Jedro

Javne dajatve se smejo po Ustavi določati samo z zakonom (147. čl. Ustave). Zato mora biti že iz zakona, ki takšno dajatev uvaja, in ne šele iz podzakonskega predpisa razvidno in predvidljivo, kaj država, zahteva od davkoplačevalca (prim. ustavne odločbe U-I-296/95 z dne

27.11.1996, Ur.l. RS 82/97, OdlUS VI, 157, U-I-290/96, U-I-90/99, Ur.l. RS 31/2003). Ker pa je ObrZ v 2. odst. 39. čl. le prenesel pooblastilo za določanje članarine na skupščino obrtne zbornice, ne da bi opredelil osnovo in kriterije za določitev njene višine ter nadzor države nad njenim določanjem, je Ustavno sodišče RS na podlagi

48. čl. Zakona o ustavnem sodišču ugotovilo, da je ObrZ v neskladju z Ustavo.

In ker je ustavno sodišče vtoževano plačilo kvalificiralo kot javno dajatev, ObrZ pa ne določa osnovnih izhodišč za opredelitev višine te obveznosti, gre za pravno praznino.

Sodniki so pri sojenju vezani na ustavo in zakone (125. čl. ustave in

3. čl. Zakona o sodiščih). Pri sojenju pa morajo spoštovati odločbe ustavnega sodišča (3. odst. 1. čl. Zakona o ustavnem sodišču). Ni razloga, da določba 3. odst. 1. čl. Zakona o ustavnem sodišču ne bi veljala za odločbo ustavnega sodišča, s katero je bilo ugotovljeno, da je določen zakon v neskladju z zakonom. In ker so sodniki pri sojenju vezani (najprej) na ustavo (prim. 156. čl. ustave), ne smejo svoje sodbe opreti na zakon, za katerega je ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z ustavo (prim. sodbo VSS Ru 30/93), če bi se pri tem razlogi sodišča morali opreti na izhodišča, ki so po presoji ustavnega sodišča nesprejemljiva z ustavnega gledišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni: 1)v 1. tč. izreka tako, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 98/005548 z dne 30.6.1998 -v 1. tč. izreka tega sklepa tudi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo plačilo 31.002,60 SIT z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, predpisani v zakonu, od 22.6.1998 do plačila in -v 3. tč. izreka tega sklepa ter se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne; 2)v 3. tč. izreka tako, da se zavrne zahteva tožeče stranke za povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi v 1. tč izreka v višini, razvidni iz izreka te sodbe, in 3. točki izreka.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka svojega zahtevka ni utemeljevala na morebitnem prostovoljnem članstvu tožeče stranke v območni obrtni zbornici. Iz trditev zato smiselno sledi, da je zahtevek utemeljevala na članstvu tožene stranke, ki je nastopilo po sili zakona samega.

Tudi iz razlogov izpodbijane sodbe sledi, da je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka član tožeče stranke po sili zakona. Obrtni zakon (v nadaljevanju ObrZ) namreč predpisuje obvezno združevanje tudi v območno obrtno zbornico za pravne in fizične osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost v RS na obrtni način, obrti podoben način ali domačo oziroma umetno obrt glede na sedež obrata oziroma firme (31. čl. ObrZ). Na tej podlagi je bila zato obračunana vtoževana članarina, kot to sledi iz predloženih računov (priloge A 1 do A 8).

Omenjeni računi se v obrazložitvi sklicujejo prav na 31. čl. ObrZ.

Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka je pritožbeno sodišče zato izhajalo iz predpostavke, da tožena stranka ni postala članica območne Obrtne zbornice na podlagi pristopa, to je prostovoljno. Za toženo stranko ima zato vtoževano plačilo zgolj naravo javne (prisilne) dajatve.

Javne dajatve se smejo po Ustavi določati samo z zakonom (147. čl. Ustave). Zato mora biti že iz zakona, ki takšno dajatev uvaja, in ne šele iz podzakonskega predpisa razvidno in predvidljivo, kaj država, zahteva od davkoplačevalca (prim. ustavne odločbe U-I-296/95 z dne

27.11.1996, Ur.l. RS 82/97, OdlUS VI, 157, U-I-290/96, U-I-90/99, Ur.l. RS 31/2003). Ker pa je ObrZ v 2. odst. 39. čl. le prenesel pooblastilo za določanje članarine na skupščino obrtne zbornice, ne da bi opredelil osnovo in kriterije za določitev njene višine ter nadzor države nad njenim določanjem, je Ustavno sodišče RS na podlagi

48. čl. Zakona o ustavnem sodišču ugotovilo, da je ObrZ v neskladju z Ustavo (prim. 4. tč. izreka odločbe US U-I-90/99-30 z dne 6.3.2003 in

29. ter 30. tč. obrazložitve te odločbe, Ur.l. RS 31/2003).

Ustavno sodišče je sicer v 3. tč. že citirane odločbe presodilo, da

2. odst. 39. čl. ObrZ ni v neskladju z ustavo. Kot sledi iz 26. tč.

obrazložitve, je ustavno sodišče odločilo tako, ker je bila obrtna zbornica ustanovljena kot oseba javnega prava in ji je bila obenem podeljena določena stopnja statutarne avtonomije (33. in 38. čl. ObrZ), zato zgolj dejstvo, da je določitev višine članarine zakonodajalec prepustil zborničnim organom tudi v primeru obveznega članstva, to določilo ustavno naj ne bi bilo sporno.