Jedro

Ni podana disciplinska odgovornost, če delavcu ni dokazano, da je samovoljno, iz lastne pobude nezakonito razpolagal z družbenimi sredstvi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 28.5.1990, s katerim je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, in sklepa sveta tožene stranke z dne 19.6.1990, s katerim je bil zavrnjen tožnikov ugovor zoper sklep disciplinske komisije. Posledično je sodišče zavrnilo tudi nadaljnje tožnikove zahtevke, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu izplačati nadomestilo plače, plačati prispevke in mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik s tem, ko je 17.10.1989 v trgovini kupil različne prehrambene artikle in teh ni plačal, ampak je obremenil odprto naročilnico tožene stranke, čeprav zato ni imel pooblastila, storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 3. točki 169. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, zato mu je bil zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo ugodilo pritožbi tožnika (v sodbi je napačno navedeno pritožbi tožene stranke) in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Sodišče ugotavlja, da tožnik utemeljeno oporeka dokazni oceni pravostopenjskega sodišča glede obstoja njegove disciplinske odgovornosti za očitano mu hujšo kršitev delovne obveznosti. Po zaključku sodišča ni dovolj dokazov, da bi bilo mogoče z gotovostjo zaključiti, da je podana tožnikova disciplinska odgovornost. Obstoja velika verjetnost, da je prišlo do nesporazuma med tožnikom in predsednico sindikata glede nakupa prehrambenih artiklov za pogostitev delavcev na zboru 17.10.1989. Tožnikova odgovornost je zato izključena. Izvedeni dokazi ne potrjujejo, da bi tožnik storil hujšo kršitev delovne obveznosti, nezakonitega razpolaganja z družbenimi sredstvi.

Tožena stranka je zoper pravnomočno drugostopno sodbo pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji navaja, da je iz izpodbijane sodbe zaključiti, da drugostopno sodišče ne verjame priči D., vendar pa tega v sodbi ne pojasni. V sodbi se tudi navaja nesporazum med tožnikom, članom izvršnega odbora sindikata ter predsednico sindikata, iz dokaznega postopka pa ni razvidno, da bi v dogovoru za nabavo artiklov sodeloval še nekdo tretji in sicer član izvršnega odbora sindikata. Po mnenju tožene stranke se je tožnik zavedal, da ni imel pooblastila za nakup ne s strani šole in ne od sindikata. Glede na način nakupa blaga, je tudi moral vedeti, da ga kupuje na račun šole. Tožnik je blago, potem ko je ugotovil, da ga je kupila tudi predsednica sindikata, hranil v svojem kabinetu, in je to povedal šele po uvedbi disciplinskega postopka. Nakupljene prehrambene artikle je razdelil med otroke šele po uvedbi disciplinskega postopka, in verjetno ravno zaradi uvedbe postopka. To kaže, da se je imel namen okoristiti s sredstvi šole. Revident smiselno predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Skladno z določili 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru na revizijo tožnik navaja, da revizijski razlogi niso določno opredeljeni in da predvsem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne more biti revizijski razlog. Dalje še navaja, da je bil kazenski postopek zoper njega zaradi istega dejanja v končni fazi ustavljen, in da od 1.9.1998 nadaljuje z delom pri tožni stranki. Tožnik predlaga, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj jo je dovoljeno vložiti, iz kakšnih razlogov in v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. To pomeni, da morajo biti revizijski razlogi določno opredeljeni in obrazloženi. Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato ne more preizkušati ugotovljenega dejanskega stanja in ne upoštevati revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje. Pri preizkusu, ali je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje. Revizijsko sodišče to poudarja zato, ker se s pretežnim delom revizijskih navedb izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ki pa ne more biti predmet revizijske presoje, glede na citirane zakonske določbe.

Toženec tudi ni določno opredelil, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka bi naj bile podane, zato je revizijsko sodišče lahko le preizkusilo, če je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo zmotno uporabljeno. Tožnik je bil po disciplinskih organih spoznan za odgovornega hujše kršitve delovne obveznosti nezakonitega razpolaganja z družbenimi sredstvi. Sodišče pa v izpodbijani sodbi ugotavlja, da ta kršitev delovne obveznosti tožniku ni dokazana, ker tožnik očitanega mu dejanja ni storil samovoljno, iz lastne pobude, pač pa je prehrambene artikle nabavil na podlagi dogovora na seji izvršilnega odbora sindikata, katerega član je bil tudi tožnik. Tožnik je tisti član izvršilnega odbora sindikata, ki ga tožena stranka v reviziji opredeljuje kot neznanega tretjega, ki bi naj sodeloval pri dogovarjanju o nabavi prehrambenih artiklov. Glede na ugotovljene okoliščine, v katerih je tožnik storil očitano dejanje, in glede na način nabave živil, se revizijsko sodišče strinja z ugotovitvijo drugostopnega sodišča, da ni dokazano, da je tožnik storil sporno hujšo kršitev delovne obveznosti. Ob taki ugotovitvi pa so izpodbijane odločitve disciplinskih organov nezakonite, in pravilna odločitev drugostopnega sodišča. Glede na obrazloženo, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o revizijskih stroških tožnika temelji na določbi 1. odstavka 166. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 155. člena istega zakona.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).