Jedro

Upravni organ z navedbami v upravnem sporu ne more dopolnjevati izpodbijane odločbe; ta je predmet presoje v obliki in vsebini, kot je bila izdana.

Ker je organ tožnikove obširne in konkretne navedbe neobrazloženo zavrnil, je pravica do izjave o razlogih za razrešitev izvotljena, saj je bila možnost izjave dana zgolj formalistično (navidezno).

Pomanjkljiva obrazložitev sodišču onemogoča vsebinsko presojo utemeljenosti izpodbojnih razlogov zmotne in nepoplne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava.

Izrek

I.Sprememba tožbe z dne 5. 3. 2024 se dovoli.

II.Ugotovi se, da je sklep Občinskega sveta Občine Ruše št. 100100-0001/2020-32 z dne 24. 2. 2020 nezakonit.

III.Tožečo stranko se napoti, da zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodne odločbe do dneva plačila uveljavlja v pravdi.

IV.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Občinski svet Občine Ruše (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo z mesta direktorja Javnega zavoda X. (v nadaljevanju zavod ali X.) pred potekom mandata razrešil A. A. (v nadaljevanju direktor ali tožnik).

2.Upravni organ je v obrazložitvi sklepa kot materialno pravno podlago za odločitev navajal 26. člen Statuta Javnega zavoda X. (v nadaljevanju Statut X.), 38. člen Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ) in 37. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK). Upravni organ je navajal, da utemeljitve za predčasno prenehanje mandata direktorja izhajajo iz gradiva, pri čemer se je skliceval na Poročilo notranje revizije X. iz oktobra 2019 (v nadaljevanju revizijsko poročilo), in na odločitvi upravnega organa, ki ni podal pozitivnega mnenja k zaključnemu računu zavoda in k sanacijskemu programu zavoda, ki ga je pripravil direktor.

3.V X. je v letu 2019 potekala notranja revizija poslovanja zavoda v letih 2016 do 2018. Revizijsko poročilo ocenjuje, da poslovanje v pregled zajetih področij v letih 2016 do 2018 v določenih delih ni bilo skladno z načeli zakonitosti, preglednosti in gospodarnosti ter da na določenih v pregled zajetih področjih niso bile vzpostavljene in delujoče ustrezne notranje kontrole, ki bi zagotavljale, da je poslovanje zavoda pregledno, pravilno in skladno z zakonodajo.

4.V zvezi z navedenim revizijskim poročilom obrazložitev navaja, da upravljanje in vodenje zavoda ni urejeno na način, da bi bila ključna tveganja obvladovana:

1.Pomembna odstopanja so na področju izkazovanja resnične in poštene slike zavoda, saj je bilo po pregledu računovodskih izkazov zavoda ugotovljeno, da so v poslovnih knjigah zavoda evidentirane tri terjatve v skupni vrednosti 44.100,00 EUR, za katere ne obstajajo ustrezna zagotovila, da njihova knjigovodska vrednost ustreza dejanski. To pomeni, da obstaja velika verjetnost, da je premoženjsko stanje zavoda prikazano napačno. Zavod nima vzpostavljene notranje kontrole, ki bi takšno napako preprečila. Kot pomembno odstopanje se ocenjuje tudi neobvladovanje sistema (odsotnost nadzora) s strani vodstva in sveta zavoda;

2.Na področju športa so opažene prakse, ki v javnem sektorju niso zakonite. Gre za sprožanje poslovnih dogodkov brez jasne določitve vira financiranja, kar ima za posledico negativni poslovni izid poslovanja zavoda. V zadnjih dveh letih so se obveznosti do ustanovitelja iz naslova najema pokritega bazena več kot podvojile, in sicer iz 48.014,71 EUR v letu 2016 na 94.663,42 EUR v letu 2017 in na 110.835,75 EUR v letu 2018;

3.Revizorju ni bila predložena dokumentacija, iz katere bi bilo razvidno, da je zavod opravil vse potrebne aktivnosti za uravnoteženje prihodkov in odhodkov. Posledično se je povečal presežek odhodkov nad prihodki (za razliko od preteklih let, ko je zavod ustvarjal presežek prihodkov nad odhodki), in sicer v letu 2017 15.360,00 EUR in v letu 2018 52.169,00 EUR;

4.Vodstvo zavoda je brez zakonske podlage in brez mnenja ustanovitelja v letih 2017 in 2018 večkrat spremenilo sistemizacijo in podpisalo anekse k več pogodbam o zaposlitvi. Zavod ni imel zagotovljenih virov za povišana izplačila plač, ustanovitelj zavodu ni odobril kadrovskega načrta, proračun občine zavodu povečanega obsega sredstev ni dodelil. Tako je bilo zaradi spremembe konec leta 2018 v obdobju november 2018 - maj 2019 izplačanih za 31.284,74 EUR (bruto znesek) plač več, kot bi jih bilo brez teh sprememb;

5.Pri pregledu poslovanja so bile ugotovljene slabosti v delovanju notranjih kontrol na več področjih, ki imajo za posledico napake: (-) vrednotenje terjatev ni skladno s standardom SRS 5, izterjava se ne opravlja redno in skrbno; (-) prejeti računi nimajo vselej ustrezne vsebinske utemeljitve (npr. stroški reprezentance); (-) pri javnem naročanju niso bile vselej pridobljene ustrezne konkurenčne ponudbe (npr. za storitve računovodstva); (-) popis ni bil opravljen skladno s predpisi, saj so bile popisane samo nekatere postavke (denar, zaloge, osnovna sredstva), ne pa vse (terjatve, časovne aktivne in pasivne razmejitve, obveznosti, ipd.); (-) zavod neustrezno razmejuje splošne stroške, saj določeni stroški (npr. stroški uprave) tržne dejavnosti ne obremenjujejo; (-) na ravni vodstva ne obstaja znanje o določenih osnovnih principih delovanja javnih zavodov; (-) svet zavoda realizacije ključnih sklepov ni spremljal; (-) finančna poročila in evidence ter računovodske evidence so na posameznih področjih neustrezni, pomanjkljivi in nezanesljivi; (-) notranji nadzorni sistem ne deluje uspešno, saj se po v letu 2016 opravljeni reviziji ni spremljalo uresničevanje ukrepov, zato je večina priporočil ostalo neuresničenih; (-) neskladnosti pri strokovnem svetu zavoda (organ sploh ni imenovan) in nadzornem odboru zavoda (nedelujoč).

5.Upravni organ je navajal razloge, zaradi katerih sam ni podal pozitivnega predhodnega mnenja k zaključnemu računu zavoda za leto 2018:

1.Zavod je ustvaril v letu 2018 presežek odhodkov nad prihodki v višini 36.808,14 EUR, od tega je na področju Športnega parka Y. v letu 2018 ustvaril 37.621,77 EUR presežka odhodkov nad prihodki;

2.V poročilu oziroma realizaciji finančnega načrta za leto 2018 se na posameznih postavkah prihodkov in odhodkov pojavijo velika odstopanja od sprejetega finančnega načrta, javni zavod pa ni odreagiral z ukrepi za uravnoteženje finančnega načrta - rebalansom;

3.Nepravočasna reakcija glede izterjave dolga v višini 15.585,47 EUR iz naslova najema in obratovalnih stroškov za fitnes na Z.;

4.Zavodu se je povečal dolg iz naslova neplačevanja najemnin;

5.Poročilo oziroma realizacija finančnega načrta za leto 2018 ni skladna s pogodbo o financiranju zavoda za leto 2018 in aneksoma k pogodbi ter zaključnim računom Občine Ruše za leto 2018;

6.V finančnem in računovodskem poročilu je zaslediti neskladnost na področju neopredmetenih in opredmetenih osnovnih sredstev v upravljanju (v enem delu poročila se navaja, da X. v letu 2018 ni pridobil novih sredstev v upravljanje, v drugem delu poročila pa je zapisano, da je zavod prevzel vozilo 24. 9. 2018.

6.Upravni organ je navajal razloge, zaradi katerih ni podal pozitivnega mnenja k sanacijskemu programu, ki ga je pripravil direktor, ker se je preveč odgovornosti prelagalo na ustanovitelja. Med ukrepi sanacijskega programa so bili: (-) odpis dela obveznosti iz naslova neplačanih najemnin v znesku 81.130,36 EUR s strani ustanovitelja; (-) z odpisom obveznosti do ustanovitelja se pokrije presežek odhodkov nad prihodki, ki na dan 31. 12. 2018 znaša 52.168,57 EUR; (-) pozitivno delovanje bazena, ki naj se zagotovi z novo pogodbo o najemu; (-) potrebna sredstva za ohranitev števila zaposlenih v višini 14.212,00 EUR bo zagotovil zavod iz lastnih prihodkov oziroma presežka, ustvarjenega na tržni dejavnosti; (-) zmanjšanje obremenitve zavoda z najemnino za objekt pokritega bazena v letu 2019 za 44.134,00 EUR s strani ustanovitelja; (-) zagotovitev predvidenih sredstev po dejanski porabi za upravljanje objekta na Z. v proračunu s strani ustanovitelja.

7.Upravni organ je v nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa navajal, da se opredeljuje do nekaterih navedb direktorja v njegovi pisni izjavi z dne 27. 1. 2020. Navajal je, da je precej navedb neresničnih in jih lahko upravni organ podkrepi s pisnimi dokazi. Vse ugotovitve iz revizijskega poročila so utemeljene in podkrepljene z dokazi, zato ne gre za neargumentirane in posplošene ugotovitve. Revizijsko poročilo vsebuje vse pripombe in pojasnila, ki jih je direktor posredoval med revizijo, a jih je revizija kot neutemeljene zavrnila. Na navedbe direktorja, da je funkcijo prevzel šele 1. 3. 2017, je upravni organ odgovarjal, da so ravno v času od njegovega prevzema presežki odhodkov nad prihodki najbolj narasli.

8.Direktor je dolžan ukreniti vse potrebno, da opravi ustrezne vknjižbe glede terjatev, ki so neizterljive. Občina Ruše razpolaga z obsežno dokumentacijo, ki priča, da se je direktorja vseskozi opozarjalo na nujnost uravnoteženja prihodkov in odhodkov. Kar se tiče najemnine bazena, ki jo direktor izpostavlja kot največjo težavo za poslovanje X., je iz finančnih podatkov, s katerimi razpolaga občina, razvidno, da je takšna višina najemnine vzdržna in jo je X. sposoben plačevati. Do prevzema vodenja s strani direktorja se je najemnina plačevala, kratkoročne terjatve iz naslova najemnine pa so znašale okoli 50.000 EUR, v letih 2017 in 2018, ko je vodenje prevzel direktor A. A., pa so te kratkoročne terjatve narasle na 94.663 EUR v letu 2017 in 110.835 EUR v letu 2018. Da X. ni obremenjen s preveliko najemnino, izkazujejo tudi vsi finančni načrti, ki jih je predložil direktor za leto 2017, 2018 in tudi 2019, kjer je strošek najemnine vključen v predvideni višini.

9.Navedbe direktorja, da ni prejel nobenih pisnih usmeritev ali izhodišč za pripravo finančnega načrta, je upravni organ označil za brezpredmetne, saj je bil direktor z izhodišči za pripravo finančnih načrtov ustno seznanjen na sejah kolegijev župana. Upravni organ se je skliceval na podatek, da je usklajevanje proračuna občine za leto 2018 in s tem izhodišč za pripravo finančnega načrta X. potekalo že vse od novembra 2017 in da je bil proračun občine za leto 2018 sprejet 20. 12. 2017.

10.Direktor je v decembru 2018 podpisal več aneksov k pogodbam o zaposlitvi, s čimer je povzročil finančno obremenitev za zavod in posledično za ustanovitelja. Dejstvo je, da za sklepanje aneksov ni pridobil soglasja ustanovitelja, kar bi moral pridobiti v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju. Občina Ruše kot ustanoviteljica zagotavlja sredstva za plače, zato je sklicevanje direktorja, da so bili aneksi pripravljeni in podpisani zaradi sprememb kolektivne pogodbe, zavajajoče. V izjavi sam priznava, da je šlo za tri premestitve na nezasedena delovna mesta, ki so sicer v istem tarifnem razredu, vendar so izhodiščni plačilni razredi za ta delovna mesta višji.

11.Ne glede na omejitve Zakona o javnih naročilih (v nadaljevanju ZJN-3), je direktor dolžan ravnati kot dober gospodar in vsakič preverjati cene na trgu, ter ravnati transparentno (primer izbire računovodstva).

12.Glede navedb direktorja, da bi moral ustanovitelj določiti izhodišča za razporejanje stroškov po dejavnosti, je upravni organ odgovarjal, da je na svoji 22. redni seji 9. 9. 2014 sprejel sklep, v katerem je natančno opredelil tržno dejavnost in javno službo. Tudi po mnenju revizije je zavod tisti, ki mora določiti natančna sodila, ki v teku revizije niso bila ustrezno določena.

13.Revidiranec je bil X., ki je zato dolžan izpeljati priporočila iz revizijskega poročila, kot odgovorna oseba pa je v priporočilih naveden direktor, seveda pa tudi ob sodelovanju s svetom zavoda ter ustanoviteljem.

14.Svet zavoda X. je upravni organ pozval, da poda svoje predhodno mnenje k predlogu za razrešitev direktorja, prejel pa je negativno predhodno mnenje k predlogu razrešitve.

15.Upravni organ je ocenil, da so v skladu s 3., 4. in 5. alinejo prvega odstavka 26. člena Statuta X. podani razlogi, da se direktorja razreši pred potekom mandata. Upravni organ je navajal, da je direktor zavoda odgovoren za zakonitost poslovanja, za spoštovanje predpisov in za zakonitost aktov, za izdajanje katerih je pristojen. Odgovornost direktorja za zakonitost dela zavoda pomeni torej tudi odgovornost za skladnost dela in poslovanja zavoda ter v tem okviru tudi dela direktorja s predpisi. Ker direktor glede na vse navedeno ni ravnal v skladu s predpisi niti splošnimi akti zavoda, ki ga vodi, in je s svojim nepravilnim delom povzročil zavodu večjo škodo, je predlog za razrešitev utemeljen.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

16.Tožnik je v tožbi navajal, da je bil s sklepom Občine Ruše z dnem 1. 3. 2017 imenovan na mesto direktorja X. za mandatno obdobje 5 let. Trdil je, da je z izpodbijanim sklepom o razrešitvi tožnika z mesta direktorja X. tožena stranka (v nadaljevanju toženka) kršila za razrešitev določeni postopek in je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev, prav tako pa niso podani razlogi za razrešitev iz drugega odstavka 38. člena ZZ in 26. člena Statuta X., zato je razrešitev tožnika z mesta direktorja X. nepravilna in nezakonita. Skliceval se je na vse izpodbojne razloge.

17.Tožnik se je skliceval na določbe Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS), Statuta Občine Ruše in Poslovnik Občinskega sveta Občine Ruše (v nadaljevanju Poslovnik). Navajal je, da je toženka o razrešitvi tožnika odločala na dopisni seji, pravilno pa bi morala o tem odločati na redni ali izredni seji. Na dopisni seji so svetniki Občine Ruše odločali o razrešitvi tožnika z mesta direktorja X. in o imenovanju vršilca dolžnosti direktorja X. Akt o ustanovitvi Javnega zavoda X. (v nadaljevanju Akt o ustanovitvi X.) v 16. in 17. členu določa, da sredstva za delovanje X. zagotavlja ustanovitelj v proračunu. Razrešitev direktorja in imenovanje vršilca dolžnosti direktorja v proračunu Občine Ruše za leto 2020 nista bila predvidena in bosta imela dodatne finančne posledice, saj bo poleg tožnika, ki se z razrešitvijo z mesta direktorja vrača nazaj na svoje predhodno delovno mesto v X., dodatno zaposlen tudi vršilec dolžnosti direktorja. Dodatni izdatek X. v zvezi s plačo in drugimi plačili iz naslova opravljanja del in nalog na delovnem mestu vršilca dolžnosti direktorja predstavlja za Občino Ruše dodatno finančno obveznost. Ker sklep Občinskega sveta Občine Ruše za slednjo pomeni dodatno finančno obveznost, občinski svetniki o predlaganih sklepih ne bi smeli odločati na dopisni seji, temveč na izredni oziroma redni seji. Županja je kršila določila Poslovnika, kršitev pa je bistveno vplivala na odločitev svetnikov Občine Ruše. V kolikor bi namreč svetniki o predlogu županje pravilno in zakonito glasovali na redni ali izredni seji upravnega organa, bi bilo potrebno predlog sklepa o razrešitvi direktorja X. ustrezno pojasniti in obrazložiti, sledila bi tudi predstavitev stališč predlagatelja, direktorja zavoda, razprava med svetniki in šele nato odločanje o predlogu. Zaradi dopisne seje občinskega sveta in posledične kršitve Poslovnika pa so vsi navedeni elementi redne ali izredne seje občinskega sveta odpadli.

18.Tožnik je nadalje navajal, da so razlogi za njegovo predčasno razrešitev z mesta direktorja zavoda, ki jih toženka navaja v izpodbijanem sklepu, drugačni od razlogov, ki jih je toženka navajala v pisni seznanitvi z razlogi za predčasno razrešitev št. 100100-0001/2020 z dne 10. 1. 2020 in glede katerih se je tožnik lahko pisno izjasnil. Z vsemi razlogi za razrešitev, ki jih toženka navaja v izpodbijanem sklepu, tožnik predhodno ni bil seznanjen in se o njih ni mogel izjasniti, čeprav ima to pravico na podlagi ZZ. Toženka je pri odločanju v postopku razrešitve direktorja javnega zavoda zavezana k uporabi določb in pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je akt o razrešitvi direktorja javnega zavoda upravni akt. Tožnik se je skliceval na načelo zaslišanja strank, ki ga uzakonja ZUP v 9. členu. Bistvo omenjene procesne garancije ni zgolj v možnosti stranke, da poda pojasnila in se izjavi o razlogih za razrešitev, temveč gre hkrati za obveznost pristojnega organa, da se do relevantnih navedb stranke v izdanem aktu opredeli in s tem omogoči, da je stranka v postopku dejansko slišana. V pisni seznanitvi je toženka izpostavila posamezne ugotovitve notranje revizije v revizijskem poročilu, na katere je tožnik odgovoril z dopisom z dne 24. 1. 2020. K vabilu na dopisno sejo upravnega organa z dne 21. 2. 2020 je toženka priložila gradivo z naslovom "Razrešitev direktorja X. Ruše". V gradivu so navedeni razlogi za razrešitev direktorja, ki odstopajo od razlogov, ki jih je kot razlog za predčasno razrešitev tožnika z mesta direktorja zavoda toženka navajala v pisni seznanitvi z dne 10. 1. 2020. V gradivu se namreč tožniku kot direktorju zavoda očita neurejenost upravljanja in vodenja zavoda na način, da naj ne bi bila obvladovana ključna tveganja ter pri tem navaja vrsto domnevnih ugotovitev notranje revizije, prav tako pa naj ne bi bili sprejeti s strani direktorja predlagani sanacijski ukrepi. Očitki toženke iz gradiva za sejo upravnega organa pa so hkrati popolnoma drugačni od razlogov, ki se navajajo v obrazložitvi izpodbijanega akta. Tožnik je imel možnost podati izjavo le glede razlogov za razrešitev, ki so bili navedeni v pisni seznanitvi z dne 10. 1. 2020, ni pa se imel možnost izjaviti o razlogih za razrešitev, ki so bili navedeni v gradivu občinskim svetnikom in ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijanega upravnega akta. Izjava tožnika z dne 24. 1. 2020 tako predstavlja zgolj formalistično opravilo po določbah ZZ in Statutu X., toda brez dejanske možnosti, da bi se tožnik izjasnil glede razlogov za razrešitev, ker jih je toženka tekom postopka spreminjala in prilagajala glede vsakokratnih potreb postopka. S takšnim načinom spreminjanja razlogov za predčasno razrešitev z mesta direktorja je toženka tožniku de facto odvzela možnost izjave in zagovora glede očitkov v zvezi z njegovim delom na delovnem mestu direktorja zavoda. Temeljni namen pravice do izjave je v tem, da organ, ki v določeni upravni zadevi odloča, pridobi stališče tistega, o katerega pravici, obveznosti ali pravni koristi odloča in to stališče pri svojem odločanju tudi upošteva. Te možnosti v konkretnem primeru niti tožnik niti organ, ki je sprejel izpodbijano odločitev, zaradi spreminjanja razlogov nista imela. Poleg tega toženka do tožnikovih navedb sploh ni zavzela stališča in ni v celoti sledila postopkovnemu pravilu iz določbe tretjega odstavka 38. člena ZZ.

19.Prav tako je izpodbijana odločba toženke v celoti neobrazložena, saj v izpodbijanem aktu ni razlogov, ki bi kakorkoli ovrgli podana pojasnila tožnika o očitanih kršitvah z dne 24. 1. 2020. Tako sprejete odločitve z vidika njene pravilnosti in zakonitosti sploh ni mogoče preizkusiti. Domnevni razlogi za razrešitev tožnika z mesta direktorja so pavšalni in nespecificirani, zato se tožnik do tako nedoločenih kršitev sploh ni mogel opredeliti, niti mu tozadevno sploh ni bila dana možnost zagovora. Toženka je tožnikovo ravnanje zgolj opredelila kot nevestno in malomarno ravnanje, ni pa natančno opredelila, kateri razlog iz drugega odstavka 38. člena ZZ je bil podlaga za tožnikovo predčasno razrešitev in katere dejanske okoliščine so narekovale uporabo razloga za razrešitev. Akt o razrešitvi mora vsebovati tako zakonski razlog kot opis dejanskega stanja, ki ustreza navedenemu zakonskemu razlogu. Tožnik se je skliceval na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 441/2014 z dne 5. 7. 2016.

20.Izpodbijani sklep je nepravilen in nezakonit, ker ni sestavljen v skladu z določbami ZUP in nima vseh predpisanih sestavin. Tožnik se je skliceval na tretji odstavek 210. člena ZUP, prvi odstavek 212. člena ZUP, prvi odstavek 213. člena ZUP in prvi odstavek 214. člena ZUP. Trdil je, da uvod izpodbijanega sklepa ne obsega načina uvedbe postopka, osebnega imena stranke in njenega morebitnega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca ter kratke označbe zadeve, za katero gre v postopku. Obrazložitev odločbe ne obsega ugotovljenega dejanskega stanja in dokazov, na katere je le-to oprto, razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov, nadalje pa tudi nima razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Obrazložitev izpodbijanega sklepa sicer obsega domnevno ugotovljeno dejansko stanje na podlagi pridobljenega mnenja notranje revizije poslovanja (da upravljanje in vodenje zavoda naj ne bi bilo urejeno na način, da bi bila ključna tveganja obvladovana, da so ugotovljene slabosti v delovanju notranjih kontrol na več področjih in da upravni organ ni podal pozitivnega predhodnega mnenja na zaključni račun zavoda za leto 2018 ter na predložen sanacijski načrt), vendar brez vsakršne navedbe dokazov, na katere je le-to oprto, še manj pa razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov in razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo predčasno razrešitev tožnika z mesta direktorja X. Toženka v obrazložitvi izpodbijanega akta ne navede nobenega dokaza (razen revizijskega poročila), na podlagi katerega je ugotovila domnevno dejansko stanje, niti razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev, kot jo je zavzela v izpodbijani odločbi. Toženka zgolj navede, da je direktor odgovoren za zakonitost dela zavoda, torej tudi za skladnost dela in poslovanja zavoda in v tem okviru tudi za delo v skladu s predpisi. Ker naj ne bi ravnal niti v skladu s predpisi niti v skladu s splošnimi akti zavoda, je po mnenju toženke s svojim ravnanjem povzročil zavodu škodo, pri čemer pa toženka spregleda, da kakršnakoli škoda niti v izpodbijanem aktu niti v mnenju notranje revizije ni opredeljena, še manj pa je bodisi v izpodbijanem aktu bodisi v mnenju notranje revizije navedena kakršnakoli kršitev predpisa ali splošnega akta zavoda. Toženka v izpodbijanemu aktu tožniku ne očita, kaj šele dokaže kršitve kakršnegakoli predpisa ali splošnega akta X. Navedbe iz obrazložitve izpodbijanega akta so pavšalne in nespecificirane, zato se tožnik do tako nedoločenih kršitev sploh ne more opredeljevati. Toženka domnevnih kršitev ne opredeli niti časovno, kaj šele da bi očitane kršitve subsumirala pod enega izmed taksativno naštetih zakonskih razlog za razrešitev direktorja zavoda po drugem odstavku 38. člena ZZ.

21.Toženka je zaradi pomanjkljive oziroma nezadostne obrazložitve izpodbijanega sklepa kršila 3. in 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi s slednjo 5. točko prvega odstavka 214. člena ZUP), kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Toženka bi morala ob smiselni uporabi določbe 214. člena ZUP v izpodbijanem aktu svojo odločitev obrazložiti v obsegu, da bi vsebovala ugotovljeno dejansko stanje z navedbo dokazov, razloge za odločitev in navedbo predpisov, tako da bi sodišče lahko presodilo zakonitost akta z vidika razlogov za predčasno razrešitev direktorja zavoda, kot jih določa ZZ in Statut X. Izpodbijani sklep je zaradi navedenih postopkovnih kršitev nezakonit.

22.Tožnik je ugotavljal, da se toženkini razlogi za razrešitev delijo na tri sklope, in sicer na domnevne nepravilnosti, ugotovljene z notranjo revizijo, glede mnenja na zaključni račun zavoda za leto 2018 in glede sanacijskega programa saniranja finančne izgube preteklih let. V nadaljevanju tožbe in v pripravljalni vlogi z dne 5. 3. 2024 se je tožnik podrobno opredelil glede vsakega posameznega sklopa posebej in nizal konkretna dejstva, ki se nanašajo na posamezne očitke, ki jih sodišče na tem mestu iz razlogov, razvidnih v nadaljevanju, ne bo povzemalo.

23.Tožnik se je skliceval na določbo 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v delu, v katerem določilo ureja ugotovitveno tožbo. Nadalje se je skliceval na določbo 7. člena ZUS-1 v delu, v katerem se ureja zahtevek na vrnitev stvari ali povrnitev škode, ki nastane z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Navajal je, da vlaga tudi odškodninski zahtevek za povzročeno škodo zaradi izpodbijanega akta. Razrešitev tožnika je bila izjemno medijsko razvpita in so bili o njem objavljeni številni članki, ki so globoko posegli v čast in dobro ime tožnika. Navajal je, da je bil kandidat za župana Občine ... in je na zadnjih lokalnih volitvah dosegel drugo mesto, zaradi česar ima med sokrajani visok ugled. Medijsko natolcevanje s strani županje toženke o domnevnih nepravilnostih in nezakonitostih pri poslovanju X. je za tožnika imelo izredno negativne posledice tako na poslovnem kakor tudi na zasebnem področju. Neupravičen medijski linč in natolcevanje, ki si ga je na njegov račun privoščila županja toženke še pred razrešitvijo, ima za tožnika zelo resne posledice, prav tako pa je zaradi neopravičene razrešitve z mesta direktorja zavoda prikrajšan za razliko plače, ki bi jo prejemal na mestu direktorja in plačo, ki jo prejema na novem delovnem mestu v okviru X.

24.Ker v trenutku vložitve tožbe še ne razpolaga s plačilno listo na novem delovnem mestu, je tožnik navajal, da bo tožbeni zahtevek v tem delu specificiral naknadno. Uveljavljal pa je tožbeni zahtevek za povzročeno nematerialno škodo v višini 8.000,00 EUR, in sicer za pretrpljene duševne bolečine 1.000,00 EUR, za okrnitev časti in dobrega imena 6.000,00 EUR, za strah pred izgubo zaposlitve 1.000,00 EUR, skupaj 8.000,00 EUR.

25.Tožnik je v tožbi sodišču predlagal, da izpodbijani sklep kot nezakonit razveljavi in toženki naloži plačilo odškodnine v znesku 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodne odločbe do dneva plačila. Zahteval je tudi povrnitev pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi. V pripravljalni vlogi z dne 5. 3. 2024 je tožnik tožbo spremenil tako, da je namesto izpodbojne tožbe postavil zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa.

26.Toženka je v odgovoru na tožbo zavračala stališče tožnika, da so zaradi odločanja na dopisni seji kršena pravila postopka. Sklicevala se je na 33. člen ZLS, 16. člen Statuta Občine ... in 22. člen Poslovnika. S tem, ko je županja toženke sklicala dopisno sejo, ni kršila nobenega od zgoraj citiranih predpisov. V predmetni zadevi je bil sklic seje nujen, saj je z vsakim dnem v X. nastajala večja škoda, prav tako je grozilo, da zakonske obveznosti ne bodo pravočasno opravljene, saj se je bližal rok (28. 2. 2020) za oddajo finančno poslovnega poročila. Iz priloženih elektronskih sporočil izhaja, da je tožnik k pripravi poročila pristopil šele 7. 2. 2020 oziroma konkretno 14. 2. 2020, pri čemer predhodno ni poskrbel, da bi pridobil vse potrebne podatke, ki jih potrebuje pri pripravi poročila. Tako je obstajala velika nevarnost, da poročila sploh ne bi bila pravočasno pripravljena. Tožnik tudi ni pravočasno predložil programa prireditev za leto 2020, kot je to od njega že v oktobru 2019 zahteval ustanovitelj, niti ni bil pripravljen program za ..., ki bi se morali odvijati v marcu 2020, kakor tudi program festivala ... Tožnik je s tem resno ogrozil izvajanje programskega dela zavoda.

27.Toženka je oporekala tožbenim navedbam, da bo imelo imenovanje vršilca dolžnosti finančne posledice za proračun toženke. Proračun je bil namreč sprejet že 3. 2. 2020, s čimer so bila sredstva za X. že določena. Prav tako je delovno mesto, na katero se je po prenehanju mandata vrnil tožnik, v kadrovskem načrtu X. sistemizirano in so zanj zagotovljena sredstva.

28.Toženka je nadalje zanikala navedbe tožnika, da se tožnik z razlogi za razrešitev ni mogel seznaniti in da ni imel možnosti, da se pred odločanjem o razrešitvi o zatrjevanih kršitvah izjavi. Iz seznanitve z razlogi za razrešitev z dne 10. 1. 2020 izrecno izhaja, da se tožniku očita, da poslovanje zavoda, ki ga vodi, ni potekalo v skladu z načeli zakonitosti, preglednosti in gospodarnosti, pri čemer med strankami ne more biti sporno, da je bil tožnik osebno in izrecno že pred postopkom razrešitve v celoti seznanjen z ugotovitvami revizijskega poročila notranje revizije, ki jo je naročila toženka. Iz seznanitve izhaja, da je zavod sprožal poslovne dogodke, za katere ni imel določenega vira financiranja, da je tožnik kot direktor podpisal več aneksov k pogodbam o zaposlitvi, za katere ni imel soglasja ustanovitelja, niti ni bilo zakonske podlage, prav tako ni imel zagotovljenih virov financiranja, nadalje ni izvajal nadzora nad redno izterjavo terjatev, itd. Tožnik je bil seznanjen z očitkom, da zavod ustvarja presežek odhodkov nad prihodki. Da je bil z vsemi očitki seznanjen in jih je tudi razumel, izhaja tudi iz njegove izjave z dne 24. 1. 2020, v kateri natančno pojasnjuje svoje videnje poslovanja zavoda in prilaga obsežno dokumentacijo. V vabilu na dopisno sejo in gradivu, ki je bilo priloženo, ni naveden noben očitek, s katerim tožnik ne bi bil seznanjen in v zvezi s katerim ne bi tekla predhodna razprava z zavodom in tožnikom neposredno. Toženka je navajala, da se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na svoj spis v zvezi z predmetno zadevo in vsemi tam navedenimi listinami, kar naj naslovno sodišče šteje kot del trditvene podlage toženke.

29.Po prepričanju toženke so bila v predmetni zadevi spoštovana vsa pravila postopka, tožnik je imel možnost, da se o očitanih kršitvah izjasni in da jih tudi utemeljeno pojasni, sklep upravnega organa pa je tudi utemeljen in v celoti ter zadostno obrazložen. Ne držijo tožnikove navedbe, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, katere ugotovitve so bile tiste, ki so odločilno vplivale na njegovo razrešitev. Pojasnjene so bile vse dejanske okoliščine, ki so narekovale sprejeto odločitev. Sodna praksa, ki jo citira tožnik, v predmetni zadevi ni uporabljiva, saj mora naslovno sodišče upoštevati vse relevantne okoliščine predmetne zadeve. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč med drugim izhaja tudi subjektivni odnos tožnika do očitanih kršitev, ki jih je upravni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa korektno navedel in se do njih tudi opredelil.

30.Po navedbah toženke ne držijo niti tožbene navedbe, da izpodbijani sklep ni sestavljen v skladu z določbami ZUP. Ker je sklep sprejel kolegijski organ, je slednje ustrezno navedeno v uvodu odločbe. Sestavine uvoda, kot jih primeroma našteva ZUP v 212. členu, je treba uporabljati glede na naravo konkretne zadeve. V postopku pred razrešitvijo tožnik ni imel pooblaščenca, tudi nihče v tej zadevi ni priglasil pooblastila, zato pooblaščenec ni naveden. Prav tako je jasno, da tožnik nima zakonitega zastopnika. Pomanjkljivosti v uvodu odločbe pa tudi niso razlog za njeno absolutno neveljavnost, kot to utemeljuje tožnik. V zvezi z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa po prepričanju toženke ni podana kršitev iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožnik po eni strani toženki očita, da sklepa ni ustrezno obrazložila, po drugi strani pa graja gradivo, ki je bilo podlaga za sprejem izpodbijanega sklepa, ker da odstopa od njemu očitanih kršitev. Na tem mestu tožnik sam napravi zaključke in presojo ter se postavlja v vlogo sodišča, ko kar sam zaključuje, da mu očitane kršitve niso bile dokazane.

31.Tožnik je bil pred razrešitvijo natančno seznanjen s konkretnimi očitki in kršitvami, ki se mu očitajo. Prav tako slednji zelo natančno izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Zato ne vzdržijo navedbe tožnika, da je sklep pavšalen, razlogi pa neutemeljeni in neizkazani. Če bi slednje držalo, potem se tožnik ne bi na kar 29 A4 straneh opredeljeval do očitanih kršitev. Da gre za sprenevedanje tožnika, pa je razvidno tudi iz drugih listin, ki se jih kot dokaz prilaga v predmetnem postopku. Tožnik je namreč identične navedbe, kot jih sedaj ponavlja v tožbi, podal že v pripombah zoper osnutek revizijskega poročila.

32.Toženka se je v nadaljevanju opredeljevala do dopustnosti izvajanja notranje revizije po naročilu ustanovitelja. Navajala je, da je v predmetni zadevi bistveno, da je ključna naloga poslovodstva, da uresniči dana priporočila notranje revizije, kar poslovodstvo zavoda po zadnji reviziji (v letu 2016) ni naredilo. Tako je že revizija za poslovno leto 2015 ugotavljala, da je med drugim potrebno preučiti delitev prihodkov in odhodkov pri izvajanju tržne dejavnosti glede na prikazano izgubo ter določiti oblikovanje cen. Prav tako so revizorji že takrat ugotavljali, da so notranje kontrole zagotavljanja skladnosti in pravilnosti poročanja le delno vzpostavljene. Takšne stanje se je očitno ohranilo tudi pod vodstvom tožnika.

33.Toženka je navajala, da je tožnik zelo dobro vedel in se zavedal, da so bile nepravilnosti ugotovljene že v reviziji, ki je bila izvedena leta 2016, in da priporočil iz te revizije ni izpeljal, niti k njim ni pristopil. Tudi notranja revizija za leto 2019 je namreč preverjala uresničevanje priporočil predhodne revizije in ugotovila, da ugotovljene pomanjkljivosti, kot so neobvladovanje terjatev (tudi neustrezno razkrivanje), postopek izbire računovodskega servisa, nepreglednost letnega poročila, pomanjkanje realne informacije o poslovanju itd. še vedno niso odpravljene. Toženka se ni strinjala, da gre pri ugotovitvah revizije zgolj za mnenje, ne pa za dejansko ugotovljene nepravilnosti. Revizija je namreč pregledala poslovanje in s tem tudi vso predloženo poslovno dokumentacijo. Če slednja ni bila prirejena, morajo biti ugotovitve revizije točne in vezane na listine ter dejansko poslovanje zavoda.

34.V nadaljevanju je toženka sistematično odgovarjala, kot je navajala sama, na obširne tožnikove navedbe, ki se nanašajo na razloge za razrešitev. Toženka se je nato do razlogov za razrešitev opredeljevala tudi v pripravljalnih vlogah z dne 11. 2. 2021 in 5. 4. 2024. Iz razlogov, razvidnih iz nadaljnje obrazložitve, sodišče navedb toženke v tem delu ne bo povzemalo. Toženka je predlagala zavrnitev tožbe, zahtevala pa je tudi povrnitev stroškov postopka.

Odločanje brez glavne obravnave

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Po določbi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko sodišče kljub temu, da je dejansko stanje med strankama sporno, odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Ob smiselni uporabi navedene določbe je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K I. točki izreka

36.Tožnik je s tožbo predlagal sodišču, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. S pripravljalno vlogo z dne 5. 3. 2024 je tožnik tožbo spremenil tako, da je zahteval ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa.

37.Sodišče ugotavlja, da je tožnik spremenil istovetnost zahtevka, za tako spremembo pa je potrebna privolitev toženke (184. člen in prvi odstavek 185. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Sodišče je z dopisom z dne 22. 3. 2024 toženko seznanilo s spremembo tožbe in jo pozvalo, da se v določenem roku izjavi, ali k njeni spremembi daje privolitev. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 5. 4. 2024 izjavila, da se spremembi tožbe upira. Navajala je, da je tožnik s tožbo zahteval razveljavitev upravnega akta in da je s tako postavljenim zahtevkom zahteval odpravo akta (izpodbojna tožba). Toženka ugotavlja, da tožnik z vlogo z dne 5. 3. 2024 zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta in tako tožbo spreminja v ugotovitveno. Toženka je navajala, da se taki spremembi upira, ker tožnik sedaj postavlja ugotovitveni zahtevek, po katerem zahteva, da se izpodbijani sklep odpravi. Odprava pa učinkuje za nazaj, medtem ko razveljavitev ne učinkuje za nazaj. Toženka je navajala, da bi tožniku mandat potekel že leta 2022, zato nima več pravnega interesa za tako postavljen zahtevek in se tožba ne sme dopustiti. Sprememba tožbe pa je glede na določbe ZUS-1 tudi prepozna.

38.Sodišče pojasnjuje, da ZUS-1 v 33. členu navaja pet vrst zahtevkov (in s tem tožb). Navedba vrst zahtevkov je taksativna. S tožbo se lahko zahteva: (-) odprava upravnega akta (izpodbojna tožba); (-) ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba); (-) izdaja oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka), (-) sprememba upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije); (-) s tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin se lahko zahteva: - odprava, izdaja ali sprememba posamičnega akta; - ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika; - prepoved nadaljevanja dejanja; - odprava posledic dejanja. Sodišče ugotavlja, da se tožnik v uvodu tožbe in v okviru tožbenih navedb sklicuje na ugotovitveno tožbo, nakar postavi zahtevek na razveljavitev izpodbijanega sklepa. Med taksativno naštetimi vrstami zahtevka ni zahtevka na razveljavitev upravnega akta. Na slednje dejstvo in na nasprotje med tožbenimi navedbami in zahtevkom je sodišče tožnika opozorilo in ga pozvalo, da odpravi neskladje, nakar je tožnik z vlogo z dne 5. 3. 2024 tožbo spremenil v ugotovitveno, kar toženka pravilno ugotavlja. Toženka pa zmotno meni, da tožnikov ugotovitveni zahtevek vsebuje tudi odpravo izpodbijanega akta, saj tožnik s spremenjeno tožbo zahteva zgolj ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa, ne pa tudi njegove odprave. Tovrstna zahtevka se izključujeta.

39.Ne glede na nasprotovanje toženke je sodišče spremembo tožbe na podlagi prvega odstavka 185. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 dovolilo, ker meni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama. Sodišče dodaja, da spremenjena tožba ni prepozna. Spremenjena tožba bi z vidika določbe prvega odstavka 28. člena ZUS-1 lahko bila prepozna, če bi tožnik s spremenjenim zahtevkom glede na prvotno tožbo izpodbijal kaj več ali kaj drugega. Tožnik pa v konkretni zadevi izpodbija povsem isto odločitev. Obseg izpodbijanja upravnega akta tako ostaja enak.

K II. točki izreka

40.Tožba je utemeljena.

41.V obravnavni zadevi je sporna odločitev toženke o predčasni razrešitvi tožnika s položaja direktorja javnega zavoda X.. X. je ustanovila toženka z Aktom o ustanovitvi X., ki v 11. členu določa, da direktorja imenuje in razrešuje ustanovitelj in da direktor svoj mandat opravlja za obdobje petih let. Po določilu prvega odstavka 39. člena ZZ ima zoper sklep o razrešitvi direktorja javnega zavoda prizadeti pravico zahtevati sodno varstvo, če meni, da je bil kršen za razrešitev določeni postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev, ali da niso podani razlogi za razrešitev, določeni v drugem odstavku 38. člena tega zakona. Zahteva za sodno varstvo se vloži pri pristojnem sodišču iz drugega odstavka 36. člena ZZ. Po določbi drugega odstavka 36. člena ZZ, če direktorja imenuje organ republike, občine ali mesta, se zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za upravne spore.

42.Materialnopravno podlago odločitve predstavlja določba 38. člena ZZ, ki določa, da je direktor lahko razrešen pred potekom časa, za katerega je imenovan (prvi odstavek 38. člena ZZ). Drugi odstavek omenjenega člena določa, da je pristojni organ direktorja dolžan razrešiti: (-) če direktor sam zahteva razrešitev; (-) če nastane kateri od razlogov, ko po predpisih o delovnih razmerjih preneha delovno razmerje po samem zakonu; (-) če direktor pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi; (-) če direktor s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda. Pristojni organ mora pred sprejemom sklepa o razrešitvi seznaniti direktorja z razlogi za razrešitev in mu dati možnost, da se o njih izjavi (tretji odstavek 38. člena ZZ).

43.Splošno zakonsko ureditev po določilih ZZ v konkretnem primeru kot lex specialis dodatno ureja oziroma dopolnjuje ZUJIK, ki v 37. členu določa, da se lahko direktorja javnega zavoda poleg razlogov, določenih v predpisih o javnih zavodih, razreši tudi zaradi bistvenih sprememb, kot sta bistveno spremenjena dejavnost, zaradi katere je javni zavod ustanovljen ali zaradi prenosa ustanoviteljstva. V 39. členu ZUJIK določa, da postopek razrešitve direktorja podrobneje določi akt o ustanovitvi javnega zavoda.

44.Akt o ustanovitvi X. ne ureja razlogov za razrešitev direktorja, v 14. členu pa določa, da način dela, imenovanja oziroma izvolitev zavoda, njihove naloge in pristojnosti in druga vprašanja, pomembna za opravljanje dejavnosti in poslovanja zavoda, določa statut zavoda. Na podlagi prvega odstavka 26. člena Statuta X. lahko ustanovitelj razreši direktorja pred potekom mandata: (-) če direktor sam zahteva razrešitev; (-) če nastane kateri od razlogov, ko po predpisih o delovnih razmerjih preneha delovno razmerje po samem zakonu; (-) če direktor pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda; (-) če neutemeljeno ne izvršuje zakonitih sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi; (-) če z nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo, če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda. Po drugem odstavku 26. člena Statuta X. lahko ustanovitelj razreši direktorja pred potekom mandata tudi: (-) če bi nastopile bistvene spremembe dejavnosti, zaradi katere je zavod ustanovljen; (-) če bi prišlo do spremembe ustanoviteljstva, ki bi zadevala ustanoviteljski delež, večji od polovice potrebnih sredstev za delovanje zavoda. Nadalje Statut X. v tretjem odstavku 26. člena določa, da si mora ustanovitelj pred razrešitvijo direktorja pridobiti predhodno mnenje sveta zavoda in seznaniti direktorja z razlogi za razrešitev ter mu dati možnost, da se v roku 15 dni o njih izjavi. Če svet zavoda ne da mnenja v roku 30 dni, se šteje, da soglaša z razrešitvijo. Zoper sklep o razrešitvi ima prizadeti pravico zahtevati sodno varstvo.

45.Med strankama ni sporno, da je bil tožnik razrešen na dopisni seji upravnega organa. Po presoji sodišča odločanje na dopisni seji ni v nasprotju s pravnimi normami, ki urejajo seje upravnega organa. V skladu s prvim in drugim odstavkom 16. člena Statuta Občine Ruše občinski svet dela in odloča na sejah, ki jih sklicuje in vodi župan. Poslovnik v 4. členu določa, da občinski svet dela na rednih, izrednih, dopisnih in slavnostnih sejah. Redne seje se sklicujejo v skladu s terminskim programom sej. Izredna seja se skliče na zahtevo najmanj ene četrtine članov občinskega sveta ali če župan oceni, da je to potrebno zaradi nujnosti odločanja sveta. Dopisne seje se sklicujejo v primerih, ko niso izpolnjeni pogoji za sklic izredne seje. Iz tožbenih navedb sodišče razbere, da tožnik meri na kršitev prvega odstavka 22. člena Poslovnika. Navedeno določilo določa, da na dopisni seji ni mogoče odločati o proračunu in zaključnem računu občine, o splošnih aktih, s katerimi se v skladu z zakonom predpisujejo občinski davki in druge dajatve ter o zadevah, iz katerih izhajajo finančne obveznosti občine. Tožnik se je skliceval, da so svetniki na dopisni seji poleg njegove razrešitve odločali še o imenovanju vršilca dolžnosti direktorja X., kar bo za toženko imelo dodatne finančne obveznosti, saj bo poleg tožnika, ki se z razrešitvijo vrača na predhodno delovno mesto v X., dodatno zaposlen nov vršilec dolžnosti direktorja, izdatek za plačo vršilca dolžnosti direktorja pa pomeni dodatno finančno obveznost.

46.Dopustnost odločanja na dopisni seji je z vidika izpodbijane odločitve po presoji sodišča podana. Predmet presoje pravilnosti in zakonitosti je namreč sklep o razrešitvi tožnika s položaja direktorja in ne odločitev o postavitvi vršilca dolžnosti direktorja, na katero tožnik veže zatrjevano kršitev s trditvami, da postavitev vršilca dolžnosti direktorja pomeni nove finančne obveznosti za toženko. Ker tožnik finančnih posledic (obveznosti) ne zatrjuje v zvezi s svojo razrešitvijo, 22. člen Poslovnika ni ovira za odločanje o razrešitvi direktorja na dopisni seji. Sodišče po navedenem zaradi odločanja o tožnikovi razrešitvi na dopisni seji postopkovne kršitve ni prepoznalo.

47.ZUP v tretjem odstavku 210. člena določa, da pisna odločba obsega uvod, naziv, izrek, obrazložitev, pouk o pravnem sredstvu, podpis uradne osebe in žig. V skladu s prvim odstavkom 212. člena ZUP uvod odločbe obsega ime organa, ki odločbo izdaja, predpis o njegovi pristojnosti, način uvedbe postopka, osebno ime stranke in njenega morebitnega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca ter na kratko označeno zadevo, za katero gre v postopku. Sodišče pritrjuje tožniku, da uvod izpodbijanega sklepa ne obsega načina uvedbe postopka, osebnega imena stranke in njenega morebitnega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca ter kratke označbe zadeve, za katero gre v postopku. Pri tem sodišče ugotavlja, da je navedba zakonitega zastopnika ali pooblaščenca potrebna v primeru, ko je stranka v upravnem postopku zastopana po zakonitem zastopniku ali pooblaščencu, v konkretni zadevi pa temu ni bilo tako. Opustitev navedbe načina uvedbe postopka, osebnega imena stranke in kratke označbe zadeve v uvodu izpodbijanega sklepa pomenijo relativno kršitev postopka, pri kateri pa za utemeljenost tožbe ne zadošča že sam obstoj kršitve, temveč mora sodišče ugotoviti, da je kršitev vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Le v tem primeru takšne kršitve ta preraste v bistveno. V konkretni zadevi pa je tožnik le pavšalno zatrjeval nezakonitost izpodbijane odločbe zaradi neupoštevanja navedenih postopkovnih določb, konkretizacija navedb pa je izostala. Sodišče dodaja, da je uvod odločbe namenjen stranki kot uvodna informacija o aktu, ki ga je prejela. Po oceni sodišča opustitev navedbe načina uvedbe postopka (zahteva stranke ali po uradni dolžnosti) in kratke označbe zadeve ni odločilnega pomena pri presoji pravilnosti in zakonitosti razrešitve tožnika, drugačno težo pa lahko ima opustitev navedbe imena in priimka stranke, saj je ta podatek ključen za identifikacijo stranke. A ker so v obravnavani zadevi ime in priimek tožnika kot stranke ter njegov naslov navedeni v izreku sklepa, opustitev navedbe teh podatkov v uvodu ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

48.Pač pa je po presoji sodišča izpodbijana odločba obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka zaradi kršenja določb ZUP, ki se nanašajo na obrazložitev odločbe in pravico do izjave. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi Up-260/01 z dne 5. 2. 2004 izpostavilo dve zahtevi, ki izhajata iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, za kateri sodišče ocenjuje, da sta odločilni tudi v konkretnem primeru. Prizadeti osebi mora biti v upravnem postopku dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se opira odločba. Druga zahteva je, da mora biti odločba upravnega organa obrazložena. V citirani odločbi je Ustavno sodišče Republike Slovenije pojasnilo, kaj mora biti navedeno v odločbi upravnega organa, da bi sodišče lahko presojalo njeno zakonitost. Gre za: (-) opis hipotetičnega zakonskega dejanskega stanja, v okviru katerega mora upravni organ, ki odloča o izpolnjenosti predpostavk, navesti, kakšno vsebino je dal določenemu pravnemu pojmu; (-) dejansko stanje stvari, pomembno za zakonito in pravilno odločbo; (-) dokazi, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev, in (-) razlogi, ki so bili odločilni pri presoji dokazov. Sodišče pri tem dodaja, da so sestavine upravne odločbe s polno obrazložitvijo določene v prvem odstavku 214. člena ZUP, v skladu s katerim obrazložitev obsega: (-) razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; (-) ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; (-) razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; (-) navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; (-) razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in (-) razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Sodišče pritrjuje tožniku, da so lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna, če je odločitev pomanjkljivo obrazložena. Pravica do pravnega sredstva je lahko učinkovita le, če je odločba najprej polno obrazložena, kar pomeni, da mora biti obrazložena na tako konkreten način, da bo omogočena presoja, ali je organ v zadostni meri izpolnil vse zahteve, ki mu jih glede ugotovitvenega in dokaznega bremena nalagajo zakonske določbe.

49.Sodišče ugotavlja, da obrazložitev izpodbijane odločbe vsebuje navedbo materialnopravnih podlag za razrešitev direktorja pred potekom časa, za katerega je imenovan. Upravni organ nato obrazložitev nadaljuje z navedbo, da "iz gradiva izhajajo naslednje utemeljitve za predčasno prenehanje mandata direktorja v skladu:", čemur sledi pojasnilo o notranji reviziji poslovanja X. v letih od 2016 do 2018, ki se nadaljuje s povzemanjem zaključka revizijskega poročila, ki mu po alinejah sledi navajanje vsebine (ugotovitev) revizijskega poročila. V naslednjem odstavku upravni organ poda navedbo, da ni podal pozitivnega predhodnega mnenja k zaključnemu računu X. za leto 2018 in navaja nekatere razloge, da takega mnenja ni podal. Sledi odstavek, v katerem upravni organ navaja, da ni podal pozitivnega mnenja k sanacijskemu programu direktorja X. za saniranje finančne izgube iz preteklih petih let in navaja nekatere razloge, zakaj takega mnenja ni podal. Upravni organ se nato opredeljuje do določenih navedb tožnika v njegovi izjavi z dne 10. 1. 2020. Sledi zaključek, da je predlog za razrešitev utemeljen, ker direktor zavoda ni ravnal v skladu s predpisi niti splošnimi akti zavoda, ki ga vodi, in je s svojim nepravilnim delom povzročil zavodu večjo škodo.

50.Sodišče soglaša s tožnikom, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva. Občinski svet je sicer avtonomen pri sprejemanju odločitve o razrešitvi direktorja zavoda, vendar ne na način, da svojo odločitev sprejme arbitrarno. Preprečevanju samovolje pri odločanju je namenjena tudi obrazložitev odločbe. Obrazložitev odločitve je nujna tudi zato, da stranka odločitev razume, da lahko uveljavi pravna sredstva in da lahko v postopkih s pravnimi sredstvi pristojni organi preverijo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Izpodbijani akt takšne presoje ne omogoča. Sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, katera ravnanja in/ali kršitve, ki bi jih naj storil tožnik, so razlog za sprejeto odločitev. Izpodbijani sklep ne vsebuje dejanskega dela obrazložitve, ki obsega ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katero je oprto, ter razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov. Ta del obveznih podatkov obsega rezultat ugotovitvenega postopka in presojo izvedenih dokazov. Ta presoja organu omogoča, da ugotovi posamezna pravno pomembna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih napravi sklep o dejanskem stanju, na katerem temelji odločitev. Te presoje upravni organ v konkretni zadevi ni opravil.

51.Načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP vzpostavlja dolžnost upravnega organa, da v celoti razjasni vse dejanske vidike zadeve, ki so pomembni za uporabo materialnega prava v konkretni upravni zadevi. Upravni organ si mora prizadevati k ugotovitvi objektivnega stanja stvari in v ta namen raziskati vsa upoštevana dejstva in presoditi vse dostopne in dopustne dokaze vse do visoke stopnje prepričanja, da določeno dejstvo obstoji ali ne obstoji. Sodišče ocenjuje, da upravni organ temu načelu ni sledil, saj izpodbijana odločitev temelji na revizijskem poročilu kljub temu, da iz izpodbijanega sklepa, tožbe in upravnega spisa izhaja, da je upravni organ pri odločanju razpolagal s številnimi drugimi listinami, ki jih ni dokazno ocenil in se do njih opredelil. Sodišče izpostavlja, da je lahko revizijsko poročilo dokaz (ali eden od dokazov), na katerem temeljijo dejanski zaključki organa, ki odloča, nikakor pa ne more revizijsko poročilo nadomestiti odločanja upravnega organa. Pridobitev revizijskega poročila ne odvezuje upravnega organa dolžnosti, da v skladu z metodološkim napotkom iz 10. člena ZUP, ki uzakonja načelo proste presoje dokazov, revizijsko poročilo in morebitne druge dokaze vestno in skrbno analizira in primerja ter na podlagi takšne presoje sam ugotovi za odločitev pomembna dejstva (dejansko stanje) in svoje ugotovitve in sklepe v odločbi jasno obrazloži. To pomeni, da mora upravni organ vselej svojo odločitev obrazložiti na način, kot predpisuje zakon. Zgolj golo sklicevanje na revizijsko poročilo in njegov zaključek ne zadosti zahtevi po obrazložitvi, saj je odločitev o razrešitvi direktorja v pristojnosti upravnega organa in ne revizorja. Pri tem sodišče izpostavlja, da se revizijsko poročilo nanaša na obdobje od leta 2016 do zaključka leta 2018, upravni organ pa se v izpodbijani odločbi sklicuje na podatek tožnika (ki ga ne zanika), da je tožnik direktorski položaj nastopil šele 1. 3. 2017, torej sredi obdobja, ki ga zajema revizijsko poročilo. Upravni organ kljub temu nekritično povzema ugotovitve iz revizijskega poročila, ki bi naj kazale na kršitev načel zakonitosti, preglednosti in gospodarnosti ter pomanjkljiv notranji nadzor, ne da bi ugotovitve, ki so v izpodbijanem sklepu v pretežnem delu ostale na povsem splošni ravni (brez konkretizacije dejanja), umestil v časovne okvirje.

52.Nazadnje sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kam upravni organ meri s povzemanjem razlogov za negativna mnenja, ki jih je dal v dveh primerih, povezanih z zavodom. Ni namreč jasno, ali upravni organ tudi odrekanje pozitivnega mnenja oziroma razloge, ki so upravni organ vodili k temu, šteje kot samostojne razloge za razrešitev (in v zvezi s katero materialno določbo) ali pa upravni organ na teh, prav tako svojih, odločitvah utemeljuje druge razloge za razrešitev.

53.Stališča sodišča o pomanjkljivem dejanskem delu obrazložitve ne more spremeniti dejstvo, da se upravni organ na 5. strani sklepa opredeljuje do navedb v pisni izjavi tožnika z dne 24. 1. 2020. Za zagotovitev poštenega postopka je bistveno, da obrazložitev vsebuje tudi meritorno obravnavanje navedb in pripomb stranke. Sodišče meni, da temu v konkretni zadevi ni zadoščeno. Sodišče ugotavlja, da je tožnik izjavo z dne 24. 1. 2020, v kateri se je odzval na seznanitev toženke z razlogi za predčasno razrešitev, podal na 17 straneh A4 formata, pri čemer 2 strani izjave obsegata navedbo dokazov, na katere se tožnik sklicuje. Toženka sama v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v izjavi natančno pojasnjuje videnje poslovanja zavoda in prilaga obsežno dokumentacijo. Kljub temu upravni organ glede pisne izjave uvodoma navede, da se opredeljuje do nekaterih tožnikovih navedb. Ne pojasni, zakaj se ne opredeli do vseh; ali gre za nerelevantnost preostalih navedb glede na predmet obravnavanja ali preprosto za odločitev organa, da se ne glede na morebitno tehtnost navedb do vseh ne bo opredelil. Upravni organ navaja, da je precej navedb tožnika neresničnih in jih upravni organ lahko podkrepi s pisnimi dokazi, vendar izostane obrazložitev o tem, katere navedbe so neresnične in kateri dokazi so tisti, ki so upravni organ vodili k sklepanju o njihovi neresničnosti. Upravni organ na tem mestu navede, da so vse ugotovitve iz revizijskega poročila utemeljene, češ da so podkrepljene z dokazi, ki jih upravni organ ne razkrije in v nadaljevanju zavrača navedbe tožnika z argumentom, da so bili zavrnjeni že v revizijskem postopku. Če gre na tem mestu za dokazno oceno revizijskega poročila, je ta v nasprotju z metodološkim napotkom iz 10. člena ZUP, saj upravni organ revizijskega poročila ne oceni obrazloženo, zlasti v povezavi s dokazi, ki jih je ponudil tožnik, saj se do teh dokazov sploh ne opredeli. Opredelitev upravnega organa do tožnikovih navedb v izjavi glede izgube iz naslova najemnine za bazen, uravnoteženja prihodkov z odhodki, sklepanja aneksov k pogodbam o zaposlitvi in izbire računovodje ne dosega standarda obrazloženosti odločbe. Upravni organ odgovarja posplošeno, pavšalno, s "praznimi" navedbami, čeprav izčrpne in analitične navedbe tožnika o teh očitkih zahtevajo jasno opredelitev do tehtnosti oziroma utemeljenosti takih navedb in dokazov. Obrazložitev v tem delu sodišču ne omogoča preizkusa, zakaj je upravni organ tožnikove argumente smatral za nezadostne oziroma takšne, ki ne spreminjajo sprejete odločitve. Sodišče dodaja, da se toženka šele v odgovoru na tožbo in nadaljnji pripravljalni vlogi konkretizirano odzove na trditve tožnika, ki jih je navajal v izjavi in tožbi, vendar upravni organ z navedbami v upravnem sporu ne more dopolnjevati izpodbijane odločbe; ta je predmet presoje v obliki in vsebini, kot je bila izdana.

54.Sklepno sodišče glede tožbenega uveljavljanja neobrazloženosti izpodbijanega sklepa ugotavlja, da upravni organ v drugem odstavku na 6. strani navaja, da tožnik ni ravnal v skladu s predpisi in splošnimi akti zavoda, ki ga vodi, in je zavodu s svojim nepravilnim delom povzročil večjo škodo. Iz navedenega izhaja, da upravni organ odločitev utemeljuje na izpolnitvi pogojev iz 3. in 4. alineje drugega odstavka 38. člena ZZ. Sodišče poudarja, da je temelj za pravilno uporabo abstraktnega materialnega prepisa jasna, pregledna in izčrpna obrazložitev dejanskega stanja. Ta je izostala, izostala pa je tudi pravna presoja skladnosti ugotovljenega dejanskega stanja z materialnimi predpisi. Ni razloženo, kateri pravni predpis ali splošni akt zavoda je bil kršen in katero konkretno dejanje je subsumirano pod kršitev določene norme, enako velja za ravnanje, ki izpolnjuje elemente nepravilnega dela. Nadalje ni razloženo, katera škoda v konkretni zadevi v povezavi z nepravilnim delom predstavlja večjo škodo. Večja škoda je pravni standard, ki ga zakon ne definira, temveč ga mora s konkretno vsebino napolniti organ, ki odloča v zadevi. O tem izpodbijani sklep nima razlogov. Tožnik tako utemeljeno graja obrazložitev izpodbijanega sklepa, saj je le-ta tako pomanjkljiva, da se njene pravilnosti in zakonitosti ne da preizkusiti.

55.Med strankama ni sporno, da je bil tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 38. člena ZZ seznanjen z razlogi za razrešitev in mu je bila dana možnost izjave, sporno pa je, ali je to postopkovno določilo v polnosti upoštevano. Sodišče ugotavlja, da obrazložitev, ki ne omogoča jasnih zaključkov o razlogih za razrešitev, otežuje presojo sodišča o utemeljenosti tožbenih trditev, ali je bila tožniku kršena pravica do izjave. Tako presojo namreč po mnenju sodišča omogoča primerjava jasno in konkretno opredeljenih razlogov za razrešitev v seznanitvi in aktu o razrešitvi, sodišče pa je že pojasnilo, da ti razlogi na tak način iz izpodbijanega akta o razrešitvi niso razvidni. Če pa sodišče za potrebe presoje te kršitve izhaja iz tega, da je upravni organ kot svoje razloge štel ugotovitve revizijskega poročila (o pomanjkljivosti česar se je sodišče že izreklo), primerjava vsebine seznanitve z dne 10. 1. 2020 in izpodbijanega sklepa pokaže, da v delu, kjer gre v obeh listinah za povzemanje izsledkov revizijskega poročila, izpodbijani sklep v določenih delih ustreza navedbam v seznanitvi, v določenih delih vsebuje dopolnjene in/ali bolj konkretne navedbe.

v določenih delih pa povzema dele revizijskega poročila, ki v seznanitvi niso navedeni.

Ne glede na kratke pavšalne navedbe v seznanitvi z dne 10. 1. 2020 sodišče ugotavlja, da te tožniku niso onemogočale učinkovitega odziva nanje, saj je v izjavi z dne 24. 1. 2020 nanje poglobljeno odgovoril. Navedbe v seznanitvi so dejansko posplošen povzetek določenih izsledkov revizijskega poročila, s katerim je bil tožnik, kot izhaja iz njegove izjave in tožbenih trditev, pred pripravo izjave nedvomno seznanjen. Sodišče zato šteje, da je imel tožnik v tem delu možnost učinkovite obrambe, četudi so navedbe v seznanitvi ostale brez konkretnih dejstev.

Drugače pa velja glede dela revizijskega poročila, ki ga upravni organ v seznanitvi ni omenjal, in glede stališč upravnega organa v zvezi z zaključnim računom zavoda za leto 2018 in sanacijskega načrta, vse ob predpostavki, da gre tudi v tem delu za razloge za razrešitev. V tem primeru je treba šteti, da je bila, četudi je bil tožnik predhodno seznanjen z revizijskim poročilom in stališči upravnega organa o omenjenih zadevah, kršena dolžnost seznanitve z razlogi za razrešitev in odvzeta možnost izjave o le-teh. Tretji odstavek 38. člena ZZ od upravnega organa terja, da jasno in nedvoumno navede vsa ravnanja in opustitve, ki jih šteje kot razloge za razrešitev, saj sicer pravica do izjave ni v polnosti zagotovljena.

Sodišče pa opozarja, da pravica do izjave ni izčrpana z dano možnostjo stranki, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Načelo zaslišanja stranke je namenjeno aktivni udeležbi stranke v postopku, ta pa je zagotovljena le tedaj, če upravni organ navedbe stranke upošteva in jih obravnava ter se do njih opredeli. Šele s tako obravnavo izjave stranke organ stranki omogoči, da je v postopku dejansko slišana. Sodišče pa sodi, da v konkretni zadevi tudi v delu, v katerem je bila tožniku možnost izjave formalno dana, načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ni bilo v celoti upoštevano. Sodišče se sklicuje na 52. točko obrazložitve te sodbe, v kateri sodišče ugotavlja, da je upravni organ obširne in zelo konkretne navedbe tožnika neobrazloženo zavrnil. Sodišče meni, da je bila zato pravica do izjave o razlogih za razrešitev izvotljena, saj je bila možnost izjave dana zgolj formalistično (navidezno). Tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev pravice do izjave, je tako utemeljen.

Tretji odstavek 27. člena ZUS-1 določa, da je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. ZUP med absolutne bistvene kršitve pravil postopka uvršča tudi primere, ko se odločba ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), nadalje pa tudi primere, ko je stranki kršena pravica do izjave (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Pri teh kršitvah se vpliv na zakonitost oziroma pravilnost odločitve domneva in ga ni potrebno posebej ugotavljati. Sodišče po navedenem zaključuje, da je podan izpodbojni razlog iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

Sodišče ugotavlja, da je pretežni del tožbe namenjen grajanju ugotovljenega dejanskega stanja in s tem tožbenim razlogom povezano nepravilno uporabo materialnega prava. Kot je razvidno iz te sodbe, je sodišče ugotovilo pomanjkljivost obrazložitve izpodbijanega sklepa glede ugotovljenega dejanskega stanja (zaradi česar je podana postopkovna kršitev), kar pa v nadaljevanju onemogoča vsebinsko presojo utemeljenosti izpodbojnih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Tožba je utemeljena že zaradi bistvenih kršitev določb postopka.

V skladu z 2. alinejo prvega odstavka 33. člena ZUS-1 lahko tožnik s tožbo zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba). Tako tožbo je mogoče vložiti v primeru nezakonitega upravnega akta pod pogoji in iz razlogov, ki jih zakon določa za vložitev tožbe, s katero se zahteva odprava upravnega akta, če posameznik izkaže pravno korist. V konkretni zadevi sodišče ugotavlja, da je zaradi nepravilne uporabe pravil postopka izpodbijana odločba nezakonita, zato je tožbi na podlagi prvega odstavka 64.a člena ZUS-1 ugodilo in ugotovilo nezakonitost upravnega akta. Toženka je z nezakonitim sklepom posegla v tožnikovo pravico do opravljanja funkcije direktorja X., saj mu je nadaljnje opravljanje funkcije do izteka 5 letnega mandata onemogočila. Kljub temu, da je pred odločitvijo sodišča iztekel predvideni 5 letni mandat, pa sodišče tožniku še vedno priznava pravni interes za ugotovitveno tožbo. Ta je po oceni sodišča vsebovan že v samem zahtevku, saj tožnik že ves čas uveljavlja tudi premoženjsko pravni zahtevek, povezan s postopkom razrešitve. Element odškodninske odgovornosti je tudi protipravnost povzročitelja škode, ki jo lahko tožnik dokazuje z ugotovitvijo nezakonitosti izpodbijanega sklepa.

K III. točki izreka

Tožeča stranka je v tožbi postavila tudi odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo, nastalo v zvezi z predčasno razrešitvijo z mesta direktorja. Sodišče ugotavlja, da odločanje o odškodninskem zahtevku zahteva ugotavljanje številnih dejstev, povezanih z obstojem predpostavk odškodninske odgovornosti, kar bi brez dvoma imelo za posledico bistveno podaljšanje postopka v upravnem sporu. Sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 64.a člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZUS-1 napotilo tožnika, naj uveljavlja svoj zahtevek v pravdi.

K IV. točki izreka

Tožnik je v zadevi zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo in ugotovilo nezakonitost izpodbijanega akta, je odločilo, da mora toženka tožniku v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. Na podlagi četrtega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR, kar z 22 % DDV znaša 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena brez izvedbe glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Prisojeni znesek stroškov mora tožniku povrniti toženka v roku 15 dni, šteto od dne, ko mu je vročena ta sodba (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa v znesku 148,00 EUR tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1 c) k tar. št. 6.1 Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------

Sodišče je sicer odločalo o ugotovitveni tožbi, ki pa jo je mogoče ob podani pravni koristi vložiti v primeru nezakonitega upravnega akta pod pogoji in iz razlogov, ki jih zakon določa za izpodbojno tožbo.

Prvi Akt o ustanovitvi X. je bil objavljen v Medobčinskem uradnem vestniku, št. 8/01, prenehal pa je veljati na podlagi 29. člena sedaj veljavnega Akta o ustanovitvi X., objavljenega v Uradnem glasilu slovenskih občin, št. 12/2013.

Erik Kerševan in drugi, Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, stran 119 in 120.

Sodišče primeroma našteva nekaj takšnih nekonkretiziranih ugotovitev: ni navedeno, za katere terjatve in iz katerega obdobja, ki so evidentirane v poslovnih knjigah, ne obstajajo ustrezna zagotovila, da njihova knjigovodska vrednost ustreza dejanski; ni navedeno, kateri poslovni dogodki in kdaj so bili sproženi brez jasne določitve financiranja; ni naveden čas in računovodska storitev, ki je bila opravljena v nasprotju s pravili javnega naročanja; niso navedeni podatki o računih, ki nimajo ustrezne vsebinske utemeljitve; niso konkretizirane sporne spremembe pogodb o zaposlitvi; niso konkretizirane terjatve in čas nastanka, katerih izterjava ni bila opravljena, itd.

Sem sodijo navedbe o odstopanju pri izkazovanju resnične in poštene slike zavoda, o nerednem in neskrbnem opravljanju izterjave terjatev, o primeru javnega naročanja, ko niso bile pridobljene ustrezne konkurenčne ponudbe, o neustreznem razmejevanju splošnih stroškov, o pomanjkanju znanja o določenih osnovnih principih delovanja zavoda v povezavi z ustvarjenim presežkom odhodkov nad prihodki v letu 2018, o neustreznih, pomanjkljivih in nezanesljivih finančnih poročilih, finančnih evidencah in računovodskih evidencah.

Sem sodijo navedbe o pomanjkljivih aktivnostih za uravnoteženje prihodkov nad odhodki (rebalans finančnega načrta), o sprožanju poslovnih dogodkov brez jasne slike financiranja, o podpisu aneksov k pogodbam o zaposlitvi decembra 2018.

Sem sodijo navedbe o prejetih računih brez vsebinske utemeljitve ali obrazložitve, o popisu, ki je bil opravljen v nasprotju z zakonskimi določbami, o opustitvah sveta zavoda z vidika nadzora nad izterjavo spornih terjatev oziroma delovanjem poslovodstva, o nedelujočem notranjem nadzoru glede spremljanja realizacije iz odzivnega poročila na revizijo iz leta 2016.

To stališče sodišča pa ne vpliva na zaključek sodišča, ki se nanaša na obrazloženost izpodbijanega sklepa, saj mora obrazložitev vselej vsebovati sestavine, predpisane v prvem odstavku 214. člena ZUP.

Zveza:

Zakon o zavodih (1991) - ZZ - člen 38

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.