Jedro

Ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke - delodajalca za neizkoriščene dni letnega dopusta, če delavka ni vložila zahteve za izrabo letnega dopusta pri delodajalcu. Šele, če tožena stranka njeni zahtevi za uveljavljanje celotnega letnega dopusta ne bi ugodila, bi protipravno ravnala in s tem kršila njeno pravico do letnega dopusta, saj pravica do števila dni letnega dopusta ni denarna terjatev, zato je sodno varstvo dopustno le, če je delavka uveljavljala varstvo pravice najprej pri toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Kopru, Oddelek v Postojni razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 52.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1997 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za neizkoriščeni letni dopust za leto 1997 v znesku 21.903,10 SIT. Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zoper navedeno sodbo, zoper zavrnilni del in zoper odločbo o stroških se pritožuje tožeča stranka zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo tako v zavrnilnem delu, kot glede stroškov postopka, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je hotela izkoristiti dopust, ker je bila prepričana, da ji pripada več od odobrenih 13 dni in se je zglasila v kadrovski službi za pojasnilo ter zahtevala potrdilo o izkoriščenem dopustu; če ga ne bi želela izkoristiti, pač ne bi šla v kadrovsko službo in ne bi zahtevala potrdila. Sodišče prve stopnje je prezrlo navedbo priče I. G., da so delavcem priznavali sorazmerni del dopusta in tako ne drži nekje tako zapisana predpostavka sodišča, da bi tožnica pač izkoristila ves pripadajoči dopust, če bi to hotela. Iz izpovedi priče I. G. jasno izhaja, da so delavcem, čeprav so pridobili pravico do koriščenja celotnega letnega dopusta, protipravno omogočali le koriščenje sorazmernega dela glede na čas trajanja delovnega razmerja v tekočem letu. Gre za protizakonito ravnanje, ki ima za posledico odškodninsko odgovornost. Ker bi morala v postopku v celoti uspeti, ji grejo po mnenju pritožbe celotni stroški postopka. Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da pritožbene navedbe niso odločilne. Četudi si je tožnica želela, da bi izkoristila preostale dneve letnega dopusta in če je videla, da ji tožena stranka tega sama od sebe ne priznava, je morala vložiti zahtevo za uveljavljanje pravice do celotnega letnega dopusta. Šele, če bi tožena stranka njeni zahtevi za uveljavljavitev celotnega letnega dopusta ne ugodila, bi protipravno ravnala in s tem kršila tožničino pravico do letnega dopusta. Šele to bi bila lahko podlaga za odškodninsko odgovornost. Tožnica niti ne zatrjuje, da je v skladu s 83. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja uveljavljala to pravico do večjega števila dni letnega dopusta. To bi morala storiti, saj pravica do števila dni letnega dopusta ni denarna terjatev in je sodno varstvo dopustno le, če je delavka uveljavljala varstvo nedenarne pravice najprej pri toženi stranki. Ni torej zakonite podlage zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno ta del zahtevka zavrnilo. Pritožba v glavni stvari ni utemeljena, zato je bilo treba zavrniti pritožbo tudi glede stroškov postopka. Glede posameznih pravnih dejanj oz. stroškov postopka pritožba ne uveljavlja nobenih razlogov. Zaradi navedenega je bilo treba v celoti zavrniti pritožbo kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo tudi v stroškovnem delu.