Jedro

Določenost/jasnost tožbenega zahtevka (prvi odstavek 180. člena ZPP) je procesna predpostavka oziroma predpogoj za njegovo vsebinsko obravnavo, pri čemer je njegovo oblikovanje zgolj stvar/dolžnost/naloga (tožeče) stranke.

Namen zahteve po jasnosti (določenosti/določljivosti) zahtevka se skriva tako v možnosti njegovega razlikovanja od drugih (morebitnih) zahtevkov in njegovi identifikaciji, vendar pa tudi v osnovni zahtevi, da je jasno razvidno, o čem točno (o katerih konkretnih pravicah oziroma premoženju) naj bi bilo s sodno odločbo (v primeru odločitve o zahtevku) sploh odločeno. Temu pogoju (pa kot rečeno) v obravnavanem primeru ni zadoščeno. Nobena (še tako) konkretna trditvena podlaga oziroma prepričljiva dokazna sredstva takšne pomanjkljivosti ne more nadomestiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 18. 3. 2021 je sodišče prve stopnje tožbo v 5. alineji prve točke tožbenega zahtevka (ki se glasi na „prihranke v višini 610.605,79 EUR na transakcijskih računih tožene stranke oziroma v drugi obliki hrambe ali drugi še neznani obliki premoženja) zavrglo.

2. Zoper sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi (s stroškovno posledico). Ta naj bi namreč kršil njeno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije. Pojasnjuje, da poleg drugih ugotovitvenih tožbenih zahtevkov v 1. točki vtožuje tudi, da sodišče ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo premičnine – prihranki v višini 610.605,79 EUR na transakcijskih računih tožene stranke oziroma v drugi obliki hrambe ali drugi še neznani obliki premoženja. Tožbeni zahtevek je tudi v tem delu popoln, konkreten, ravno tako določen in zlasti tudi določljiv. Drugačno pravno naziranje sodišča je zmotno oziroma pravno zgrešeno. Izpostavlja, kaj določa Ustava v 23. členu oziroma kaj v 180. členu ZPP. Sodišče z izdajo izpodbijanega sklepa dejansko onemogoča preverbo jasnih trditev in številnih – jasnih in upravičenih dokaznih predlogov tožnice, s katerimi se bo tekom postopka nedvomno potrdila utemeljenost tudi tega dela tožbenega zahtevka, hkrati pa (glede na izsledke dokaznega postopka) dodatna konkretizacija slednjega, kar si je tožnica v tej zvezi izrecno na več mestih tožbe in pisnih vlogah pridržala (iz jasnih, upravičenih in logičnih razlogov, to je bančnih, davčnih, poslovnih tajnosti in tudi edicijske dolžnosti tožene stranke, ki številne pozive tožeče stranke v tej zvezi ignorira, vse navedeno pa ne sme iti na škodo tožnice), vse dotlej pa slednja iz jasnih in izpostavljenih razlogov tožbenega zahtevka niti ne more še bolj konkretno in določno opredeliti. Naziranje sodišča je neuravnoteženo in prestrogo do tožeče stranke v razmerju do tožene. Izpodbijani sklep je tudi protispisen, neobrazložen in sam s seboj v nasprotju. Neutemeljene ter nepreverljive so gole pavšalne navedbe sodišča, da naj predmetni (le) del tožbenega zahtevka ne bi bil „v zadostni meri določen“. Sodišče z ničemer ne navede, zakaj naj bi bilo tako. V enaki meri zgrešeno (in tudi brezpredmetno) je izvajanje sodišča v delu, ko se sklicuje na to, da naj bi tožena stranka v odgovoru na tožbo z dne 16. 1. 2020 in v pripravljalni vlogi z dne 4. 9. 2020 v tej zvezi ugovarjala. Namreč tudi tožena stranka se v navedenih vlogah z ničemer konkretno ne sklicuje, kaj in čemu naj bi tožeča stranka vtoževala nedoločno in nedoločljivo, ali celo nepopolno. Sodišče naj bi namerno spregledalo trditve in dokazne predloge tožeče stranke, čeravno so objektivno in nedvomno del sodnega spisa. Tožnica v nadaljevanju izpostavlja, kaj je navajala, predlagala oziroma obrazložila v tožbi in posameznih pripravljalnih vlogah. Sodišče se ni poslužilo nobenega od z njene strani predlaganih dokazov, predlaganih pozivov tožencu na temelju 227. člena ZPP, predlaganih poizvedb v tej zvezi, niti ni v tej zvezi doslej zaslišalo niti pravdnih strank. Omenja tudi 108. člen ZPP, ki govori o popolnosti in razumljivosti tožbe, česar ni moč (in ni dopustno) mešati, kot to sodišče očitno stori z izpodbijanim sklepom, s samo vsebinsko (ne)utemeljenostjo tožbe.

3. Toženec je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je vse to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je določenost/jasnost tožbenega zahtevka (prvi odstavek 180. člena ZPP1) procesna predpostavka oziroma predpogoj za njegovo vsebinsko obravnavo, pri čemer je njegovo oblikovanje zgolj stvar/dolžnost/naloga (tožeče) stranke.2 Čeprav je razumljivo (kakor to v pritožbi izpostavlja pritožnica), da stranka včasih (tako iz objektivnih kot subjektivnih razlogov) takoj ne razpolaga z vsemi podatki, ki jih potrebuje za oblikovanje takšnega zahtevka, je to ne odvezuje dolžnosti, da takšen določen zahtevek postavi (že) v tožbi (oziroma po pozivu na njeno popravo) ter se ne more zanašati na to, da ga bo pravilno oblikovala šele v posledici rezultatov dokaznega postopka; niti nedoločenega (nejasnega) zahtevka ne morejo nadomestiti še tako “popolne“ (konkretne) trditve ali dokazni predlogi.

6. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo (in obrazložilo), da je (ostal) zahtevek v peti alineji 1. točke (kljub pozivu sodišča prve stopnje na njegovo popravo) nepopoln (in da ni v skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP), zaradi česar njegova vsebinska obravnava ni možna (dopustna). Prav tako je bilo s strani omenjenega sodišča izpostavljeno, da je nejasnost obravnavanega zahtevka posledica v njem uporabljene besedne zveze3 „....v drugi obliki hrambe ali drugi še neznani obliki premoženja“, zaradi katere ni jasno, ali naj bi skupno premoženje predstavljali prihranki v višini 610.605,79 EUR, ki naj bi se nahajali na transakcijskih računih ali v drugi (neopredeljeni) obliki hrambe ali pa celo v drugi (prav tako nepojasnjeni) obliki premoženja. Zahtevek je navkljub pritožbenemu vztrajanju, da temu ni tako, očitno nejasen in o njem ni možno oziroma ni dopustno odločati (saj ni jasno, o čem bi bilo pravzaprav odločeno). Ker ni jasno, ali tožnica v zavrženem delu tožbe ugotovitev (o obstoju skupnega premoženja) uveljavlja (zgolj) na denarnem znesku (oziroma v kakšnem obsegu) ali (tudi) na drugi (neznani/nepojasnjeni) obliki premoženja, je brezpredmetno njeno pritožbeno pojasnjevanje,4 kdaj je denarni zahtevek moč (nasploh) šteti za določno postavljen in da je bil v konkretni zadevi konkretno opredeljen denarni znesek prihrankov 610.605,79 EUR.

7. Kot pravilno poudarja pritožnica,5 se namen zahteve po jasnosti (določenosti/določljivosti) zahtevka skriva tako v možnosti njegovega razlikovanja od drugih (morebitnih) zahtevkov in njegovi identifikaciji, vendar pa tudi v osnovni zahtevi, da je jasno razvidno, o čem točno (o katerih konkretnih pravicah oziroma premoženju) naj bi bilo s sodno odločbo (v primeru odločitve o zahtevku) sploh odločeno. Temu pogoju (pa kot rečeno) v obravnavanem primeru ni zadoščeno. Nobena (še tako) konkretna trditvena podlaga oziroma prepričljiva dokazna sredstva takšne pomanjkljivosti ne more nadomestiti. Posledično je brezpredmetno tako pritožničino obširno (posplošeno6) izpostavljanje (svojih) trditev in dokaznih predlogov, podanih v tožbi in posameznih pripravljalnih vlogah, kot tudi težav (z bančnimi, davčnimi, poslovnimi tajnostmi), zaradi česar (po lastnem zatrjevanju) tožbenega zahtevka ne more še bolj konkretno in določno opredeliti (kar pa je v nasprotju z njenim pritožbenim poudarjanjem, da je tožbeni zahtevek v peti alineji 1. točke tožbenega izreka popoln in konkreten) ter da si je njegovo dodatno konkretizacijo na več mestih pridržala.7 Kakor je bilo poudarjeno, je dolžnost tožeče stranke, da v tožbi (oziroma najkasneje po pozivu sodišča8) postavi zahtevek v skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP. Ker tožnica tega v konkretnem primeru ni storila, je bilo sodišče prve stopnje tožbo glede „spornega“ zahtevka ne le upravičeno zavreči, ampak to po (uradni dolžnosti) tudi dolžno storiti.9 Očitek, da je z izdajo izpodbijanega sklepa ravnalo neuravnoteženo (prestrogo) in da je tožnici kršilo pravico do sodnega varstva oziroma da je zgolj poiskalo bližnjico, je neutemeljen. Neutemeljeno (posplošeno) je nadalje pritožbeno navajanje, da naj bi bil izpodbijani sklep protispisen, neobrazložen, sam s seboj v nasprotju ter da naj bi sodišče prve stopnje podalo le pavšalne navedbe.10 Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo (ugotovilo), da zahtevek ni postavljen v skladu z določbo prvega odstavka 180. člena ZPP, in to tudi konkretno obrazložilo (glej 4. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa); prav tako uporabe omenjene določbe ni »mešalo« s samo vsebinsko (ne)utemeljenostjo tožbe (točneje njenega zahtevka), kot to očita pritožba (do katere - to je do vsebinske presoje tožbenega zahtevka - namreč ni prišlo). Razlogi za izpodbijani sklep so v celoti procesne narave.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Z ozirom na to, da s pritožbo ni uspela, tožnica sama nosi stroške nastale z njeno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženec sam nosi svoje stroške odgovora, saj ni ta v ničemer prispeval k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Glej npr. VSL sklep I Cp 287/2009 z dne 15. 4. 2009. 3 Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da gre za (sama po sebi) nedoločena pojma. 4 Ob sklicevanju na VSL sklep I Cp 1227/2015 z dne 29. 4. 2015 in VSL I Cpg 1189/2010 z dne 21. 10. 2010. 5 Ob sklicevanju na VSL sklep I Cpg 1367/2010 z dne 16. 12. 2010. 6 Ni namreč (po)jasn(jen)o, v posledici katerih pritožbeno izpostavljenih trditev (dokaznih predlogov) naj bi bil obravnavani tožbeni zahtevek (bolj) določen (bolj določljiv) oziroma ustrezno konkreten. 7 In da bo po potrebi (glede na tek in rezultate dokaznega postopka) spremenila tožbeni zahtevek. Do spremembe tožbe ima tožnica (kot to izpostavlja) seveda pravico (v skladu z ZPP), a še pred tem dolžnost postaviti določen tožbeni zahtevek (oziroma zahtevek v skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP), česar pa v delu (v katerem je bila tožba zavržena) ni storila. 8 Poziv sodišča prve stopnje na naroku dne 23. 9. 2020 k popravi (konkretizaciji) zahtevka v peti alineji 1. točke tožbenega izreka je bil povsem ustrezen (konkreten). Pritožba temu oporeka, a ne uspe ustrezno (konkretno) pojasniti, kaj (točno) naj bi v njem izostalo. 9 In pred tem ni bilo dolžno izvajati nobenih s strani tožnice predlaganih dokazov (kot to meni slednja) oziroma toženca (v skladu z njenim predlogom) pozivati na dostavo podatkov (na temelju 227. člena ZPP). 10 Pritožničino (posplošeno) sklicevanje na trditve in dokazno podlago spisa (ter da naj bi sodišče prve stopnje očitno spregledalo njene trditve in dokazne predloge) pa (iz prej omenjenih razlogov) neprepričljivo (neutemeljeno). Sodišče je seveda dolžno (kot to izpostavlja pritožba) trditve in dokaze obravnavati skupaj s tožbenimi zahtevki, do česar pa lahko pride šele tedaj, ko so ti zahtevki v skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP (kar pa zahtevek v peti alineji 1. točke tožbenega izreka ni (bil)).