Jedro

Samo s tem, da je razloge za zavrnitev dokaznega predloga navedlo šele v sodbi, sodišče prve stopnje ni storilo kršitve določb ZPP. Te pomanjkljivosti dokaznega sklepa zato tožniku ni bilo treba uveljavljati. Zavrnitev dokaznega predloga pa lahko predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso ustavno sprejemljivi. Ali je bila storjena ta kršitev, pa stranka ne ve, dokler sodišče takšne odločitve ne obrazloži. Kršitve, za katero ne more vedeti, ali je bila storjena, pa stranka ne more uveljavljati. Z razlogi za zavrnitev postavitve novega izvedenca se je tožnik seznanil šele v sodbi, zato je njegova pritožbena graja teh razlogov pravočasna.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 3.782,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2008 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da povrne tožnikove stroške pravdnega postopka v znesku 112,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 324/2011 z dne 13. 10. 2011 dopustilo glede vprašanja, ali je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da razlogi, s katerimi tožnik izpodbija odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca, ki ga je sodišče zavrnilo na naroku za glavno obravnavo, obrazložilo pa v sodbi, niso upoštevni, ker kršitve določb postopka v zvezi s tem ni uveljavljal do konca glavne obravnave.

4. Tožnik v reviziji poudarja, da ni mogoče od stranke pričakovati, da bo utemeljeno grajala zavrnitev dokaznega predloga še pred zaključkom glavne obravnave, če pa ji razlogi za zavrnitev sploh še niso znani. Razlogi bi namreč lahko bili številni; tožnik bi moral upoštevati številne hipotetične možnosti ter v svojih navedbah kar predpostavljati, zakaj se je sodišče prve stopnje odločilo, da določen dokaz ne izvede. To procesno postopanje pravdnih strank močno oteži. Nenazadnje bi lahko pri takem hipotetičnem grajanju razlogov za zavrnitev dokaza prišlo do situacije, ko bi sodišče nato v obrazložitvi sodbe podalo nek razlog, ki ga morda stranka do konca glavne obravnave ni predvidela in bi lahko višje sodišče navedlo, da razlog zaradi katerih je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokaz, ni bil pravočasno grajan oz. bistvena kršitev ni bila pravočasno uveljavljena. Ne moremo pričakovati od pravdne stranke, da brez razlogov graja odločitev prvostopenjskega sodišča. To bi namreč pomenilo, da mora pravdna stranka do konca glavne obravnave podati kar vse pritožbene navedbe, saj jih drugače v pritožbi ni več mogoče uveljavljati. S tem bi se pomen pritožbe močno razvrednotil. V kolikor bi bil res namen zakonodajalca, da se vse absolutne bistvene kršitve grajajo že pred koncem glavne obravnave, bi moralo biti v 339. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) natančno zapisano, da lahko pravdne stranke v pritožbi uveljavljajo zgolj tiste bistvene kršitve ZPP, ki so jih navedle do konca glavne obravnave. Meni, da bi bilo od pravdne stranke mogoče pričakovati grajanje zavrnitve dokaznega predloga pred zaključkom glavne obravnave zgolj v primeru, če bi mu bili razlogi zanjo do takrat že znani. Ker pa so bili ti podani šele v sodbi, je upravičen tako odločitev sodišča prve stopnje izpodbijati takrat, ko izve tudi razloge, kar je najhitreje v pritožbi. Navaja razloge, zakaj bi moralo sodišče postavitvi novega izvedenca iz ožjega področja ortopedije oz. travmatologije.

5. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Eno glavnih načel, ki jih je zakonodajalec zasledoval z zadnjo novelo ZPP (ZPP-D), je načelo obveznosti strank, da prispevajo h koncentraciji in pospešitvi postopka.(1) To se je, kot izhaja iz določb 286.a in 286.b člena ZPP, odrazilo tudi v dopolnjeni ureditvi sistema prekluzij. Določilo 286.b člena ZPP je prineslo breme takojšnjega grajanja procesnih kršitev, kasnejše grajanje, tudi v pravnih sredstvih, pa se upošteva le, če stranka izkaže, da teh kršitev brez svoje krivde prej ni mogla navesti.(2) Cilj te novosti je, da se kršitev še pravočasno odpravi že pred sodiščem prve stopnje (seveda kadar je to glede na okoliščine in naravo kršitve sploh mogoče) in s tem zniža nevarnost, da bi v pritožbenem postopku prišlo do razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Na ta način naj bi se tudi onemogočilo špekuliranje oz. preprečilo situacije, ko stranka ve za procesno kršitev, a to v postopku pred sodiščem prve stopnje zamolči in čaka na izid sojenja pred sodiščem prve stopnje. Če v postopku uspe, ostane tiho, če pa v postopku ne uspe, pa vloži pritožbo in v njej uveljavlja predmetno procesno kršitev.(3) Na podlagi določbe 286.b člena ZPP pa se mora stranka odločiti, ali bo procesno kršitev uveljavljala takoj, ko je to mogoče, in poskusila doseči njeno odpravo, ali pa se šteje, da se uveljavljanju te kršitve odpoveduje, zato jo bo lahko kasneje, vključno s pravnimi sredstvi, uveljavljala le, če bo dokazala, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Koncentracija, hitrost in ekonomičnost postopka upravičujejo zakonodajalčev poseg, ki ima za posledico, da lahko obveljajo tudi odločitve, ki so obremenjene s kršitvami postopka. Pri tem, ko je zasledoval pospešitev postopka, je zakonodajalec očitno upošteval, da lahko krni drugo ustavno varovano dobrino: pravico do izjavljanja, varovano z določbo 22. člena Ustave in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Zato sankcija prekluzije ni mogoča, če gre za najhujše kršitve postopka – tiste, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).(4) Načelo sorazmernosti, ki veže normodajalca pri oblikovanju pravil, pa mora upoštevati tudi sodišče pri njihovi razlagi, kar pomeni, da je treba najti v vsakem primeru posebej pravo ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka na eni strani ter težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe na drugi strani. Pravni standard »takoj ko je to mogoče« je treba razlagati prožno in življenjsko in v odvisnosti od narave (in očitnosti) kršitve.(5)

8. Sodišče prve stopnje je predlog za postavitev novega izvedenca na zadnjem naroku za glavno obravnavo zavrnilo ter navedlo, da bo razloge za takšno odločitev navedlo v sodbi. Tožnik je grajo zavrnitve navedenega dokaznega predloga podal v pritožbi, kar pa je po presoji sodišča druge stopnje glede na določilo prvega odstavka 286.b člena ZPP prepozno.

9. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da za sodišče iz ustavne pravice stranke do izjave (22. člen Ustave) izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati.(6) Načelna dolžnost sodišč, da izvedejo predlagane dokaze, tako ni neomejena, saj obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov.(7) Vendar mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je sodišče dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi.(8) Samo s tem, da je razloge za zavrnitev dokaznega predloga navedlo šele v obrazložitvi, sodišče prve stopnje ni storilo kršitve določb ZPP. Te pomanjkljivosti dokaznega sklepa zato tožniku ni bilo treba uveljavljati. Zavrnitev dokaznega predloga pa lahko predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso ustavno sprejemljivi. Ali je bila storjena ta kršitev, pa stranka ne ve, dokler sodišče takšne odločitve ne obrazloži. Kršitve, za katero ne more vedeti, ali je bila storjena, pa stranka ne more uveljavljati. Z razlogi za zavrnitev postavitve novega izvedenca se je tožnik seznanil šele v sodbi, zato je njegova pritožbena graja teh razlogov pravočasna.

10. Ker je sodišče druge stopnje kršilo določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, je podan revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, ki se bo moralo vsebinsko opredeliti do pritožbenih očitkov glede zavrnitve dokaznega predloga o postavitvi novega izvedenca medicinske stroke.

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Primerjaj Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), Poročevalec Državnega zbora, št. 21/2008, str. 4. Op. št. (2): Primerjaj prvi odstavek 286.b člena ZPP.

Op. št. (3): Glej Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), Poročevalec Državnega zbora, št. 21/2008, str. 139. Op. št. (4): Primerjaj drugi odstavek 286.b člena ZPP.

Op. št. (5): Primerjaj Galič, A., v Ude, L., Galič, A. (rd.); Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 4. knjiga, GV založba, Ljubljana 2010, str. 240. Op. št. (6): Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-77/01 z dne 4. 3. 2004. Op. št. (7): Glej odločbi Ustavnega sodišča Up-121/00 z dne 18. 9. 2001 in Up-420/00 z dne 21. 5. 2002. Op. št. (8): Glej odločbe Ustavnega sodišča Up-77/01 z dne 4. 3. 2004, Up-391/02 z dne 29. 1. 2004 in Up-332/02 z dne 25. 11. 2003. Primerjaj Betetto, N., v Ude, L., Galič, A. (rd.); Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2005, str. 611.