Jedro

V času vračanja gre za v naravi dejansko pozidano zemljišče, na katerem stoji objekt, ki ni v lasti upravičenca, kar predstavlja oviro za vrnitev v naravi. Zato za odločitev v tej zadevi ni pomembno, ali gre za nov ali za po podržavljanju obnovljen objekt, pravno pomembno je, da ta objekt ni v lasti upravičenca, temveč v lasti tretjega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) zavrnilo tožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Radovljica z dne 10. 12. 2004, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor RS z dne 10. 7. 2007. Prvostopni upravni organ je z navedeno dopolnilno odločbo odločil, da je Slovenska odškodninska družba d.d., Ljubljana (SOD) zavezanka za plačilo odškodnine v obveznicah SOD za podržavljeni zemljišči parc. št. 96/2 in 96/4 k.o. ... v vrednosti 14.132,78 DEM upravičencu X. (1. točka izreka), da je SOD dolžna izročiti obveznice X. v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka), da se v delu, kjer upravičenec zahteva višjo odškodnino od odškodnine, navedene v 1. točki izreka, zahtevek zavrne (3. točka izreka), da vsaka stranka v postopku nosi svoje stroške sama, drugi stroški pa niso izkazani (4. točka izreka), da je upravni organ s to odločbo odločil v zahtevi vlagatelja v celoti (5. točka izreka). Tožena stranka je z navedeno odločbo pritožbo zoper odločbo upravnega organa prve stopnje zavrnila.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odločitev v izpodbijani odločbi pravilna in zakonita iz razlogov, ki jih v svojih odločbah navajata upravna organa prve in druge stopnje in se v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na te razloge. Tožeča stranka je uveljavljala vračilo podržavljenih nepremičnin v naravi, poleg tega pa tudi upravičenost do odškodnine za zmanjšano vrednost stavbe, ki naj bi stala na eni izmed podržavljenih nepremičnin.

Upravni organ je ugotovil, da sta parceli, ki sta predmet denacionalizacije, zazidano stavbno zemljišče, na katerih je objekt, ki ni v lasti upravičenca, kar pomeni oviro za vrnitev v naravi po določbah drugega odstavka 32. člena ZDen, del parcele št. 96/4 pa je prešel v cesto, kar je ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Po presoji sodišča prve stopnje je glede na ugotovljeno stanje ob podržavljenju pravilno sklepanje upravnega organa, da je tožeča stranka upravičena do denacionalizacije le v obliki odškodnine. Vrednost podržavljenega premoženja je pravilno določena v skladu s 44. členom ZDen. Pravilno so uporabljene določbe 11. in 13. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je bila določba 32. člena ZDen napačno uporabljena. Ni res, da gre za nov objekt na navedeni parceli. Ne glede na to, kdo je objekt obnovil, se morajo nepremičnine vrniti v naravi, saj ne gre za novo zgrajen objekt ali za objekt z večkratno povečano vrednostjo glede na vrednost v času podržavljenja, pač pa je vrednost objekta celo zmanjšana. Sodišče prve stopnje in upravna organa ne razumeta, kaj pomeni obnovljen in kaj nov objekt. Glede ugotovljene vrednosti objekta pa se kot v pritožbi in tožbi, sklicuje na cenitveno poročilo sodnega izvedenca A. z dne 8.3.2003 in dopolnitve z dne 18.3.2003. Predlaga, da vrhovno sodišče ugodi reviziji in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

V odgovoru na revizijo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ter predlaga, da se revizija zavrne kot neutemeljena.

Revizija ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je o reviziji v tem primeru že odločalo in jo s sklepom X Ips 25/2008 z dne 19. 3. 2008 kot nedovoljeno zavrglo (89. člen ZUS-1). V postopku odločanja o ustavni pritožbi X. (tožeča stranka) je Ustavno sodišče RS z odločbo, št. Up-1267/2008-7 z dne 15. 10. 2008, sklep Vrhovnega sodišča X Ips 25/2008 z dne 19. 3. 2008 razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Ustavno sodišče je presodilo, da je v tem primeru izpolnjen pogoj dovoljenosti revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker je revizija dovoljena, Vrhovno sodišče revizijo obravnava po vsebini.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člena ZUS-1). V okviru teh norm je bil izveden tudi revizijski preizkus izpodbijane sodbe.

V predmetni zadevi je sporno, ali obstaja možnost vrnitve podržavljenega premoženja v naravi in s tem upravičenost do odškodnine za zmanjšano vrednost stavbe na parc. št. 96/2 k.o. ...

ZDen v 2. členu določa, da je denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, v primeru pa, ko vrnitev premoženja ni možna, pa denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (odškodnina). V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno in niti ni sporno, da gre v primeru zemljišč parc. št. 96/2 in 96/4 za zazidano stavbno zemljišče (fundus in funkcionalno zemljišče), in da objekt na zemljišču parc. št. 96/2 k.o. ... ni v lasti upravičenca. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, je bila v obravnavani zadevi pravilno uporabljena določba drugega odstavka 32. člena ZDen, po kateri se podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Pomembna je torej ugotovitev, da gre v času vračanja za v naravi dejansko pozidano zemljišče, na katerem stoji objekt, ki ni v lasti upravičenca, kar predstavlja oviro za vrnitev v naravi. Zato za odločitev v tej zadevi ni pomembno, ali gre za nov ali za po podržavljanju obnovljen objekt, pravno pomembno je, da ta objekt ni v lasti upravičenca, temveč v lasti tretjega, to je po podatkih spisa Občine Y. Za del parcele št. 96/4 k.o. ..., za katero je bilo ugotovljeno, da je zaradi odmere novozgrajenih oziroma rekonstruiranih cest prešel v cesto, pa obstoji ovira za vrnitev v naravi po določbi 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Ker glede na tako ugotovljeno dejansko stanje podržavljenih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, ker za to obstajajo ovire, je pravilna odločitev, da gre v tem primeru upravičencu odškodnina.

Po določbi prvega odstavka 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da so bile v času podržavljenja zemljišča na parc. št. 96/2 k.o. ... le ruševine požganega objekta, da je bil na tej parceli po podržavljenju zgrajen nov objekt in da ni šlo za obnovo ali investicijsko vzdrževanje objekta. Stvari, ki niso bile podržavljene, se ne vračajo. Glede na ugotovitev, da gre v obravnavanem primeru za nov objekt, gre za stvar, ki ni bila podržavljena, kar pomeni, da je v tej zadevi pravilna odločitev, da se upravičencu kot je že navedeno, prizna odškodnina za zazidano stavbno zemljišče, ne pa tudi za objekt. Pravilno je bila na podlagi 26. člena ZDen zavrnjena tudi zahteva za odškodnino za razliko med vrednostjo nepremičnine ob podržavljenju in današnjo vrednostjo.

Določba 26. člena ZDen, da se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, upravičencu vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju, je namreč vezana na vračilo nepremičnine v naravi. Ker v tem primeru vračilo v naravi ni mogoče, tožeča stranka tudi ni upravičena do odškodnine iz naslova bistveno zmanjšane vrednosti v obliki odškodnine vrnjene nepremičnine.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo tožbene ugovore, ki se nanašajo na cenitveno poročilo izvedenca z dne 8. 3. 2003 in dopolnitve z dne 18. 3. 2003, ki jih sedaj revident ponavlja tudi kot revizijske ugovore. Pri tem vrhovno sodišče ugotavlja, da se revidentovi ugovori nanašajo izključno na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po izrecni določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ne more biti zakoniti razlog za vložitev revizije, zato se do teh ugovorov ni opredeljevalo. Izpodbijano sodbo je preizkusilo le v delu, ki se nanaša na preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena in 86. člen ZUS-1) in pri tem presodilo, da je sodišče prve stopnje materialno pravo v obravnavani zadevi pravilno uporabilo.

Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.