Jedro

Prikrajšani mora ob sodnem uveljavljanju obogatitvenega zahtevka dokazati svoje prikrajšanje, obogatitev drugega in vzročno zvezo med njima ter odsotnost pravnega temelja. Izkazana mora biti korist, gledana z relativnega stališča, torej glede na okoliščine na strani osebe, za katero se trdi, da je okoriščena.

Izrek

Revizija zoper odločitev o zahtevku za plačilo 3,000.000 SIT z obrestmi in 500 DEM na mesec z obrestmi (točki 1.B. in 3. izreka sodišča prve stopnje) se zavrne.

V ostalem se revizija zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo: 1.A. primarni tožbeni zahtevek, da mora toženec izročiti tožnici šest umetniških slik (ker tožnica ni dokazala, da so v toženčevi posesti); 1.B. podrejeni zahtevek za plačilo 3,000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot vrednost slik (ker tožnica ni dokazala, da bi toženec, v čigar lokalu so se nahajale slike avgusta 1993, te slike odtujil); 2. tožbeni zahtevek za plačilo tolarske vrednosti 3.000 DEM in 800 USD z obrestmi, ki jih je tožnica posodila toženčevemu, zdaj pokojnemu, bratu (ker ni podana toženčeva pasivna legitimacija, saj ni bratov dedič); 3. zahtevek za plačilo po 500 DEM na mesec od 01.07.1993 dalje do izročitve ali plačila slik (ker ni bila dogovorjena najemnina za slike in ker tožnica ni dokazala, da bi imel toženec slike v posesti in da bi imel kakšno korist od njih).

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo v celoti. Sprejelo je dejanske ugotovitve in pravne razloge prvega sodišča, k razlogom za zavrnitev zahtevka za plačilo slik pa še dodalo, da tožnica ni dokazala, da je toženec povzročil škodo s tem, da je slike odtujil. Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj vrhovno sodišče sodbi nižjih sodišč tako spremeni, da ugodi tožbenemu zahtevku, podanem v tožbi 21.06.1996 za vračilo slik in plačilo uporabnine zanje. Trdi, da zahtevka ni postavila na podlagi 37. člena ZTLR, marveč 210. člena ZOR. Toženec je brez pravnega temelja pridobil slike in je bil s tem obogaten. Samo on je imel ključe lokala, v katerem so bile slike, njihove tatvine pa ni prijavil. Sklepati je treba, da je z njimi razpolagal le on. Ni pomembno, ali je toženec ob vložitvi tožbe posedoval slike, ali ne. V slednjem primeru mora nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tako tožeča stranka dokazuje tudi upravičenost plačila uporabnine, "saj je neupravičeni pridobitelj glede na dejstvo, da slike niso več v njegovi posesti, dolžan tožeči stranki nadomestiti vrednost zasežene koristi, ki jo predstavlja tudi uporabnina za čas, ko so bile slike v posesti tožene stranke".

Tožena stranka je bila obogatena tudi s posojilom 3.000 DEM in 800 USD, ker je bil ta denar vložen v njen lokal. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

Zahtevek za vrnitev slik je nedenarni zahtevek. Ob takšnem zahtevku mora tožnik navesti v pritožbi vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 186. člena ob vložitvi tožbe veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77). Le tako si je lahko tožeča stranka zagotovila pravico do revizije (drugi odstavek 40. člena in drugi odstavek 382. člena ZPP/77). Tožnica ni tako ravnala, saj ni navedla vrednosti spornega predmeta. Postavila je sicer pomožni zahtevek za plačilo (vrednosti) slik, toda tu ne gre za tako imenovano nadomestno upravičenje (prvi odstavek 40. člena ZPP/77 oziroma 44. člena zdaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ko se vzame kot vrednost spornega predmeta denarni znesek, ki ga je tožeča stranka pripravljena sprejeti namesto izpolnitve zahtevka. Del revizije, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za vrnitev slik, je torej vložen zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP). Zato jo je bilo treba v tem delu zavreči (377. člen ZPP).

Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Zahtevka za plačilo tolarske vrednosti 3.000 DEM in 800 USD pa ne presegata te vsote po srednjem tečaju Banke Slovenije, veljavnem ob vložitvi tožbe (1 DEM = 89,863108 SIT in 1 USD = 136,9154 SIT), saj je znašala skupna vrednost teh zahtevkov le 379.121 SIT. Tudi v tem primeru je torej revizija vložena zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti. Zato jo je moralo sodišče zavreči. Predmet meritornega odločanja o reviziji sta torej le odločitvi o zahtevkih za plačilo 3,000.000 SIT in za plačilo uporabnine.

Revidentka predlaga, naj sodišče sodbi nižjih sodišč tako spremeni, da bo ugodeno tožbenemu zahtevku, kot ga je podala v tožbi 21.6.1996. Ta je vsebovala poleg zahtevka za izročitev slik in vračila posojila 3.000 DEM in 800 USD še zahtevek 500 DEM mesečno od 1.1.1991 dalje do vrnitve slik. Šele ob "modifikaciji" tožbenega zahtevka je postavila še pomožni zahtevek za plačilo 3,000.000 SIT in skrčila zahtevek za plačilo 500 DEM na leto na čas po 1.7.1993. Iz revizijskega predloga bi torej sledilo, da pri zahtevku za plačilo 3,000.000 SIT tožnica ne vztraja več. Toda spričo vsebine revizije je vrhovno sodišče štelo, da izpodbija tudi ta njen del (zajet z izrekom prvostopenjske sodbe pod 1.B.).

Revizija pravilno opozarja, da gre pri zahtevku za vrnitev slik oziroma nadomestitev njihove vrednosti za obogatitveni zahtevek na podlagi 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po tem predpisu mora pridobitelj v primeru, če kakšen del premoženja neke osebe na kakršenkoli način preide med njegovo premoženje, pa ta prehod nima podlage v pravnem poslu ali zakonu, vrniti tak del premoženja ali pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi in drugi odstavek 210. člena ZOR). Prikrajšani mora ob sodnem uveljavljanju takšnega zahtevka dokazati svoje prikrajšanje, obogatitev drugega in vzročno zvezo med njima ter odsotnost pravnega temelja. Ni bilo dokazano, da bi toženec razpolagal s slikami. Na to dejansko ugotovitev je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sicer pa tožeča stranka ni niti zatrjevala in seveda tudi ne dokazala, kakšno in kolikšno korist naj bi imel toženec od slik. Za uspešno uveljavljanje takšnih obogatitvenih zahtevkov mora biti izkazana korist, gledana z relativnega stališča, torej glede na okoliščine na strani osebe, za katero se trdi, da je okoriščena.

Tožeča stranka pa ni postavila trditev o tem, kako naj bi se toženec okoristil s slikami, kaj naj bi slike pomenile zanj z ekonomskega ali kakšnega drugega vidika, kolikšno korist naj bi imel ipd. Ob opisani odsotnosti tega izmed pogojev za uveljavljanje obogatitvenega zahtevka, je bil ta utemeljeno zavrnjen.

Pravkar povedano pa velja tudi za vtoževano uporabnino, kolikor jo tožnica utemeljuje na neupravičeni obogatitvi (219. člen ZOR). K povedanemu je treba glede odločitve o tem zahtevku še dodati, da tožnica ni pojasnila, kakšno korist naj bi imel tožnik od slik, ko so bile v njegovi posesti, in kakšno, ko to niso bile več, niti kdaj bi kakšno izmed obdobij trajalo. Kolikor pa tožnica utemeljuje ta zahtevek kot najemnino, ni zatrjevala ne najemne pogodbe ne njene vsebine, in pri tem zlasti ne višine najemnine, kot to pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Del revizije, ki ga je sodišče vsebinsko obravnavalo, je po povedanem neutemeljen in ga je bilo zato treba zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).