Jedro

Odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica se je 22. 10. 2003 kot voznica osebnega vozila poškodovala v prometni nezgodi, ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke. Pri tem je utrpela nihajno poškodbo vratnih mišic ter poškodbo mišic rotatorne manšete leve rame. Tožnici je bila prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 9.800 EUR (prej 2.348.472 SIT), in sicer 5.100 EUR (prej 1.222.164 SIT) za telesne bolečine, 1.200 EUR (prej 287.568 SIT) za strah in 3.500 EUR (prej 838.740 SIT) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, od česar je sodišče odštelo valoriziran, že plačan znesek iz tega naslova (7.315.61 EUR, prej 1.753.112,78 SIT), v presežku pa je zahtevek zavrnilo.

2. Tožnica vlaga revizijo glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Za vsako od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi ji morale biti po njenem mnenju priznane višje odškodnine (skupaj za 4.400 EUR), ki v celoti ustrezajo teži poškodb in ugotovljenim posledicam. Tožnica v reviziji ponovno niza, ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode, vse tiste okoliščine, ki po njenem mnenju upravičujejo odškodnino v višjem znesku in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe, to je delno ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine.

3. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija ni utemeljena.

5. V reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode tožnica utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njenem mnenju utemeljevale odškodnino v zahtevanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Revizijsko sodišče pri tem poudarja, da odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. To zahteva vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnin za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave tako potrjuje primerno umeščenost tožnici pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode.

6. Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).