Jedro

Ne gre namreč za procesno situacijo, ko bi bil zoper zahtevano osebo že v teku kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, zaradi katerega je odrejen nalog, saj posamezna preiskovalna dejanja še ne pomenijo (pravnomočnega) začetka kazenskega postopka. Zgolj ta okoliščina pa je odklonitveni razlog za predajo zahtevane osebe iz 11. člena ZSKZDČEU-1. Dejstvo, da je država odreditve zatem posredovala odločbo, s katero je bila pritožba zagovornika obdolženca oziroma zahtevane osebe zoper sklep o odreditvi pripora zavrnjena kot neutemeljena, hkrati pa še sedanje pritožbene navedbe zagovornika v tem izročitvenem postopku, da je B.T. prejel tudi sklep o priporu, pomenijo, da je bilo v ponovljenem postopku zadoščeno tudi ustavnemu jamstvu o pravici do izjave zahtevane osebe, in je posledično izpodbijana odločitev tudi iz tega vidika pravilna in utemeljena.

Izrek

Pritožba zagovornika zahtevane osebe B.T. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je z izpodbijanim sklepom pod točko I. izreka na podlagi 23. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) dovolil predajo B.T. Republiki Hrvaški, zaradi kazenskega postopka, ki zoper njega teče zaradi kaznivega dejanja kriminalnega združevanja izogibanja carinski kontroli in prepovedane preprodaje po 328., 329., 257. in 264. členih Kazenskega zakonika Republike Hrvaške. Pod točko II. izreka je na podlagi šestega (pravilno petega) odstavka 23. člena ZSKZDČEU-1 odločil, da se zahtevane osebe B.T. ne sme preganjati, zoper njega izvršiti kazen, predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred njegovo predajo.

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik zahtevane osebe, navaja, da iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in sicer zaradi bistvenih kršitev določb ZSKZDČEU-1, določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije in Kazenskem zakoniku Republike Hrvaške, ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in spremeni v korist zahtevane osebe tako, da se vloga za predajo zavrže, podredno pa zavrne oziroma, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

3. Višje sodišče zahtevane osebe in njegovega zagovornika, kljub predlogu slednjega, o seji senata ni obvestilo, saj gre za postopek s pritožbo zoper sklep, v katerem je obvestilo o seji pritožbenega senata strankam in zagovornikom izključeno. Prvi odstavek 403. člena ZKP namreč ne zajema smiselne uporabe določbe prvega odstavka 378. člena ZKP, prav tako pa ne gre za odločanje o pritožbi zoper sklep iz 492. člena tega zakona.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornik s pritožbenimi navedbami, da so razlogi izpodbijanega sklepa v točkah 15 in 19 obrazložitve nerazumljivi, nejasni in sami s seboj v nasprotju, po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da sodišče prve stopnje najprej obrazlaga, da naj bi za isto dejanje tekla posamezna preiskovalna dejanja pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, hkrati pa v nadaljnji obrazložitvi, da za očitana dejanja v Sloveniji ne teče postopek, zato je izpodbijani sklep nerazumljiv. Vendar zagovorniku ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa primarno navedlo, da se zoper B.T. v predkazenskem postopku sicer opravljajo določena preiskovalna dejanja, v zvezi s tem pa v nadaljevanju utemeljeno poudarilo, da posamezna preiskovalna dejanja niso okoliščina oziroma razlog, da se zahteva za predajo zavrne. Ne gre namreč za procesno situacijo, ko bi bil zoper zahtevano osebo že v teku kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, zaradi katerega je odrejen nalog, saj posamezna preiskovalna dejanja še ne pomenijo (pravnomočnega) začetka kazenskega postopka. Zgolj ta okoliščina pa je odklonitveni razlog za predajo zahtevane osebe iz 11. člena ZSKZDČEU-1, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v točki 19 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Med povzetimi razlogi odločbe sodišča prve stopnje zato ni nobenih nejasnosti ali medsebojnih nasprotij, kar pomeni, da očitana kršitev ni podana.

6. Zagovornik uveljavlja kršitev številnih določb ZSKZDČEU-1. Najprej 3. člena, ker ni odločbe pravosodnega organa Republike Hrvaške, hkrati pa je kršen še 4. člen tega zakona, saj sodišče prve stopnje želi sodelovati s Hrvaško brez vsake potrebe, brez pravnega razloga, na podlagi nepopolne in nerazumljive vloge iz tuje države, ki nima nobenega interesa ali potrebe po T.. Tudi v tem delu zagovornik nima prav. V uvodnih delih pritožbe sicer poudarja, da zahtevana oseba ni prejela sklepa o odreditvi pripora, na katerem temelji nalog tuje države, v nadaljevanju pritožbe, konkretno v prvem odstavku na strani 5 pa zagovornik izrecno navaja, da je B.T. sklep o priporu prejel, vendar pa pripor po izteku 30 dni ni bil podaljšan. Navedeno pomeni, da je zahtevana oseba seznanjena s tujo odločbo, na podlagi katere država odreditve zahteva njegovo predajo, poleg tega pa je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku (potem, ko je višje sodišče sprva s sklepom z dne 4. 8. 2021 odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo), od države odreditve prejelo še odločbo Županijskega sodišča v Z. z dne 11. 6. 2021, s katero je bila pritožba zagovornika zahtevane osebe zoper sklep o odreditvi pripora, kot neutemeljena zavrnjena. Neuspešno se zato zagovornik sklicuje na nepopolno in nerazumljivo vlogo organov Republike Hrvaške.

7. Nadalje zagovornik trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dvojne kaznivosti, ki jo predpisuje 9. člen ZSKZDČEU-1, kršena pa je tudi določba 10. člena tega zakona. Z zagovornikom se ni mogoče strinjati, saj se je sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa do teh odločilnih okoliščin argumentirano opredelilo in primarno pravilno poudarilo, da se glede na predpisano kazen za očitano kaznivo dejanje v državi odreditve dvojna kaznivost sploh ne ugotavlja, v nadaljevanju pa, da opis dejanja ustreza pravni opredelitvi kaznivega dejanja davčne zatajitve po 249. člen Kazenskega zakonika R Slovenije. Ker se torej zahtevani osebi ne očita zgolj prekršek, temveč kaznivo dejanje, so v zvezi s tem neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede zavrnitvenega razloga po 7. točki 10. člena navedenega zakona. Enako velja za nadaljnje očitke kršitev 9. točke 10. člena, ker da hrvaški pravosodni organ ni dal zagotovil iz 14. člena ZSKZDČEU-1, saj zahteva za ta zagotovila ni obligatorna, poleg tega pa zagovornik niti ne pojasni, katera zagotovila bi bila potrebna.

8. Ker nalog za predajo zahtevane osebe temelji na sklepu o odreditvi pripora, ki se že po vrsti in naravi odločbe (lahko) izda brez navzočnosti obdolženca, je posledično jasno, da tudi ni bila kršena 10. točka 10. člena citiranega zakona, ker T. ni bil navzoč na sojenju.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi pridobljenih podatkov ugotovilo in v točki 19 obrazložitve sklepa prepričljivo utemeljilo, da tudi ni podan noben fakultativni razlog iz 11. člena ZSKZDČEU-1 za zavrnitev predaje zahtevane osebe. Zato pritožbene navedbe o kršitvi določb tega člena navedenega zakona ne morejo biti utemeljene.

10. Pritožbene trditve zagovornika, da je bil vsem obdolžencem v Republiki Hrvaški pripor odpravljen, da hrvaško tožilstvo to dejstvo očitno taji, zagovorniku pa je to povedal odvetnik po uradni dolžnosti A.M., ki je vložil pritožbo zoper sklep o priporu, so zgolj gole pritožbene trditve, brez kakršnekoli podlage v podatkih spisa. Glede pomislekov, da iz sklepa o priporu ni razvidno, do kdaj pripor sploh lahko traja, pa je izčrpno in pravilno utemeljitev podalo že sodišče prve stopnje v točki 23 obrazložitve izpodbijanega sklepa in temu ni ničesar dodati.

11. Obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebino sklepa o preiskavi zoper zahtevano osebo pristojnega sodišča v Republiki Hrvaški, ter v zvezi s tem pritožbene trditve, da B.T. očitanega dejanja hudodelskega združevanja ni mogel storiti, pa ne morejo biti predmet tega pritožbenega postopka, saj na pravilnost izpodbijane odločitve in razloge, s katerimi je utemeljena, nimajo nobenega relevantnega vpliva.

12. Bistvo razveljavitvenega sklepa Višjega sodišča v Mariboru z dne 4. 8. 2021 je primarno poudarek, da glede na obstoječo sodno prakso in dejansko prakso med državami članicami Evropske unije, nacionalna sodna odločba sicer ni obligatorni sestavni del oziroma priloga evropskega naloga za prijetje. Vendar pa mora sodišče oziroma preiskovalni sodnik v posameznih primerih, če okoliščine to narekujejo, v skladu z določili 18. člena in tretjega odstavka 23. člena ZSKZDČEU-1 pridobiti vse relevantne podatke, da se ugotovi, ali so podani pogoji za predajo zahtevane osebe. Ob tem se je višje sodišče sklicevalo na odločitve in sprejeta stališča Ustavnega sodišča, ki je tudi za postopek predaje na podlagi ZSKZDČEU-1 poudarilo potrebo po zagotovitvi pravice do izjave zahtevani osebi o vseh dejstvih in dokazih, kot tudi o pravnih vprašanjih, pomembnih za odločitev o zadevi. V obravnavanem primeru je namreč zahtevana oseba v zagovoru pred preiskovalnim sodnikom zatrjevala, da sklepa o priporu ni prejela in z vsebino ni seznanjena. Dejstvo, da je država odreditve zatem posredovala odločbo, s katero je bila pritožba zagovornika obdolženca oziroma zahtevane osebe zoper sklep o odreditvi pripora zavrnjena kot neutemeljena, hkrati pa še sedanje pritožbene navedbe zagovornika v tem izročitvenem postopku, da je B.T. prejel tudi sklep o priporu, pomenijo, da je bilo v ponovljenem postopku zadoščeno tudi ustavnemu jamstvu o pravici do izjave zahtevane osebe, in je posledično izpodbijana odločitev tudi iz tega vidika pravilna in utemeljena.

13. Po obrazloženem, in ker zagovornik glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, je slednje njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).