Jedro

Sodišče je tožbi ugodilo, ker sta prvostopni organ in tožena stranka pri svojih odločitvah uporabila urbanistični predpis (zazidalni načrt), ki je prenehal veljati 8.9.1989, ko je začel veljati občinski odlok o prostorskih ureditvenih pogojih (PUP) na istem območju, ki ga pa prvostopni in drugostopni organ sploh ne omenjata. S tem sta kršila določbe 82. člena ZUN in 3. člena zakona o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju (Ur. l. RS, št. 48/90).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora Republike Slovenije z dne 12.11.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 31.7.1992, s katero je navedeni prvostopni organ spremenil lokacijsko dovoljenje z dne 12.12.1988, ki je bilo izdano za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 1451/1 tako, da se prva in tretja alinea točke II. izreka odločbe z dne 12.12.1988 v celoti glasijo: II. projekt za navedeni objekt mora upoštevati naslednje: - tlorisne dimenzije objekta: osnovni tloris 9,90 x 11,90 m z erkeri širine 2,00 m na vseh fasadah; - streha dvokapnica s smerjo slemena SV - JZ, strešina lomljena na vseh straneh z naklonom cca 25 stopinj in cca 55 stopinj; razen navedene spremembe ostane izrek odločbe z dne 12.12.1988 nespremenjen. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 65. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor o spremembi lokacijskega dovoljenja, na določbe odloka o zazidalnem načrtu za zazidalne otoke ŠS 110/1, ŠS 110/2, ŠS 110/3 in ŠR 18/1 - Vižmarje nad klancem in na določbe odloka o ugotovitvi, katere sestavine zazidalnih načrtov in urbanističnega reda so v nasprotju z družbenim planom občine Ljubljana-Šiška za obdobje 1986-1990. Tožena stranka ugotavlja, da določa navedeni zazidalni načrt (v grafičnem delu) le tloris objekta, pravilnik za izvajanje tega zazidalnega načrta pa pod točko 3.1.1., ki velja za sporno območje, določa le vertikalni gabarit, razmerje zazidalnih in prostih površin ter pogoje za spremembo namembnosti stanovanjskih objektov. Tožena stranka tudi ugotavlja v zvezi s konkretno spremembo lokacijskega dovoljenja, da je tloris objekta pravnomočno že določen z lokacijskim dovoljenjem z dne 12.12.1988 in znaša (po tem dovoljenju) 11,00 x 9,00 m (+ - 1,00 m) (sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 9.8.1990), v spremenjenem lokacijskem dovoljenju pa je osnovni tloris 9,90 x 11,90 m (torej skladen s citiranim lokacijskim dovoljenjem), z erkerji širine 2,00 m na vseh fasadah. Iz grafičnega dela spremenjene lokacijske dokumentacije z dne 8.7.1992 je razvidno, da gre pri tem (erkerji) za razčlenitev fasadnih površin (kar je tudi razvidno iz odločbe gradbene inšpekcije Mestne uprave za inšpekcijske službe z dne 9.7.1990). Oblika in obdelava fasade pa posebej v navedenem zazidalnem načrtu ni predpisana oziroma navedena, zato je po mnenju tožene stranke potrebno sklepati, da ta oblika fasade ni v nasprotju z navedenim zazidalnim načrtom. Smer slemena ni spremenjena, strešina pa je s predlagano spremembo lomljena z naklonom cca 25 stopinj in cca 55 stopinj, prej pa je bil naklon le 25 stopinj. Tudi naklon strehe v navedenem zazidalnem načrtu ni posebej predpisan. Arhitektonski in drugi pogoji za posamezne objekte niso v naprej striktno določeni, razen navedenih, v skladu z določbami 3.1.1. navedenega pravilnika pa so možne celo prizidave, nadzidave in prezidave obstoječih objektov. Iz tega je po mnenju tožene stranke možno sklepati, da predlagane spremembe niso v nasprotju z navedenim zazidalnim načrtom. Takih ugotovitev sicer prvostopna odločba ne vsebuje, vendar je tožena stranka odpravila to pomanjkljivost s svojo obrazložitvijo in ugotovila, da je prvostopni organ pravilno uporabil določbe 65. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnikov glede neskladnosti tlorisa z navedenim zazidalnim načrtom tožena stranka navaja, da je bil ta že določen z navedenim lokacijskim dovoljenjem z dne 12.12.1988. V konkretnem primeru pa gre le za razčlenjeno fasado, kar pa ni v nasprotju z navedenim zazidalnim načrtom. Sprememba same lokacije oziroma odmika od meja, pa po mnenju tožene stranke ni stvar tega postopka, saj take spremembe investitor tudi ni predlagal. Zato tovrstni pritožbeni ugovor ni upošteven. Tožniki imajo v tem postopku možnost ugovora le na konkretno spremembo lokacijskih pogojev, zato se tudi v ostale pritožbene ugovore tožena stranka ne spušča. Tožniki v tožbi navajajo, da je za spremembo lokacijskega dovoljenja zaprosil investitor (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), in sicer zato, da bo s tako spremenjenim lokacijskim dovoljenjem na tiho legaliziral ves, do takrat že do zaključene tretje gradbene faze na hitro med vojno julija 1991, zgrajeni gradbeni poslovno - stanovanjski objekt. Po njihovem mnenju je bil prvostopni organ dolžan svojo odločitev podpreti z oprejemljivimi dokazi, jo obrazložiti in dokaze priložiti upravnim spisom. Tožena stranka se v to sploh ni spuščala in o tem ni sprejela nobenega stališča oziroma je to zanemarila. Menijo, da dovoljena sprememba lokacijskega dovoljenja ni v skladu z določbami zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Doslej zgrajeni investitorjev objekt zavzema tlorisno površino v izmeri 14,80 x 13,50 m, ne pa le 9,90 x 11,90 m. Tako imenovani erkerji - pomoli so temeljeni vsaj 1 m pod ravnijo terena tako, kot vsi ostali obodni zidovi zgradbe. Zato so prepričani, da to niso nobeni erkerji. O tem pa bo morala svoje povedati tudi stroka, in sicer sodno zapriseženi izvedenec gradbene stroke. Na lastne stroške so poklicali sodno zapriseženega izvedenca ter njegovo mnenje prilagajo tožbi. Razumejo, da poskuša investitor z novim projektom prikriti in zamegliti dejstvo, da je bil objekt zgrajen od začetka na večjem tlorisu, kot je bil določen v lokacijski dokumentaciji. Zaradi tako povečanega tlorisa pa znaša odmik objekta od posestne meje s tožnikom mestoma le 2,70 m. Iz upravnih spisov in iz poteka dosedanjega postopka sploh ni razvidno, da je zakoličenje opravil zakoniti organ. Vedo, da je zakoličenje objekta opravil sam investitor v odsotnosti pristojnega organa. Prepričani so, da je tako izvedena zakoličba nezakonita in neupoštevna. Po novem projektu že sezidani investitorjev objekt ima tudi proti že pred mnogimi leti zgrajeni enodružinski stanovanjski hiši tožnika več velikih odprtin za okna za opravljanje dejavnosti. Tako zgrajena investitorjeva poslovno-stanovanjska zgradba bo pomenila stalno motnjo in ovirala tožnika pri bivanju ter nemoteni uporabi obstoječe stanovanjske hiše. V posledici tega bo po predpisih in s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem zgrajena stanovanjska hiša tožnika izgubila vsaj 30 % sedanje vrednosti. To pa pomeni za tožnika neprecenljivo materialno in nematerialno škodo. Tudi če bi bile po zazidalnem načrtu možne prizidave, prezidave in nadzidave, kot to navaja tožena stranka, so takšne spremembe dopustne le pri starejših že obstoječih objektih, če so za to podani upravičeni razlogi. Vendar takšni posegi ne morejo iti na škodo sosednjih že obstoječih objektov, kot tudi mora biti pri tem spoštovan obstoječi odmik. V nobenem primeru pa to ne more veljati za nove zgradbe. Še danes veljavni zazidalni načrt ne dopušča gradnje poslovnih objektov, ampak je izključno dovoljena le gradnja stanovanjskih hiš. Predlagajo, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne drži navedba tožnikov, da je investitor zaprosil za spremembo lokacijske odločbe, da bi tiho legaliziral poslovno-stanovanjski objekt, zgrajen do III. gradbene faze, in to med vojno v Sloveniji v juliju 1991.Gre namreč za stanovanjsko hišo in ne za poslovno-stanovanjski objekt. Na spremembo lokacijskega dovoljenja je bil napoten s strani prvostopnega organa, ki mu je odobril spremembo v skladu s 65. členom zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Hiša, kolikor je pač zgrajena, je grajena legalno, v skladu s takrat veljavnim gradbenim dovoljenjem. Gre tudi za gradnjo na območju, ki je urejeno z zazidalnim načrtom. Neresnične in nesmiselne so navedbe tožnikov, da zgrajena hiša zavzema tlorisno površino v izmeri 14,80 x 13,50 m, kljub mnenju sodnega izvedenca. Osnovni tloris iz spremenjenega lokacijskega dovoljenja obsega pravokotnik s stranicami 9,90 x 11,90 m, z erkerji širine 2 m na vseh fasadah. Tloris, ki je bil postavljen v skladu s takrat veljavnim gradbenim dovoljenjem, ima pravzaprav 1 erker širine 1,50 m, 1 erker širine 1,55 m, 1 erker širine 1,75 m in 1 erker širine 1,85 m. Tudi ni resnična navedba tožnikov, da investitor poskuša z novim projektom prikriti dejstvo, da je bil objekt zgrajen na večjem tlorisu, kot ga predvideva lokacijska dokumentacija. Sploh ne gre za nov projekt, ampak za projektno dokumentacijo, na podlagi katere je bilo že izdano gradbeno dovoljenje. Ni resnična tožbena navedba tožnikov, da zaradi erkerjev znaša odmik od posestne meje soseda mestoma le 2,70 m. Tak odmik je le na enem samem mestu v eni sami točki (skrajna konica erkerja). Od hiš drugih dveh sosedov je hiša investitorja v vsaki točki oddaljena najmanj 11 m. Konica erkerja, ki je od posestne meje soseda oddaljena 2,70 m (mimogrede je prizidek k njegovi hiši zgrajen brez lokacijskega in gradbenega dovoljenja, oddaljen od posestne meje investitorja le 1,50 m), na noben način ne poslabšuje bivalnih pogojev tožnika (manj svetlobe, manj razgleda, manj sonca itd.) bolj, kot hiša investitorja znotraj pravokotnika 9,90 x 11,90 m. Poleg tega, v vseh številnih postopkih doslej, noben upravni organ pri izdaji lokacijskega in gradbenega dovoljenja, z vrisanimi erkerji - pomoli (ali kakršno že je ustrezno ime za take izrastke), niti urbanistični inšpektor, ki ga je na ogled objekta poslal tožnik, niso ugotovili, da ti erkerji pomenijo takšen odmik, ki bi bil izven toleranc zazidalnega načrta. Povsem so izmišljene navedbe tožnika o več velikih oknih za opravljanje poslovne dejavnosti ter o tem, da bodo ta okna predstavljala stalno motnjo in ovirala tožnika pri prebivanju ter nemoteni uporabi njegove hiše, s čemer naj bi bila tožniku povzročena neprecenljiva škoda, sicer ocenjena s 30 % sedanje vrednosti hiše. Ker gre za stanovanjsko hišo, okna investitorjeve hiše soseda pri uživanju posesti ne morejo motiti bolj kot stena. Ta okna pa tudi sicer niso namenjena poslovni dejavnosti. Projekt je imel v tehničnem poročilu programsko navedbo, da je hiša razdeljena na poslovni in stanovanjski del. V bistvu pa je šlo za nesporazum. Projektantu ni investitor nikoli naročil izdelave načrta stanovanjsko-poslovnega objekta, pač pa stanovanjsko hišo, v kateri želi imeti večjo delovno sobo, ki jo potrebuje za delo v zvezi s svojo poklicno dejavnostjo (ekonomsko teoretično in poklicno politično delo). Torej ni šlo za nikakršen poslovni del, saj projekt za hišo v tehnični izvedbi nima ničesar, kar bi kazalo na poslovni objekt. Tožnik že leta s svojim šikanoznim ravnanjem skuša onemogočiti investitorja v njegovi zakoniti pravici, da na zazidljivi parceli zgradi stanovanjski objekt. Pripominja, da tožniki v tožbi niso navedli nobenega pravno relevantnega ugovora, ki bi mu bilo mogoče slediti v konkretnem postopku.

Ne gre za novo lokacijsko dovoljenje, ampak za spremembo obstoječega, kar je razvidno iz 1. točke izreka prvostopne odločbe. V bistvu se prvotno lokacijsko dovoljenje z dne 12.12.1988 ne spreminja, razen glede erkerjev, ki pa jih stroka ter prvostopni organ in tožena stranka kot take ne obravnavajo. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Po določbah 1. in 2. odstavka 82. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN - Uradni list RS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 48/90 in 3/91) se do sprejetja prostorskih izvedbenih aktov po določbah tega zakona, vendar najdalj do 31. decembra 1990, uporabljajo veljavni zazidalni načrti in urbanistični redi, kolikor niso v nasprotju s prostorskimi sestavinami srednjeročnega družbenega plana, sprejetega v skladu z zakonom o urejanju prostora; ob sprejetju srednjeročnega družbenega plana občinska skupščina z odlokom ugotovi, katere sestavine zazidalnih načrtov in urbanističnih redov so v nasprotju s srednjeročnim družbenim planom. Po 3. členu zakona o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju (Uradni list RS, št. 48/90) se zazidalni načrti in urbanistični redi iz 1. odstavka 82. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor uporabljajo do sprejema novih predpisov o urejanju prostora.

Po 25. točki 3. člena odloka o ugotovitvi, katere sestavine zazidalnih načrtov in urbanističnega reda so v nasprotju z družbenim planom občine Ljubljana-Šiška za obdobje 1986-1990 (Uradni list SRS, št. 31/86) velja zazidalni načrt za zazidalne otoke ŠS 110/1, ŠS 110/2, ŠS 110/3 Vižmarje nad klancem (Uradni list SRS, št. 19/83), ki je v nasprotju z družbenim planom občine Ljubljana Šiška za obdobje 1986-1990 le v poimenovanju območij, za območje urejanja ŠS 6/8 Zgornje Vižmarje - del. V 2. členu odloka o prostorskih ureditvenih pogojih (PUP) za plansko celoto Š 6 Stanežiče-Vižmarje (Uradni list SRS, št. 29/89), ki je začel veljati 8.9.1989 je navedeno, da PUP določajo merila in pogoje za posege v prostor tudi na območju urejanja: ŠS 6/8 - Zgornje Vižmarje-del. Glede na citirane materialne predpise (1. in 2. odstavek 82. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor in 3. člen zakona o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju) po presoji sodišča, glede na datum prvostopne odločbe o spremembi citiranega lokacijskega dovoljenja (31.7.1992) z dne 12.12.1988, ob upoštevanju načela zakonitosti po 1. odstavku 4. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), niti prvostopni organ niti tožena stranka v svojih odločbah nista bila upravičena uporabiti kot materialno podlago svojih odločitev predpis (citirani zazidalni načrt), ki je prenehal veljati dne 8.9.1989 po citiranih določbah obeh zakonov, ko je začel veljati citirani PUP. Tudi dolgoročni plan občin in mesta Ljubljana v obdobju 1986-2000 (Uradni list SRS, št. 11/86) je predvideval izdelavo PUP za območje urejanja ŠS 6/8. Ker je tožena stranka v izpodbijani odločbi uporabila napačno pravno podlago oziroma predpis, ki je prenehal veljati (zazidalni načrt), bo morala ponovno obravnavati pritožbo tožnikov proti prvostopni odločbi in odločiti o pritožbi v skladu z določbami 243. člena ZUP in pri tem upoštevati veljaven predpis oziroma citirani PUP ter določbe 54., 55. in 65. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Ker je torej izpodbijana odločba nezakonita, je sodišče odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).