Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pogoj, da je darilo primerno dolžnikovemu premoženjskemu stanju, v obravnavanem primeru ni izpolnjen, saj je davčni dolžnik, ki je prejemal pokojnino in ni imel drugega premoženja (rubljivega premičnega premoženja ali vrednostnih papirjev), tožencema iz hvaležnosti podaril edino nepremičnino.

Domneva zavedanja dolžnika glede možnosti škodovanja upnikom je pri neodplačnih pravnih poslih neizpodbojna. Subjektivni pogoj je torej pri neodplačnih razpolaganjih (in z njimi izenačenih pravnih dejanjih) podan že s samim takim razpolaganjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se (v izpodbijanem delu) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je Darilna pogodba in o pogodba o služnostni pravici z dne 14. 11. 2008, sklenjena med I. A. kot darovalcem ter prvim in drugim tožencem kot obdarjencema, na podlagi katere sta se v zemljiški knjigi dne 21. 11. 2008 kot lastnika nepremičnine ID znak 000 (ID 000), prej do celote last I. A., vpisala toženca vsak do ½, proti tožnici brez pravnega učinka do višine zneska 75.377,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 41.727,34 EUR od 7. 4. 2010 do plačila in od zneska 19.315,90 EUR od 15. 2. 2011 do plačila (I. točka izreka), da sta toženca v poravnavo terjatve tožnice v višini 75.377,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 41.727,34 EUR od 7. 4. 2010 do plačila in od zneska 19.315,90 EUR od 15. 2. 2011 dolžna dopustiti izvršbo na predmetni nepremičnini v obsegu, v katerem bo potrebno, da se poplača terjatev tožnice (II. točka izreka), da se zavrne, kar zahteva tožnica več (III. točka izreka) in da sta toženca dolžna v roku 15 dni povrniti tožnici pravdne stroške v višini 1.987,50 EUR, vsak toženec ½ zneska, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (IV. točka izreka).

Zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe se pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlagata, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. Navajata, da je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnica jasno in konkretno navedla in s seznamom izvršilnih naslovov dokazala, da znaša njena skupna terjatev do davčnega dolžnika 75.377,94 EUR. Toženca sta glede seznama izvršilnih naslovov in celotnega davčnega dolga vztrajala, da tožnica predloži obračun terjatve do davčnega dolžnika in pojasni, kako je prišla do vtoževanega zneska, saj je davčni dolžnik v letih 2008 in 2009 na računa tožnice nakazal kar 134.894,15 EUR, zaradi česar toženca menita, da tožnici ničesar ne dolguje, ter ali je pri svojih izračunih upoštevala zneske, ki se davčnemu dolžniku vsak mesec odtegnejo od njegove pokojnine. Tega tožnica ni storila. Navedla je le, da davčni dolg izhaja iz poslovanja davčnega dolžnika in da so bila plačila upoštevana. Ni pojasnila, koliko je davčni dolžnik nakazal na njen transakcijski račun in ni podala specifikacije dolga ali dokazil o raznih prilivih davčnega dolžnika na njen transakcijski račun. Zatrjevano dejstvo, da je davčni dolžnik poravnal celoten davčni dolg, je ostalo neprerekano, zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje o obstoju terjatve. Sodišče prve stopnje je neobrazloženo zavrnilo njun dokazni predlog z zaslišanjem davčnega dolžnika, ki bi lahko pojasnil, da je bil prepričan, da je poravnal vse davčne obveznosti do leta 2008 oziroma do dne sklenitve sporne pogodbe. Toženca sta zato ugovarjala procesno kršitev. Predlagan dokaz je treba izvesti zaradi razjasnitve dejanskega stanja. Napačna je ocena sodišča prve stopnje, da toženca nista konkretizirano ugovarjala višini dolga, saj sta podrobno opisala višino nakazil (v letu 2008 znesek 82.947,20 EUR, v letu 2009 pa znesek 51.946,95 EUR) in jih s prilogami tudi dokazala. Ne drži, da je ostalo neprerekano zatrjevano dejstvo, da davčni dolžnik nima drugega premoženja. Toženca sta navedla, da davčni dolžnik prejema pokojnino, od katere se mu zaradi davčne izvršbe vsak mesec odtrga določen znesek za poplačilo dolga. Zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik nima drugega premoženja, zato ni pravilen. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila odsvojitev nepremičnine storjena v škodo upnika. Izpolnjen ni niti subjektivni pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Dolžnik ni vedel, da ima davčne dolgove. Dolžnik je upravičeno verjel, da je njegov davčni dolg v celoti poplačan, ker je zaradi poplačila davčnega dolga tri mesece pred sklenitvijo darilne pogodbe s strani DURS prejel izbrisno pobotnico, na podlagi katere je bila dne 12. 11. 2008 izbrisana zastavna pravica na predmetni nepremičnini. Sporna darilna pogodba je bila sklenjena 14. 11. 2008, torej dva dni po poplačilu celotnega davčnega dolga. Davčni dolžnik je zaradi preteklih izkušenj redno plačeval svoje obveznosti. Navedeno dokazujejo izpiski o plačilu davkov in prispevkov. Da je v letu 2008 na račun DURS nakazal 82.947,20 EUR, v letu 2009 pa 51.946,95 EUR, je dokazoval z izpisom nakazil na račun DURS. Ta trditev ni pavšalna in neprepričljiva, kot je sodišče prve stopnje obrazložilo v 20. točki obrazložitve. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je davčni dolg povsem jasno in nedvomno izkazan in da je odsvojitev nepremičnine storjena v škodo upnika. Po pojasnjenem dolžnik ni mogel vedeti, da s svojim ravnanjem škoduje tožnici. Zgolj na podlagi tožničinih navedb je sodišče prve stopnje ocenilo, da je šlo pri sporni pogodbi za neodplačno razpolaganje. Toženca sta navajala, da ni šlo za neodplačno razpolaganje, ker jima je nepremičnino podaril iz hvaležnosti za desetletno pomoč pri delu, hkrati pa si je zagotovil dosmrtno pravico brezplačne uporabe. Poleg tega je bilo darilo sorazmerno njegovim premoženjskim možnostim, saj si je zagotovil dosmrtno brezplačno pravico uporabe podarjenih nepremičnin, njegova pokojnina pa zadostuje za pokrivanje njegovih stroškov. Sodišče prve stopnje ni sledilo stališču tožencev. Nerazumljiva je obrazložitev, da sta toženca dokazala, da sta davčnemu dolžniku več let pomagala pri delu in da torej ne gre za neodplačno razpolaganje. Zaradi zaključka, da gre za neodplačno razpolaganje in da se z dejstvom, ali je davčni dolžnik škodoval upniku ne bo ukvarjalo, je izpodbijana sodba pomanjkljiva.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodba sodišča prve stopnje ima zadostne in razumljive razloge o vseh pravno relevantnih dejstvih (tudi o tem, da je šlo pri izpodbijanem pravnem poslu za neodplačno razpolaganje, zaradi česar sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo vednosti tožencev, da je davčni dolžnik s pravnim poslom škodoval svojemu upniku). Drugačne pritožbene navedbe, ki temeljijo na nekorektnem povzemanju razlogov sodišča prve stopnje, niso utemeljene.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem davčnega dolžnika, ki bi lahko pojasnil, da je bil prepričan, da je poravnal vse davčne obveznosti do leta 2008 oziroma do dne sklenitve sporne pogodbe, in tega ni obrazložilo. Sodišče prve stopnje je zavrnitev zgoraj navedenega dokaznega predloga obrazložilo v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Nesubstanciranost dokaznega predloga, na katero se utemeljeno sklicuje,(1) predstavlja utemeljen razlog za njegovo zavrnitev. V skladu z razpravnim načelom (7. in 212. člen ZPP) morajo biti dokazni predlogi substancirani,(2) kar pomeni, da mora stranka jasno navesti, katero dejstvo želi dokazovati z določenim dokazom. Nesubstancirane dokazne predloge sodišče zavrne.

Ne drži pritožbena navedba, da je ostala trditev tožencev, da je davčni dolžnik poravnal celoten davčni dolg, neprerekana. Tožnica je konkretizirano prerekala navedbe tožencev, da sta glede na znesek, ki ga je davčni dolžnik nakazal na DURS, mnenja, da tožnici ničesar ne dolguje.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi morala tožnica predložiti obračun svoje terjatve do davčnega dolžnika, saj je na tožencih trditveno in dokazno breme, da je davčni dolžnik poravnal obveznosti iz naslova davkov in prispevkov. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da toženca nista zadostila temu bremenu. Tožnica je v dokaz konkretno obrazloženega davčnega dolga predložila seznama izvršilnih naslovov z dne 6. 4. 2010 in 14. 2. 2011, iz katerih je razvidna višina in zapadlost posameznih postavk (vrsta prispevka/davka, znesek prispevka/davka, zapadlost in natekle zamudne obresti do dneva izdaje posameznega seznama izvršilnih naslovov) ter tudi skupna višina dolga na dan izdaje posameznega seznama izvršilnih naslovov. Pritožbeno sodišče se strinja, da toženca nista konkretizirano ugovarjala, da bi bila katerakoli dejstva v seznamu izvršilnih naslovov, ki je javna listina, neresnično ugotovljena, zato je ta dejstva sodišče prve stopnje pravilno štelo za ugotovljena oziroma dokazana. Toženca sta sicer podala ugovor, da je davčni dolžnik v letu 2008 davčni upravi nakazal skupno 82.947,00 EUR, v letu 2009 pa 51.946,95 EUR, ki pa ga je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo za pavšalnega. Ker je tožnica natančno opredelila, iz naslova katerega prispevka oziroma davka dolžnik dolguje kolikšen znesek za vsak posamezni mesec in koliko znašajo zamudne obresti do dneva izdaje posameznega seznama izvršilnih naslovov, in ker je imel davčni dolžnik poleg tekočih mesečnih obveznosti tudi stare neporavnane obveznosti, bi morala toženca konkretno navesti, katero od zatrjevanih odprtih obveznosti je davčni dolžnik poravnal in o zatrjevanih plačilih predložiti tudi dokaze. Sklicevanje na skupna zneska nakazil davčnega dolžnika v letih 2008 in 2009 ne zadostuje, saj v konkretnem primeru ne omogoča preverjanja. Tudi sicer je sodišče prve stopnje v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo zaključilo, da listinski dokazi, ki sta jih kot dokaz svojih pavšalnih navedb predložila toženca, ne dokazujejo, da je davčni dolžnik poravnal katero od terjatev iz omenjenih seznamov izvršilnih naslovov. Na te razloge sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Toženca sta pavšalno ugovarjala še, da davčnemu dolžniku mesečno od pokojnine trgajo določeni zneski, za katere ni jasno, ali so bili pri izračunu odprtega dolga upoštevani, vendar je na ta ugovor tožencev tožnica odgovorila s pojasnilom, da se dolg kljub odtegnjenim zneskom le še povečuje, ki ga toženca nista prerekala.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila 14. 11. 2008 med davčnim dolžnikom kot darovalcem in njegovima sinovoma (tožencema) kot obdarjencema sklenjena izpodbijana Darilna pogodba in pogodba o služnostni pravici, s katero je davčni dolžnik prenesel lastninsko pravico na svoji nepremičnini na toženca, na vsakega do ½, do svoje smrti pa si je izgovoril pravico brezplačne uporabe nepremičnine. Pritožbeno sodišče se strinja s pravno presojo sodišča prve stopnje, da je šlo za neodplačno razpolaganje, saj si za prenos lastninske pravice na nepremičnini ni izgovoril nobene odmene (plačila, storitve). Pravilno je pojasnilo, da si je davčni dolžnik z izgovorjeno dosmrtno pravico brezplačne uporabe nepremičnine pridržal eno od lastninskih upravičenj in je zato na toženca prenesel lastninsko pravico, omejeno z osebno služnostjo. Šlo je za neodplačen prenos, saj se toženca v zameno za pridobljeno (sicer omejeno) lastninsko pravico nista zavezala dati nobene odmene. Glede na pojasnjeno pravica davčnega dolžnika, da do smrti brezplačno uporablja nepremičnino, ne predstavlja nadomestila, ki bi ga v zameno za preneseno lastninsko pravico zagotovila toženca. O odplačnem pravnem poslu tako ni mogoče govoriti. Hvaležnost za večletno brezplačno delo pri davčnem dolžniku, na katero se sklicuje pritožba, predstavlja nagib za sklenitev pravnega posla, ki za presojo neodplačnosti oziroma odplačnosti pravnega posla ni relevanten.

V skladu z 258. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) ni mogoče izpodbijati daril, danih iz hvaležnosti, če so sorazmerna premoženjskim možnostim dolžnika. Dokazno breme je na obdarjencu. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je bilo darilo, ki ga je davčni dolžnik naklonil tožencema iz hvaležnosti, sorazmerno njegovim premoženjskim možnostim. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da pokojnina davčnega dolžnika ob dejstvu, da si je zagotovil brezplačno pravico uporabe podarjene nepremičnine, zadostuje za pokrivanje njegovih življenjskih stroškov, omogoča le zaključek, da z darilom ni ogrozil svojega preživljanja. Slednji pa ne ustreza zakonskemu pogoju, da je darilo primerno dolžnikovemu premoženjskemu stanju. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ta v obravnavanem primeru ni izpolnjen, saj je davčni dolžnik, ki je prejemal pokojnino in ni imel drugega premoženja (rubljivega premičnega premoženja ali vrednostnih papirjev), tožencema iz hvaležnosti podaril edino nepremičnino.

Za uspešno izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj mora biti poleg objektivnih pogojev iz 255. člena OZ podan tudi subjektivni pogoj iz 256. člena OZ.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je bila odsvojitev nepremičnine s strani davčnega dolžnika storjena v škodo upnika, kar predstavlja objektivni pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (drugi odstavek 255. člena OZ). Toženca nista prerekala zatrjevanih dejstev, da (razen podarjene nepremičnine) davčni dolžnik ni imel oziroma nima drugega nepremičnega premoženja niti rubljivega premičnega premoženja ali vrednostnih papirjev, njegovi prihodki (pokojnina) pa ne zadoščajo za poplačilo relativno visoke terjatve, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da gre za neprerekana dejstva, ki jih ni treba dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Ni dvoma, da navedena dejstva utemeljujejo zaključek, da je oškodovanje upnika v smislu 255. člena ZPP v obravnavanem primeru podano. Z opozarjanjem, da se davčnemu dolžniku v davčni izvršbi vsak mesec od pokojnine odtrga določen znesek za poplačilo dolga, pritožba ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da davčni dolžnik prejema pokojnino, vendar je hkrati kot odločilno (pravilno) štelo, da ta ne zadošča za poplačilo njegovega dolga.(3) Po tretjem odstavku 256. člen OZ se pri neodplačnih razpolaganjih (in z njimi izenačenih pravnih dejanjih) šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano. Domneva zavedanja dolžnika glede možnosti škodovanja upnikom je pri neodplačnih pravnih poslih neizpodbojna.(4) Subjektivni pogoj je torej pri neodplačnih razpolaganjih (in z njimi izenačenih pravnih dejanjih) podan že s samim takim razpolaganjem.(5) Po pojasnjenem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker toženca s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Na naroku za glavno obravnavo z dne 18.6.2014 sta toženca predlagala zaslišanje davčnega dolžnika, vendar nista pojasnila, o čem naj bi izpovedal. Op. št. (2): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 889/2006 z dne 11. 6. 2009; Op. št. (3): Gre za trditev tožnice, ki je toženca nista prerekala; Op. št. (4): Primerjaj VS RS sodba II Ips 297/2010 z dne 9.2.2012, VSL sklep II Cp 579/2006 z dne 8.11.2006, VSM sodba I Cp 1228/2008 z dne 6.1.2009; stališče pravne teorije (M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, 2003, str. 263) in starejše sodne prakse (primerjaj sodbo VS RS II Ips 444/2008 z dne 8. 10. 2009) o tem, da gre za izpodbojno domnevo (da je dolžnik vedel, da neodplačno dejanje pomeni oškodovanje upnikov) nima niti zakonske niti razumne podlage; gre namreč za neodplačno prejeto korist (brez kakršnekoli odmene) ob sočasnem oškodovanju dolžnikovih upnikov; Op. št. (5): Sodišče prve stopnje je ne glede na navedeno sicer, tudi če bi šlo za izpodbojno domnevo, pravilno zaključilo, da tožencema ni uspelo ovreči domneve, da je dolžnik vedel, da neodplačno dejanje pomeni oškodovanje upnika. Navedenega zaključka pritožba ne omaja. Dejstvo, da je tožnica le nekaj dni pred sklenitvijo darilne pogodbe davčnemu dolžniku izročila izbrisno pobotnico za izbris hipotek, ki so bile vpisane na nepremičnini za zavarovanje davčnih dolgov, v okoliščinah konkretnega primera tudi po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljuje sklepa o opravičljivi nevednosti davčnega dolžnika glede možnosti oškodovanja upnika. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da vsak povprečen hipotekarni dolžnik ve, da se vsaka hipoteka nanaša na točno določen dolg, še bolj pa je to moral vedeti davčni dolžnik, ki je imel na svoji nepremičnini zaradi davčnih dolgov vknjiženi že dve hipoteki in je bil zaradi opravljanja gospodarske dejavnosti seznanjen z obveznostmi plačevanja davkov in prispevkov, davčnimi postopki in posledicami v primeru neporavnavanja davčnih obveznosti. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo niti pavšalni utemeljitvi tožencev, da davčni dolžnik ni vedel za še kakšen davčni dolg, ker je redno plačeval davčne obveznosti. Listinski dokazi, ki sta jih predložila toženca, v nasprotju s pritožbenimi navedbami tega ne dokazujejo (primerjaj razloge sodišča prve stopnje iz 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz celote listinskih dokazov izhaja ravno obratno - da davčni dolžnik ni redno poravnaval davčnih obveznosti, temveč so se za izterjavo vodili davčni postopki in izvršbe. Navedbe tožencev, da davčni dolžnik ni vedel za še kakšen dolg, ker je v letu 2008 plačal DURS skupno 82.947,20 EUR, v letu 2009 pa 51.946,95 EUR, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot pavšalne in zato neprepričljive. Pritožbeno sodišče se strinja z navedeno presojo sodišča prve stopnje iz razlogov, ki so pojasnjeni v 8. točki obrazložitve te sodbe;