Jedro

Pogoj neenotne sodne prakse je mogoče z uspehom uveljavljati le, če sta obravnavani primer in primer, na katerega se sklicuje revident, v bistvenem enaka. Pogoja odstopa od sodne prakse pa ni dopustno uveljavljati, če sodišče prve stopnje o določenem pravnem vprašanju sploh ni odločalo oziroma če gre za vprašanje, ki glede na določbe ZUS-1 sploh ne more biti predmet revizijskega postopka.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka po odvetniku dne 5. 1. 2009 vložila revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/06) zavrnilo tožbo zoper odločbo Davčnega urada L. 40 z dne 9. 9. 2005, s katero je bila tožeči stranki odmerjena akontacija dohodnine od dobička iz kapitala, doseženega z odsvojitvijo nepremičnine v znesku 1.175.000,00 SIT. Z odločbo z dne 14.11.2007, je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po presoji vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Tožeča stranka navaja, da je revizija dovoljena po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in sicer iz dveh razlogov. Prvič, ker je sodna praksa sodišča prve stopnje neenotna, in drugič, odločitev sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. 6. Po presoji Vrhovnega sodišča ni podan noben izmed zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije. V sodbi Upravnega sodišča RS U 2688/2006 z dne 14. 8. 2007, od katere naj bi odstopala sodba v obravnavani zadevi, je bilo dejansko stanje bistveno drugačno od obravnavanega. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo upoštevanje davčne oprostitve iz prvega odstavka 89. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-1, Ur. l. RS, št. 17/05-UPB1 in 53/05), ker jo je tožeča stranka prvič uveljavljala šele v tožbi, ne da bi skladno z 52. členom ZUS-1 obrazložila, zakaj dejstev in dokazov v zvezi z oprostitvijo ni izkazovala že v davčnem postopku. Ker upoštevanje davčne oprostitve ni bilo zavrnjeno iz vsebinskih razlogov, kot je bilo to v zadevi, na katero se sklicuje revidentka, ampak iz procesnih razlogov, tožeča stranka po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazala pogojev za dovoljenost revizije s sklicevanjem na neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje, saj je dejansko stanje zadev bistveno različno.

7. Tožeča stranka navaja, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje odstopa od več odločb Vrhovnega sodišča, v katerih je bilo odločeno, da mora upravni organ skrbeti, da neukost stranke ne gre v škodo njenih pravic, zato jo mora na njih opozoriti. Iz listin spisa izhaja, da tožeča stranka šele v reviziji prvič izpostavlja kršitev 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 22/05-UPB-1) - načelo varstva pravic strank. Po presoji Vrhovnega sodišča pa ni mogoče dopustiti revizije glede vprašanja, ki ni bilo predmet obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj 2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (med drugim) določa, da je revizija dovoljena, če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Poleg tega pa v reviziji za razliko od pritožbe, ni dopustno uveljavljati kot revizijskega razloga enotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta (primerjaj 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Torej se tudi pomembno pravno vprašanje ne more nanašati na pravilnost uporabe določb ZUP do izdaje upravnega akta.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.