Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča so v konkretnem primeru podane ovire, da bi sodišče druge stopnje lahko samo odločilo o tožbenih zahtevkih in v okviru tega izvajalo dokazni postopek. Izhajajoč iz materialnopravne kvalifikacije spornega pravnega razmerja, ki jo je napravilo pritožbeno sodišče, bi moralo to prvič ugotavljati v dejanskem in pravnem pogledu obsežna sklopa dejstev: to velja tako glede temelja zahtevka za plačilo sorazmernih zneskov plačil obrokov kredita kot tudi glede temelja zahtevka za plačilo sorazmernih potrebnih in koristnih stroškov v zvezi s skupnimi stvarmi. Če bi zaključilo, da je temelj zahtevkov podan, pa bi moralo ugotavljati povsem samostojen sklop dejstev o višini tožbenega zahtevka, ki doslej sploh ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje.

Vrnitev zadeve v odločanje sodišču prve stopnje ne bo prekomerno posegla v tožnikovo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Če bi sodišče druge stopnje opravilo pritožbeno obravnavo ter izvajalo dokaze, se postopek ne bi bistveno skrajšal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Pravdni stranki sta bivša zakonca. Tožnik zahteva, da mu toženka povrne del plačil, ki jih je na račun skupnih kreditnih obveznosti izvršil po razpadu njune življenjske skupnosti, ter potrebne in koristne stroške v zvezi s stvarmi v skupni lasti. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek za glavnico 799.508,02 EUR in zakonske zamudne obresti ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.548,007 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 4.099,20 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi pritožbi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje se pritožuje tožnik.

**Razlogi sodišča druge stopnje**

4. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za sklep, da med civilne plodove spada tudi dohodek, ki je neposredna posledica uporabe skupnega podjetniškega premoženja pri opravljanju poslovne dejavnosti. Sodišče prve stopnje se bo moralo prav tako opredeliti do toženkinih ugovorov v zvezi z zastaranjem, tožnikovo krivdo za zamudo s plačili in tekom zakonskih zamudnih obresti, ugovorom, da je bilo več kreditov poplačanih ob prenehanju skupnosti, in da je zatrjevana višina pasive nerealna. Če bo ugotovilo, da je temelj zahtevkov podan, pa bo moralo obravnavati navedbe obeh pravdnih strank o višini obveznosti. Toženka namreč nasprotuje dokazom o plačilih in trdi, da so potrdila nepopolna, saj iz njih ne izhaja, katere obveznosti so bile sploh poravnane, in nasprotuje, da bi bila dolžna plačati stroške nadomestil za obdelavo novih kreditov, ki jih je tožnik po razvezi najemal za poplačilo prejšnjih. Materialno pravo je zmotno uporabljeno tudi glede plačila stroškov za vzdrževanje ali povečanje vrednosti stvari, ki spadajo v skupno premoženje strank. V ponovljenem postopku bo moralo ta del tožbenega zahtevka obravnavati na drugi pravni podlagi, za kar so odločilna druga dejstva od tistih, ki jih je ugotavljalo doslej. Pogoji za spremembo sodbe sodišča prve stopnje niso izpolnjeni. Pritožbeno sodišče bi namreč prvič odločalo o vprašanjih, ki niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje in pomenijo v dejanskem in pravnem pogledu samostojne pravne celote, zato bi bilo kršeno načelo instančnosti.

**Pritožba tožnika zoper sklep sodišča druge stopnje**

5. Tožnik v pritožbi navaja, da odločitev o ugovorih v zvezi z zastaranjem, tožnikovo krivdo za zamudo s plačili, tekom zakonskih zamudnih obresti, stroški nadomestil za obdelavo novih kreditov in odplačevanjem kreditov tudi z izkupičkom od prodaje surovin in izdelkov, ki so bili nabavljeni oziroma izdelani v času ekonomske skupnosti strank, ni povezana z ugotavljanjem obsežnih sklopov odločilnih dejstev. Za odločitev o teh ugovorih je treba le napraviti materialnopravno presojo, saj so vsa pravno pomembna dejstva že ugotovljena oziroma so nesporna (nekatera nesubstancirano prerekana). Sodišče druge stopnje je prekomerno poseglo v njegovo ustavno varovano pravico do sojenja v razumnem roku. Postopek, ki teče že 7 let, ima zanj in njegovo podjetje velik pomen. Da bo vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje dodatno nerazumno podaljšala čas njenega reševanja, potrjuje tudi dejstvo, da je pritožbeno sodišče (v opombi) napotilo sodišče prve stopnje, da je treba to pravdo združiti s pravdo II P 376/2016, kar bo tožnika še bolj oddaljilo od končne odločitve.

**Odgovor na pritožbo zoper sklep sodišča druge stopnje**

6. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z njenimi ugovori, ki se nanašajo na temelj zahtevka za povrnitev kreditnih obveznosti, kakor tudi ne z ugovori, ki zadevajo višino teh. V zvezi s tem ni izvajalo nobenih dokazov (dokaza z zaslišanjem pravdnih strank in postavitev izvedenca ekonomske stroke). Pritožbeno sodišče teh dokazov ne more izvesti v okviru svoje kontrolne funkcije, na podlagi katere lahko postopek le delno dopolni in ne nadomesti. Sodišče prve stopnje višine obveznosti sploh ni presojalo in ni bila vzpostavljena kontradiktornost. S spremembo sodbe sodišča prve stopnje bi sodišče druge stopnje kršilo pravico do instančnosti sojenja iz 25. člena Ustave RS. Povsem novo ugotovljenega dejanskega stanja, ki se nanaša na višino zahtevka, toženka ne bi mogla izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi. Sodišče druge stopnje je odločitev o obsežnih sklopih odločilnih dejstev, ki jih je treba na novo ugotavljati, uperilo v presojo ugovorov toženke, ki se nanašajo na samo višino zahtevanega povračila, ne pa primarno na druge ugovore toženke, ki se nanašajo na temelj zahtevka. Z odločitvijo sodišča druge stopnje ni prekomerno poseženo v pravico tožnika do sojenja v razumnem roku, saj bi sodišče prve stopnje, tudi če bi sodišče druge stopnje o ugovorih glede temelja odločalo samo, moralo opraviti dokazni postopek glede višine kreditnih obveznosti, katerih povračilo zahteva tožnik, kot tudi višine posameznih obrokov odplačil. Z odločanjem sodišča druge stopnje, kot to predlaga tožnik, ne bi bilo odločeno prej, saj je sodišče v ponovno obravnavo vrnilo tudi odločanje o zahtevku glede povrnitve potrebnih in koristnih stroškov. Sprememba tako ne bi dosegla namena. Sodišče prve stopnje prav tako ni izvedlo materialno procesnega vodstva glede nakazanih vprašanj. Nepomembne so trditve tožnika, da postopek teče že 7 let. Postopek je bil namreč prekinjen zaradi predhodnih vprašanj, ki se nanašajo na obseg skupnega premoženja, o čemer je bilo odločeno 27. 10 2020, to odločitev pa je nato tožnik izpodbijal z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Napotek sodišča druge stopnje glede združitve pravde je le priporočilo in bo udejanjeno le, če bo izpolnjen pogoj ekonomičnosti.

**Odločitev o pritožbi**

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje je dovoljena pritožba. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (357. a člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

9. Sklep sodišča druge stopnje se s pritožbo na podlagi 357. a člena ZPP sme izpodbijati samo iz naslednjih razlogov: če je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko sámo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona); če bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko sámo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona); in če bi moralo sámo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

10. Pritožba po 357.a členu ZPP je pravno sredstvo, ki je omejeno na preizkus morebitne napačne uporabe razveljavitvenega pooblastila s strani pritožbenega sodišča (glej drugi odstavek 357.a člena ZPP). Na pravna stališča pritožbenega sodišča o utemeljenosti pritožbenih razlogov, podanih v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče vezano ter vanje v okviru reševanja pravnega sredstva po 357.a členu ZPP ni pristojno posegati.1

11. Sodišča morajo zagotavljati učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ta je lahko ogrožena, če sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko storilo. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo,2 da je po ureditvi prvega odstavka 355. člena ZPP razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje izjema – praviloma mora tako o zadevi dokončno odločiti pritožbeno sodišče. Razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje je mogoča tedaj, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da sámo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Okoliščine, ki omogočajo tak izjemen poseg, so zlasti tiste, zaradi katerih pritožbena obravnava ne bi pomenila ustreznega sredstva za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ker bi postopek zavlekla bolj kot obravnava pred sodiščem prve stopnje ali pa bi bila neekonomična z vidika potrate človeških ali finančnih virov.

12. Prav tako je ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje potrebno takrat, kadar bi bilo nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, zlasti pravico do pravnega sredstva, na primer če bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje.3 V tem primeru bi bilo kršeno ustavnopravno načelo instančnosti. Pravica do pritožbe pritožniku omogoča višjestopenjski preizkus izpodbijane odločbe z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici ali obveznosti, tako da lahko uveljavlja dejanske, materialne in postopkovne napake pri sojenju na prvi stopnji.4

13. Merila vrednostnega tehtanja, ki nagnejo odločitev v prid razveljavitvi sodbe oziroma dokončnemu odločanju pred pritožbenim sodiščem, določa prvi odstavek 355. člena ZPP. To so predvsem: razsežnost omejitve pravice do pritožbe, pomen kršitve z vidika pravice do poštenega sojenja (zlasti pravice do izjave), dosedanje trajanje postopka in procesna dejanja, ki jih je še treba opraviti z vidika pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, primerjava položajev sodišča prve in druge stopnje, projekcija stroškov, narava zadeve in njen pomen za stranki.5

14. Pritožbeno sodišče mora v skladu z določbo drugega odstavka 355. člena ZPP pri oceni razmerja med varstvom pravice do pritožbe in varstva drugih ustavnih pravic opraviti ožji test sorazmernosti. Test legitimnosti je namreč s citirano zakonsko ureditvijo opravil že zakonodajalec, prav tako je v drugem odstavku 355. člena ZPP že opredeljeno, kdaj je takšno postopanje sodišča druge stopnje primerno in nujno. Vrhovnemu sodišču na tej točki zato preostane naloga, da presodi, ali bi ob razveljavitvi prvostopenjske sodbe prišlo do hujše kršitve tožnikove pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.6

15. Po presoji Vrhovnega sodišča so v konkretnem primeru podane ovire, da bi sodišče druge stopnje lahko samo odločilo o tožbenih zahtevkih in v okviru tega izvajalo dokazni postopek. Izhajajoč iz materialnopravne kvalifikacije spornega pravnega razmerja, ki jo je napravilo pritožbeno sodišče, bi moralo to prvič ugotavljati v dejanskem in pravnem pogledu obsežna sklopa dejstev: to velja tako glede temelja zahtevka za plačilo sorazmernih zneskov plačil obrokov kredita (in s tem povezanih toženkinih ugovorov, da je obveznost zastarala, da je za zamudo s plačili kreditov tožnik kriv, da je bilo več kreditov poplačanih ob prenehanju skupnosti in da je zatrjevana višina pasive nerealna, ter v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti) kot tudi glede temelja zahtevka za plačilo sorazmernih potrebnih in koristnih stroškov v zvezi s skupnimi stvarmi (glede katerega so po presoji pritožbenega sodišča pravno pomembna druga dejstva od tistih, ki jih je ugotavljalo sodišče prve stopnje). Če bi zaključilo, da je temelj zahtevkov podan, pa bi moralo ugotavljati povsem samostojen sklop dejstev o višini tožbenega zahtevka, ki doslej sploh ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje. S to pomembno okoliščino se pritožnik ne sooči oziroma v pritožbi o njej molči. 16. Vrnitev zadeve v odločanje sodišču prve stopnje ne bo prekomerno posegla v tožnikovo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Če bi sodišče druge stopnje opravilo pritožbeno obravnavo ter izvajalo dokaze, se postopek ne bi bistveno skrajšal. K hitrosti reševanja ne bi vplivala cepitev odločanja o povračilu sorazmernih zneskov plačanih obrokov kredita na eni ter o stroških v zvezi s skupnimi stvarmi na drugi strani, za kar se zavzema tožnik. O tem, da bi izvedba pritožbene obravnave z izvajanjem dokazov pred sodiščem druge stopnje skrajšala postopek, tožnik navsezadnje ne ponudi konkretnih trditev. Navržena opomba pritožbenega sodišča, da »so izpolnjeni pogoji za združitev postopka s postopkom II P 376/2016, v katerem toženka od tožnika zahteva plačilo uporabnine«, ne gre razumeti kot razlog za podaljšanje postopka. Združitev postopkov na podlagi prvega odstavka 300. člena je lahko le odraz ekonomičnosti, zato je združitev le možnost, ki se udejanji pod pogojem, da bo to prispevalo k pospešitvi postopka.

17. Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (četrti odstavek 357. a člena ZPP).

18. Ker je z izpodbijanim sklepom sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo odločanje, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških v zvezi s pritožbo na podlagi 357. a člena ZPP pridržalo za končno odločbo (smiselno tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 VSRS sklep Cp 21/2023 z dne 7. 6. 2023. 2 Npr. sklepi VSRS Cp 9/2022 z dne 18. 5. 2022, VSRS Cp 23/2019 z dne 11. 4. 2019, VSRS Cp 32/2019 z dne 5. 9. 2019 in VSRS Cp 37/2018 z dne 22. 11. 2018. 3 To je sicer omejila določba drugega odstavka 355. člena ZPP, ki tudi v tovrstnih primerih določa prepoved razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. 4 Tako tudi Betetto, N., Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe, Odvetnik, št. 5 (98), str. 11. 5 Betetto, N., Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe, Odvetnik, št 5 (98), str. 16. 6 VSRS sodba II Ips 34/2023 z dne 20. 9. 2023.