitev, ki že sama po sebi terja odpravo izpodbijanega sklepa. Opozarja tudi na bistvene kršitve pravil upravnega postopka, ki naj bi jih storil drugostopenjski upravni organ. Predlaga, naj sodišče odločbo drugostopenjskega upravnega organa odpravi in zadevo vrne temu organu v ponovni postopek, podrejeno pa, naj odpravi sklep prvostopenjskega upravnega organa in odločbo drugostopenjskega upravnega organa in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v obeh primerih pa naj toženka tožnici povrne stroške postopka.

Tožba ni dovoljena.

Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Ker je bila z odločbo drugostopenjskega upravnega organa zgolj zavrnjena tožničina pritožba zoper sklep prvostopenjskega upravnega organa, z njo ni moglo biti poseženo v tožničin pravni položaj. Sodišče zato ni preizkušalo zakonitosti odločbe drugostopenjskega upravnega organa.

Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Iz izreka izpodbijanega sklepa prvostopenjskega upravnega organa izhaja, da je z njim v celoti ugodeno tožničinemu predlogu za obnovo inšpekcijskega postopka, končanega s pravnomočno odločbo št. 356-02-01-678/2004 z dne 17. 6. 2004. Ker tožnica ne zanika, da bi takšen predlog podala, je že na prvi pogled očitno, da z izpodbijanim sklepom ni bilo poseženo v tožničin pravni položaj. Ker iz izreka izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi bilo z njim odločeno tudi o tožničinem predlogu za vstop v postopek, bo o njem toženka morala še odločiti.

Ker postane materialno pravnomočen samo izrek akta, ne pa tudi njegova obrazložitev, tožnica ne more uspeti s tožbenimi ugovori, s katerimi izpodbija obrazložitev izpodbijanega sklepa. Glede na navedeno vsebinska obravnava predmetne tožbe ne bi mogla privesti k spremembi pravnega položaja tožnice.

Ker izpodbijani sklep očitno ne posega v tožničino pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist, je sodišče tožbo v skladu z določbo 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.