Jedro

Vzdrževanje objekta po naravi stvari pomeni vzdrževanje obstoječega objekta in ne objekta, ki ga ni več. Poleg tega je bilo investicijsko vzdrževanje opredeljeno kot dela, s katerimi se ne posega v konstrukcijo objekta, zato tožnik tudi s tožbenimi navedbami, da je poškodovano konstrukcijo (zidove in streho) z uporabo novih materialov le popravil, ne more utemeljiti nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je tožniku z izpodbijano odločbo izrekla ukrepe zaradi nelegalne gradnje pritličnega objekta maksimalne tlorisne velikosti 7,00 m x 7,50 m na zemljišču s parc. št. 2315/1 in 2384/1, obe k. o. ... Naložila mu je, da takoj po prejemu odločbe ustavi gradnjo tega objekta (1. točka izreka) in da ga mora v roku treh mesecev po vročitvi odločbe odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Za nelegalno gradnjo so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka), toženka pa je še navedla, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka) in da stroškov postopka ni (6. točka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je gradbeni inšpektor ugotovitev, da je tožnik kot investitor inšpekcijski zavezanec zaradi gradnje obravnavanega objekta v navedenih dimenzijah, oprl na zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 6. 12. 2012, ter na tožnikovo izjavo, ki jo je dal v odgovoru na zahtevo inšpektorja. Inšpektor je ugotovil, da za gradnjo obravnavanega objekta gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno in da objekta ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, za gradnjo katerih gradbeno dovoljenje ni potrebno, saj leži v varovanem območju Krajinskega parka Strunjan, tožnik pa soglasja za gradnjo v tem območju ni pridobil. Poleg tega objekt zaradi bruto tlorisne površine 41,75 m2 ne izpolnjuje pogojev za enostavni objekt. Sklicuje se na prvi odstavek 3. člena ZGO-1 in ugotavlja, da gre pri obravnavanem objektu za nelegalno gradnjo, zaradi česar je bilo treba izreči ukrepe, ki jih za tak primer predpisuje ZGO-1 v 152. členu.

Drugostopenjski organ je v pritožbenem postopku odpravil 4. točko izreka prvostopenjske odločbe in jo nadomestil z novo 4. točko, v kateri je izrekel prepovedi iz 158. člena ZGO-1, ki naj ne bi nezakonito omejile zemljiškoknjižno lastnico. V preostalem delu je pritožbo zavrnil, med drugim tudi tožnikovo sklicevanje na zakupno pogodbo s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in soglasje za postavitev pomožnega kmetijskega objekta z dne 1. 3. 1985, ki je bilo dano A.A., prejšnjemu zakupniku, s katerim je tožnik sklenil pogodbo za uporabo objekta. Drugostopenjski organ je pojasnil, da se navedeno soglasje ne nanaša na obravnavani objekt, saj je objekt, za katerega je bilo soglasje dano, zgorel maja 2009, tožnik pa je konec leta 2009 zgradil novega, za katerega bi moral pridobiti gradbeno dovoljenje kljub temu, da ga je zgradil na pogorišču starega.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je le obnovil star pogoreli objekt, ki je bil zgrajen že pred letom 1990. Obnovil naj bi ga v enakih dimenzijah, in nasprotuje ugotovitvi, da gre za dimenzije, kot jih navaja inšpekcijska odločba. Tudi sicer meni, da ni pogojev za odstranitev objekta in se pri tem sklicuje na potrdilo za postavitev pomožnega objekta z dne 11. 6. 1985 in na okoliščino, da gre za obnovo v požaru poškodovanega starega objekta. Navaja, da je izvedel le investicijsko vzdrževalna dela, ko je poškodovano konstrukcijo (zidove in streho) objekta popravil z uporabo novih materialov v istem obsegu. Meni, da za taka dela ni potreboval soglasja Javnega zavoda Krajinski park Strunjan, od lastnic parcele št. 2384/1 pa je imel ustno soglasje oz. obljubo o prenosu lastništva tega dela parcele nanj. Sodišču predlaga, naj odpravi prvostopenjsko odločbo, odločbo organa druge stopnje pa v delu, ki se nanaša na odpravo odločbe organa prve stopnje, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, da gre v obravnavanem primeru za nelegalno gradnjo, zaradi česar je treba izreči inšpekcijske ukrepe iz 152. člena ZGO-1, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Tožbene trditve o drugačnih dimenzijah objekta in da je šlo le za investicijsko vzdrževalna dela, kot jih je pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 57/12 - ZGO-1D) opredeljevala 10.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1, so nedovoljene tožbene novote, zato jih v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo akta. Iz tožnikove izjave, ki jo je dal v postopku, in iz njegove pritožbe, ki se nahajata v predloženih upravnih spisih, ne izhaja, da bi to v upravnem postopku zatrjeval. Nasprotno, v pisni izjavi, ki jo je dal prvostopenjskemu organu, je navajal, da je pomožni objekt maja 2009 zgorel in da je konec istega leta na obstoječi betonski podlagi sezidal pomožni objekt. Tudi v pritožbi je izrecno pojasnjeval, da je zgradil nov, zidan objekt, glede površine pa je pojasnjeval, da objekt na eni parceli meri 38 m2, na sosednji pa 22 m2. Kot je pravilno pojasnil že drugostopenjski organ, se soglasje za postavitev pomožnega objekta z dne 1. 3. 1985 ne nanaša na obravnavani objekt, temveč na objekt, ki ga ni več, zato se tožnik na to soglasje ne more uspešno sklicevati. Enako velja za potrdilo z dne 11. 6. 1985, ki je poleg tega prav tako nedovoljena tožbena novota, saj se tožnik nanj v upravnem postopku ni skliceval, v tožbi pa tudi ne navaja razlogov za to.

Nepravilnosti in neizvršljivosti izpodbijane odločbe ni mogoče utemeljiti niti s trditvijo, da podatki o dimenzijah objekta niso natančni in da del objekta stoji na eni in del objekta na drugi parceli. Dejstvo, da stoji objekt na dveh parcelah, ni pravno odločilno in ne vpliva na izvršljivost odrejenih ukrepov. Gre namreč za en objekt, katerega površina presega 40 m2. Poleg tega po ugotovitvah inšpekcijskega organa objekta ni mogoče šteti kot enostavnega tudi zato, ker tožnik za njegovo gradnjo ni pridobil ustreznega soglasja za gradnjo v varovanem območju krajinskega parka.

Opis objekta v izreku oz. navajanje njegovih dimenzij, pa ni namenjen določitvi obsega odrejenih del, temveč zgolj identifikaciji objekta. Za to pa opis njegovega videza (pritličen objekt) in izmer ter navedba zemljišč gradnje zadostuje, še posebno, ker iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi bilo med strankama sporno, za kateri objekt gre.

Glede na tožbene trditve, da je šlo le za vzdrževanje prejšnjega objekta, sodišče pojasnjuje še, da vzdrževanje objekta po naravi stvari pomeni vzdrževanje obstoječega objekta in ne objekta, ki ga ni več. Poleg tega je bilo investicijsko vzdrževanje opredeljeno kot dela, s katerimi se ne posega v konstrukcijo objekta, zato tožnik tudi s tožbenimi navedbami, da je poškodovano konstrukcijo (zidove in streho) z uporabo novih materialov le popravil, ne more utemeljiti nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane odločitve. Ker je vprašanje, ali je šlo za vzdrževalna dela ali za novogradnjo, pravno in ne strokovno tehnično, sodišče tudi ni sledilo tožbenemu predlogu za postavitev izvedenca gradbene stroke.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe (da ima soglasje oz. ustno obljubo o prenosu lastništva dela parcele nanj), je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.