Jedro

Skupno premoženje zakoncev je celovito, zato ni mogoče obravnavati posameznih delov različno.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugotovi, da predstavlja stanovanje št. 6 v prvem nadstropju v izmeri 64,74 m2 v kletnim prostorom v izmeri 3,60 m2 vpisano v podvložek št. ... k.o. R. S. osnovnega vložka ... k.o. R. S. do deleža 3/10 celote, pri katerem je v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah kot lastnik vknjižen toženec K. I., rojen 4. 4. 1943 skupno premoženje pravdnih strank in da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 25 %, delež toženca pa 75 %. Ugodilo je še tožbenemu zahtevku, po katerem je toženec dolžan plačati tožnici 1.608,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi posameznih zneskov, višji tožbeni zahtevek za izstavitev z.k. listin in za plačilo razlike v vrednosti vozila pa je kot neutemeljen zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je najprej združilo zadevi P 624/2005 glede tega predmetnega stanovanja z zadevo P 643/2005 glede ugotovitve skupnega premoženja in sicer deleža na nepremičninah vpisanih v k.o. S. S. Sodišče prve stopnje pa je s sedaj izpodbijano sodbo odločilo, da je samo zahtevek tožnice, s katerim zahteva ugotovitev, da 3/10 obravnavanega stanovanja sodi v skupno premoženje in zaradi plačila v višini 11.237,19 EUR zrel za končno odločitev in je zato v skladu s prvim odstavkom 314. člena ZPP odločilo, da se izda delna sodba. Določba člena 300 ZPP o združitvi pravd med istima osebama namreč ne izključuje možnosti, da sodišče o posameznem zahtevku iz sicer združenih pravd, odloči posebej. Nato je ugotovilo, da je med pravdnima strankama trajala zunajzakonska skupnost od avgusta 1990 do februarja 2004, nato je razpadla, v tem času sta kupili stanovanje leta 1991, ki je predmet te pravde in sicer stanovanje pri podvložku št. … k.o. R. S. glede katerega pa je tožnica trdila, da 3/10 celote, katere so sicer pisane na toženca predstavljajo prav tako skupno premoženje in da je delež na teh 3/10 enak. Trdila je še, da je toženec prodal osebno vozilo, ki je predmet skupnega premoženja. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je obravnavana 3/10 celote predmetnega stanovanja ob upoštevanju dejstev tekom glavne obravnave, bila pridobljena v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank in plačana s sredstvi, pridobljenimi s posojilom in zato predstavljajo skupno premoženje. Nato je opravilo obračun prispevkov posamezne pravdne stranke k skupnemu premoženju in je ugotovilo, da je prispevek tožnice v njuni zunaj zakonski skupnosti znašal približno 10,273.183,00 SIT (9,256.447,00 SIT tekoči prihodki plus 1,016.736,00 SIT vložek posebnega premoženja), prispevek toženca pa približno 39,062.024,00 SIT (30,621.805,00 SIT tekoči prihodki, 8,440.219,00 SIT vložek posebnega premoženja). Sodišče je tako ugotovilo, da je tožnica k skupnemu premoženju prispevala v višini 21 %, toženec pa v višini 79 %. Sodišče pa je upoštevalo, da je v skladu z določbo prvega odstavka 59. člena ZZZDR pri odločanju o višini deleža posameznega zunajzakonskega partnerja pomembno tudi to, da je tožnica pomagala pri gradnji vikenda, urejala okolico, skrbela za hrano delavcev, ki so delali vikend. Verjelo je tožnici, da je za gospodinjstvo v večji meri skrbela ona kot toženec. Ob upoštevanju ugotovljenih denarnih in nedenarnih prispevkov pravdnih strank k skupnemu premoženju je sodišče zaključilo, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 25 %, delež toženca pa 75 %. V tem sorazmerju je porazdelilo 3/10 solastniškega deleža na predmetnem stanju. Po enakem principu je odločilo glede plačila oziroma vračila zneska za prodano vozilo znamke G. 1,9 letnik ... O pravdnih stroških je odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine glede predmetnega stanovanja, saj je sodišče prve stopnje mnenja, da gre za originarni način pridobitve lastninske pravice in zato vpisno dovolilo ni potrebno.

Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del delne sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo obseg posebnega premoženja, ki ga je toženec vložil v skupno premoženje, ki sta ga pravdni stranki ustvarili tekom trajanja njune izvenzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje je namreč napačno ugotovilo dohodke pravdnih strank v obdobju od decembra 1991 do decembra 2001. Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožnica določenih dejstev ni prerekala. Zaradi tega je v izpodbijani sodbi dejansko stanje glede obsega posebnega premoženja toženca, ki ga je vložil v skupno premoženje pravdnih strank zmotno in nepopolno ugotovljeno. Toženčevo skupno premoženje pravdnih strank niti teoretično ni mogel doseči več kakor 45.454,34 DEM. Tožnica pa je dokazovala z listinskimi dokazi, da je iz svojih prihrankov plačala skoraj 7.000,00 EUR in nato še 4.500,00 EUR dolga. Sodišče ni upoštevalo dejstvo odpravnine, ni upoštevalo vrednosti lesa, ki je posebno premoženje tožnice. Prispevek vsake od pravdnih strank v skupno premoženje je torej v izpodbijani sodbi nepravilno ugotovljen, zato je tudi posledično zmotno napravljen zaključek o deležu tožnice in deležu toženca na skupnem premoženju. Sodišče pa je v izpodbijani sodbi tudi prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnica je s tožbo uveljavljala le ugotovitev deleža na 3/10 stanovanja, ki je skupno premoženje. Sodišče pa je določilo deleže na celotnem skupnem premoženju pravdnih strank, katerega obsega ni ugotovilo. Sodišče bi torej moralo odločati tudi o skupnem premoženju na vikendu (čebelnjak) v S. S., na katerem toženec zahteva večji delež in so bile te zadeve združene. Ni mogoče namreč ločeno od ostalega premoženja računsko ugotavljati deležev na posameznem predmetu, kajti skupno premoženje je celota in ga je treba pravilno obravnavati enotno. Po določbi drugega odstavka 59. člena ZZZDR je torej treba upoštevati vse premoženje, tudi v Spodnjem Sečovem in ga ni mogoče izločiti iz tega odločanja. Pritožba opozarja tudi na dejstvo, da so trditve tožnice, da je toženec svoj osebni denar porabil tudi za odplačilo kredita na Hrvaškem in za poroko svoje hčerke, redno je dajal denar tudi svojim vnukom, potrdile zaslišane priče. Na podlagi izreka izpodbijane sodbe, vknjižba lastninske pravice tožnice na 25 % deležu od 3/10 konkretnega stanovanja ni mogoča. Zato bi bilo potrebno zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine ugoditi, po mnenju pritožnice v obsegu, kakor je bilo zahtevano, ker sta deleža obeh pravdnih strank na 3/10 predmetnega stanovanja enaka. Nadalje je v izpodbijani sodbi sodišče izjavo imetnika stanovanjske pravice zmotno štelo kot odpoved svoji pravici do ugodnega nakupa oziroma za enostransko izjavo imetnika stanovanjske pravice drugemu upravičencu, pri čemer ne pride do neodplačne naklonitve koristi drugemu upravičencu. V tem delu je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in se ni ukvarjalo z izpostavljenimi dejstvi po tožnici, ki predstavljajo relevantno dejansko podlago za uporabo 39. in 40. člena OZ. Relevantno dejansko stanje za zahtevek na vrnitev tistega, kar je tožencu tožnica z navedeno izjavo neodplačno dala je sledeče. Tožnica je podala izjavo izključno zaradi tega, ker ji je toženec zagotavljal, da bo njuna zveza trajna, in da bo to stanovanje po smrti pravdnih strank dobila tožničina hčerka. Ta nagib pa je bil tožniku dobro znan. Poleg tega tožnica ne ve, zakaj je sodišče ugodilo njenemu dokaznemu predlogu, da izvedenec gradbene stroke naredi mnenje o tržni vrednosti predmetnega stanovanja v letu 1991, če tega dokaza sploh ni uporabilo, ta dokaz je bil namenjen izključno dokazovanju utemeljenosti zahtevka na vračilu razlike med tržno vrednostjo in dejansko kupnino predmetnega stanovanja. Zato je bila v tem pogledu izpodbijana odločitev za tožnico presenečenje. Izpodbija odločitev o pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji in priglaša pravdne stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki in toženec I. K. je podal odgovor na pritožbo. V tem odgovoru navaja, da so neresnične trditve tožnice iz njene pritožbe.

Pritožbo podaja tudi tožena stranka po svojem pooblaščencu. Sodbo izpodbija v točkah II, III in IV izreka. Delež prispevka tožeče stranke k skupnem premoženju je sodišče izračunalo napačno. Pri toženi stranki sodišče ni upoštevalo tudi njegovega prispevka k skupnemu premoženju, ustvarjenega s trgovanjem z vrednostnimi papirji, ki so njeno posebno premoženje. Sodišče je združilo tekoče prihodke ter posebno premoženje tožene stranke, pri tem pa ni odštevalo sredstva posebnega premoženja tožene stranke, katere je uporabila za nakup osebnega avtomobila G., 11. 5. 2001 ter prištelo čisti zaslužek od trgovanja z vrednostnimi papirji. Tako je nehote oškodovalo toženo stranko, saj je tako morala plačevati trikrat toliko za tekoče stroške življenja, hrane in obleke kot tožeča stranka in to iz posebnega premoženja tožene stranke. Tožeča stranka bi morala sodišču predložiti dokazila o dvigih iz deviznega računa. Izpodbija tudi odločitev o stroških, nastalih na prvi stopnji. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Obe pritožba sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in je v posledici tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sprejelo odločitev, da bo o obeh združenih zadevah odločilo delno, le z delno sodbo. Napačno je zaključilo, da je le del zahtevka zrel za končno odločitev in je zato napačno odločilo, da se izda delna sodba le glede dela skupnega premoženja in sicer le glede stanovanja št. 6 v II. nadstropju vpisanega v podvložek št. ... k.o. R.S. in glede osebnega avtomobila znamke G. V posledici napačne uporabe te določbe ZPP je v nadaljevanju zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbe drugega odstavka 59. člena ZZZDR. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je predmet skupnega premoženja zunajzakonskih partnerjev tudi nepremičnina vpisana v k.o. S. S. in da tudi ta spada v skupno premoženje in je predmet tega pravdnega postopka. Zato je potrebna celovitost presoje vseh razmer iz različnih oblik prispevkov zakoncev, to pa narekuje enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja in določitev enotnih deležev na vseh predmetih skupnega premoženja. Zato vložki posebnega premoženja v obstoječe skupno premoženje vplivajo na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju, ne morejo pa vplivati na višji delež na posameznem predmetu iz skupnega premoženja (tako sodba VS RS II Ips 939/2008, z dne 26. 11. 2009). Za posebno premoženje zakonca sicer velja, da pripada samo zakoncu, ostane njegova last, ga samostojno opravlja in z njim razpolaga, kar pomeni, da ga lahko zakonec vložil v že obstoječe ali pridobljeno skupno premoženje. Posebno premoženje s tem izgubi svojo samostojnost in se odrazi, bodisi v ohranitvi bodisi v povečanju vrednosti skupnega premoženja zakoncev. Tako bi zatrjevana vlaganja posebnega premoženja v nepremičnine pomenilo le povečanje vrednosti te nepremičnine in s tem vrednosti celotnega skupnega premoženja. Celovitost presoje vseh razmer iz različnih oblik prispevka zakoncev narekuje enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja in določitve enotnih deležev na vseh predmetih skupnega premoženja. Pri tem je sicer sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je potrebno pri določitvi deležev zakoncev upoštevati vse okoliščine primera, ne pa opraviti samo matematični izračun. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je za določanje deleža na stanovanju uporabilo prispevek tožnice pri delu na vikendu v S. S., kar kaže na nepravilno in neenotno obravnavanje skupnega premoženja obeh zakoncev. Enaki kriteriji se morajo upoštevati glede vseh predmetov skupnega premoženja. Odločitev o deležu skupnem premoženju ni obračunska pravda in podlaga za določitev deležev ni matematični izračun dohodkov, ampak celovita ocena vseh prispevkov zakoncev – izvenzakonskih partnerjev v zvezi. Enako velja za oceno prispevkov zakoncev v skupnem premoženju z delom (tako sodba VS RS II Ips 895/2007 z dne 26. 8. 2009). Od načela pravne celovitosti skupnega premoženja je sicer res mogoče odstopiti, kadar gre za izjemne primere (sporazum zakoncev o različnih deležih na posameznih predmetih skupnega premoženja, vlaganja pomembnega dela posebnega premoženja v pridobitev določenega dela skupnega premoženja), vendar je takšne oblike potrebno obravnavati kot izjemo. Sodišče prve stopnje tako ni spoznalo pomena enotnosti in celovitosti skupnega premoženja zunajzakonskih partnerjev. Zato je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je odločalo le o delu skupnega premoženja, ni pa ugotovilo celotnega obsega skupnega premoženja in nato porazdelitve deleža na tem premoženju ob upoštevanju vseh navedb tožeče in tožene stranke in ob pravilni uporabi materialnega prava. Ker gre za premik deležev premoženja po posameznih predmetih, od že obstoječih vpisov v zemljiški knjigi, je po zaključku sodišča druge stopnje tudi potrebno odločati, kot na to pravilno opozarja pritožba tudi o takoimenovani intabulacijski klavzuli. Res je sicer, da se premoženje v času trajanja zunajzakonske skupnosti pridobi na originaren način, vendar v konkretnem primeru ne poteka pravda zgolj za ugotavljanje tega premoženja, ampak gre v bistvu tudi že za ugotavljanje deležev na tem premoženju, kar v bistvu že predstavlja delitev skupnega premoženja, zato je takšna klavzula potrebna in utemeljena.

Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti in je zato razveljavilo sodbo prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355 ZPP). Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede ugotovitve obsega skupnega premoženja, ker je le delno obravnavalo le del premoženja, sodišče druge stopnje teh manjkajočih pomanjkljivosti ne more odpraviti.

V novem sojenju pa bo moralo sodišče prve stopnje z večjo stopnjo zanesljivosti odgovoriti na vse tožbene trditve tožeče stranke, podane tekom pravde na prvi stopnji, kar enako velja za navedbe tožene stranke in za navedbe tožeče stranke po nasprotni tožbi. Sodišče prve stopnje je namreč samo deloma obravnavalo trditveno in dokazno podlago obeh pravdnih strank, zato ni odločilo o vseh trditvah ene in druge pravdne stranke. Ni izvajalo in ocenilo vseh dokazov (npr. izvedensko delo cenilca gradbene stroke), ni izvajalo dokazov in ocenjevalo trditev, ki jih obe pritožbi pravilno izpostavljata v pritožbi in je zato v posledici zmotno ugotovilo dejansko stanje in tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju odgovoriti na vsa vprašanja, ki so še posebej izpostavljena v obeh pritožbah, da bo lahko ugotovilo, kolikšen delež na preostalem še nerazdeljenem skupnem premoženju zakoncev pripada enemu od njiju. Nato bo moralo slediti ostalim navodilom, vsebovanim v tem sklepu sodišča druge stopnje.

V posledici je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji (člen 165 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).