Jedro

V obnovljenem postopku se ponovno opravi samo presoja dejstev in okoliščin, zbranih v prvem postopku, le da brez upoštevanja pravnomočne kazenske sodbe. Iz prve izdane (in v obnovi razveljavljene) odločbe sledi, da je bila že omenjena kazenska sodba (kot pravnomočna obsodba zaradi kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov) edini razlog za odvzem dovoljenja, ki je razviden iz izreka odločbe, ter da se omenjena sodba kot ključni razlog obravnava tudi v obrazložitvi odločbe. Medtem ko se z odločbo, izdano v obnovljenem postopku, v izreku navajajo drugi oziroma drugačni razlogi za odločitev, ki so zato v opreki ne le z izrekom prve izdane odločbe, temveč tudi z odločbo o začetku postopka, ki se sicer (v izreku) popolnoma in torej v skladu s 350. členom ZBan-2, ujame z izrekom prve izdane odločbe. To pa pomeni, da sklepa o obnovi ni mogoče razumeti in ga posledično realizirati na način, kot je to storila tožena stranka, ko je ponovno naredila zgolj končno presoje razlogov (na podlagi že zbranih podatkov in tožnikove izjave, ki jo je dal v prvem postopku), temveč je potrebno z ozirom na to, da je ključni razlog (pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje) odpadel oziroma bil spremenjen, „presojo razlogov“ in s tem odločanje o ukrepu nadzora zastaviti na novo in od začetka ter pri tem tožniku omogočiti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so podlaga za odločitev. Zato bi bilo potrebno v konkretnem primeru izdati odločbo o začetku postopka in najprej v njej „presoditi razloge za izrek prepovedi“, ter šele nato, potem ko tožnik da izjavo, razloge za izrek prepovedi na isti dejanski podlagi presoditi še v končni odločbi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Banke Slovenije z oznako PBH-24.50-012/15-005 z dne 23. 5. 2017 se v 2. in 3. točki izreka odpravi in zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Svet Banke Slovenije je z izpodbijano odločbo: v 1. točki izreka na podlagi prvega odstavka 270. člena ZUP razveljavil odločbo z oznako PBH-24.50-012/15-002 o prepovedi opravljanja funkcije člana nadzornega sveta A. d.d., izdano tožniku, v 2. točki izreka tožniku na podlagi 1. točke prvega odstavka 273. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) prepovedal opravljanje funkcije člana nadzornega sveta A. d.d. banke, ker po nastopu funkcije ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje funkcije člana nadzornega sveta banke iz 2. točke prvega odstavka 53. člena ZBan-2, saj: - nima ugleda za nadzor nad vodenjem poslov banke, ker se zoper njega vodi kazenski postopek zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje izdaje tajnih podatkov po prvem odstavku 260. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), v strokovni in splošni javnosti pa je njegov ugled tako zaradi tega postopka, kot tudi zaradi sicer pozneje razveljavljene kazenske sodbe Okrajnega sodišče v Ljubljani Vk 38656/2010 z dne 29. 11. 2013 močno načet, - nima lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke, saj je v postopku imenovanja za člana nadzornega sveta A. d.d. banke zamolčal dejstvo, da je v kazenskem postopku, kar kaže na njegovo neprofesionalnost, nespoštovanje etičnih standardov in nepregledno delovanje, - njegovo ravnanje vzbuja dvom o njegovi zmožnosti za zagotovitev varnega in skrbnega nadzora nad vodenjem poslov banke v skladu s profesionalno skrbnostjo in najvišjimi etičnimi standardi ter preprečevanjem nasprotja interesov, saj iz dejstva, da je v postopku imenovanja za člana nadzornega sveta banke zamolčal dejstvo, da je v kazenskem postopku, izhaja, da lastnim interesom daje prednost pred transparentnostjo delovanja, iz njegovega zagovora v kazenskem postopku, v katerem se izpostavlja, da je razkritje dejstev, zaradi katerih teče kazenski postopek, bilo v javnem interesu, pa izhaja, da je naklonjen nestrokovnemu ravnanju s podatki, ter v 3. točki izreka odločil, da se v skladu z 277. členom ZBan-2 informacija o izrečenem ukrepu v obsegu iz drugega odstavka 277. člena ZBan-2 objavi na spletni strani Banke Slovenije, pri čemer v skladu z drugim odstavkom 278. člena ZBan-2 v povezavi s prvim odstavkom istega člena identiteta člana in podatki o banki ne bodo objavljeni.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je Banka Slovenije - tožena stranka 11. 4. 2017 na podlagi 268. člena ZUP in v povezavi s sodbo naslovnega sodišča I U 1559/2016 izdala sklep, da se dovoli obnova postopka, v katerem je bila izdana tožniku odločba o prepovedi opravljanja funkcije člana nadzornega sveta A. d.d. banke z dne 4. 9. 2015, in hkrati na podlagi prvega odstavka 268. člena ZUP določila, v kakšnem obsegu naj se postopek obnovi.

3. Nadalje se v obrazložitvi navaja, da je tožena stranka v obnovljenem postopku še enkrat presojala tiste razloge, ki so bili znani že v rednem postopku, to je udeleženost v kazenskem postopku, prikrivanje podatkov, ni pa upoštevala pravnomočne kazenske sodbe, ki je bila s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 38656/2010 z dne 18. 2. 2016 razveljavljena. Ker je bila z navedeno sodbo Vrhovnega sodišča zadeva vrnjena v novo sojenje sodišču prve stopnje, je tožnik še vedno v kazenskem postopku zaradi suma storitve kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov po prvem odstavku 260. člena v zvezi s 7. členom KZ-1. To pa je po oceni tožene stranke že tisti razlog, iz katerega je mogoče šteti, da nima ugleda, potrebnega za nadzor nad vodenjem poslov banke in s tem lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke v skladu s profesionalno skrbnostjo in najvišjimi etičnimi standardi, kar je eden izmed pogojev iz 53. člena ZBan-2, ki so predpisani za opravljanje funkcije člana nadzornega sveta banke in ki morajo biti izpolnjeni ves čas opravljanja funkcije. Z oceno tožnikove primernosti za opravljanje omenjene funkcije, ki jo je dala A. d.d. banka, se tožena stranka ne strinja. Pri tem poudarja, da gre za kazenski postopek zaradi izdaje tajnih podatkov, prav na varovanju zaupnih podatkov pa slonijo bančni posli. Obenem vsebina tistega, kar se očita tožniku, vzbuja resen dvom, da bo tožnik kot član nadzornega sveta banke zmožen zagotoviti varen in skrben nadzor nad vodenjem poslov banke. Močno načet pa je iz istega razloga in zaradi (razveljavljene) sodbe tudi tožnikov ugled, tako v strokovni kot v splošni javnosti.

4. Na tožnikovo neprofesionalnost, nespoštovanje etičnih standardov in nepregledno delovanje po oceni tožene stranke dodatno kaže ugotovitev, da tožnik v postopku imenovanja za člana nadzornega sveta Vlade ni izrecno opozoril, da je v kazenskem postopku. Gre za prikrivanje pomembnega podatka in zato bi bilo že samo to dejstvo, tudi ob morebitni oprostilni sodbi, zadosten razlog za oceno, da tožnik nima lastnosti, potrebnih za nadzor in spremljanje vodenja poslov banke. Njegovo ravnanje namreč kaže na to, da je tožnik lastni interes, da postane član nadzornega sveta banke, podredil potrebi po predstavitvi okoliščin, ki bi jih banka morala poznati. Netransparentnost pa kaže tudi na možnost, da bi tožnik pri nadzoru ravnal nepregledno, kar je v nasprotju z zahtevami po varnem in skrbnem nadzoru nad vodenjem poslov banke. Udeležba tožnika na seminarju na temo varovanja tajnih podatkov tega ne spremeni. Še zlasti, ker je to področje (varovanja tajnih podatkov) v banki izrednega pomena na vseh nivojih odločanja in še zlasti v okviru nadzora.

5. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka v zvezi z načinom odločanja o izdaji ali odvzemu dovoljenja za opravljanje funkcije člana nadzornega sveta banke navaja, da je le-to do neke mere diskrecijsko ter da za odločitev zadostuje ugotovitev o možnosti nastanka zakonsko določenih posledic, to je ugotovitev o (zgolj) možnosti ogrožanja obvladovanja tveganj banke. Pri tem je opisano tožnikovo ravnanje pri toženi stranki vzbudilo tako velik dvom o zmožnosti tožnika, da zagotovi varen in skrben nadzor nad vodenjem poslov A. d.d. banke, da je morala ukrepati na način, ki sledi iz izreka. Poudari še, da gre pri nadzoru za opravljanje najzahtevnejših in najpomembnejših funkcij v bankah, varovane dobrine (varstvo vlagateljev in stabilnost bančnega oziroma finančnega sistema) pa pomenijo tisti okvir, v katerem se po načelu sorazmernosti presojajo dejanja in okoliščine v vsakem konkretnem primeru. V obravnavanem primeru štejejo ugotovljene okoliščine za tako pomembne, da mora tožniku prepovedati udejstvovanje kot članu nadzornega sveta A. d.d. banke tudi brez pravnomočne obsodbe. Pomanjkanje ugleda je namreč samostojni razlog, iz katerega določena oseba ne more biti imenovana za člana nadzornega sveta, obsodba pa samo en od elementov, ki kaže na pomanjkanje ugleda. S stališča ugleda se (lahko) ocenjuje tudi udeležba v kazenskem postopku, kot to sledi tudi iz meril za oceno primernosti člana, ki so priloga sklepa o skrbnosti, in zato tudi neupoštevanje kazenske sodbe ob drugih ugotovljenih in nespornih dejstvih ni moglo pripomoči k drugačni oceni ugleda in lastnosti tožnika.

6. Položaj v Evropski investicijski banki (EIB), na katerega se sklicuje tožnik, tega ne spreminja, saj niso razvidni pogoji za imenovanje na mesto podpredsednika EIB niti tožnik ni dokazal, da bi se pri izbiri upoštevalo dejstvo, da je v kazenskem postopku. Enako velja za predsednika komisije za tveganja, saj gre za odnos in delitev nalog znotraj nadzornega sveta, ki nista povezana z razlogi, ki so relevantni za oceno primernosti. Poleg tega je Vrhovno sodišče zavrnilo tožnikovo zahtevo po reviziji sodbe naslovnega sodišča, s katero je sodišče zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo o prenehanju funkcije člana nadzornega sveta banke in s tem odločitev, ki je predmet obnove.

7. Izpodbijano odločitev je tožena stranka po navedbah v obrazložitvi sprejela na podlagi listin, pridobljenih v postopku nadzora nad banko A. d.d., ter upoštevala listine in dokaze, ki jih je svoji izjavi z dne 6. 8. 2015 priložil tožnik, pri čemer je štela kot nepomembne tiste listine in dokaze, ki se nanašajo na razveljavljeno kazensko sodbo, ki se v obnovljenem postopku ni upoštevala. Na tej podlagi je ravno tako prišla do ocene, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 1. točke prvega odstavka 273. člena ZBan-2 ter sprejela odločitev, da se odločba, ki je temeljila na pozneje razveljavljeni kazenski sodbi, razveljavi in nadomesti z novo, na podlagi drugega odstavka 281. člena ZUP pa se ne odpravijo pravne posledice razveljavljene odločbe, ki so iz nje že nastale.

8. Razkritje informacije o izrečenem ukrepu temelji na 277. členu ZBan-2, medtem ko identitete kršitelja iz razlogov iz 1. alinee prvega odstavka 278. člena ZBan-2 tožena stranka ne bo objavila.

9. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo v 2. in 3. točki izreka ne strinja in predlaga v tem delu njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Toži iz razloga, ker je bil napačno uporabljen materialni predpis, ker se v bistvenem ni ravnalo po pravilih postopka in ker dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno.

10. V tožbi navaja, da je izpodbijana odločba arbitrarna ter da je njen edini namen doseči dosmrtno eliminacijo tožnika iz bančnih krogov. Argumenti tožene stranke so nelogični in neprepričljivi, z njimi pa se krši pravica tožnika iz 27. člena Ustave, saj je odločitev oprla na kasneje razveljavljeno kazensko sodbo in s tem tožnika obsodila brez kakršnegakoli sodnega postopka. Pri tem se je sklicevala na dejstva in dokaze, ki jih sploh ne bi smela uporabiti in navajala podatke, ki so tajni in torej sama izvršila dejanje, ki ga očita tožniku. Na ta način se posega v tožnikovo pravico do enakosti v postopku, v domnevo nedolžnosti, pravico do uporabe učinkovitega pravnega sredstva in v pravico do svobode dela in s tem tožniku povzroča velika materialna škoda, kar utemeljuje odškodninsko odgovornost tožene stranke, ki jo bo tožnik uveljavljal v drugih postopkih. Poleg tega je zaradi postopanja tožene stranke tožnik dejansko postal nezaposljiv, saj po takšni izdani odločbi posameznik dejansko ne more več zasesti kakršnegakoli položaja v organih vodenja in/ali nadzora katerekoli banke. Pri tem ko je odločba podpisana s strani guvernerja, ki je sam subjekt predkazenskega postopka zaradi zlorabe uradnega položaja in pri tem, ko tožena stranka sama v javnosti ne uživa prav nikakršnega ugleda. Poleg tega je po navedbah v tožbi tožena stranka v obnovljenem postopku kršila temeljne postopkovne garancije tožnika, saj mu ni dala možnosti, da se izjavi glede dejstev in okoliščin, ki jih je upoštevala pri izdaji nove odločbe in ki tvorijo vsebinsko podlago za odločitev, svojo odločitev pa utemeljila z dejstvi, ki so nastala po končanem odločanju v prvem postopku.

11. Ko obrazlaga svoj pravni interes za tožbo, tožnik navaja, da izpodbijana odločba neposredno in konkretno vpliva na njegovo obstoječo in bodočo kariero na področju bančništva in finančnih institucij. Svoje funkcije člana nadzornega sveta A. d.d. banke ne more več opravljati, pri čemer opravljanje te funkcije prav tako pomeni vir preživljanja. Obenem pa odločba dejansko preprečuje tudi delo v drugih finančnih institucijah, za katero se zahteva izpolnjevanje obravnavanih pogojev. Vložitev tožbe je zato edina pravna pot, ki jo ima tožnik na voljo za to, da se odpravijo zanj neugodne posledice, to je prepoved opravljanja funkcije člana nadzornega sveta in s tem zavaruje njegova ustavna pravica do svobode dela iz 49. člena Ustave.

12. V nadaljevanju tožbe tožnik ugovarja posameznim argumentom, ki jih vsebuje izpodbijana odločba. V zvezi z argumentom, da teče zoper tožnika kazenski postopek, navaja, da zgolj to dejstvo po določbah ZBan-2 še ne pomeni, da posameznik nima ugleda. Kazenski pregon zoper tožnika tudi ne pade pod domnevo iz 2. točke drugega odstavka 53. člena ZBan-2, saj je zoper tožnika vložen obdolžilni predlog in ne obtožnica. Vodenje kazenskega postopka sicer lahko pomeni, da nima ugleda, vendar pa je potrebno pri takšni presoji upoštevati še druge okoliščine zadeve. Zlasti, da je med novembrom 2013 in julijem 2015 obstajala celo kazenska sodba, pa tožena stranka takrat ni izdala odločbe, kar kaže na arbitrarno odločanje in na motive, ki so onkraj prava.

13. V zvezi z argumentom, da je tožnikov ugled močno načet, se v tožbi navaja, da tožnik v zvezi z domnevnim učinkom sodbe, ki je bila sicer razveljavljena, ni imel možnosti, da se izreče, saj se je prva izdana odločba utemeljevala zgolj z dejstvom obstoja sodbe in ne njenim učinkom. Poleg tega poudarja, da tožena stranka ne navede, katera je tista strokovna in splošna javnost, v očeh katere je ugled tožnika načet in od kod naj bi izhajalo, da je močno načet, oziroma niti ni navedeno, kaj je to močna načetost ugleda. Gre le za hipoteze in ne za preverljiva dejstva in zato narejenih zaključkov ni mogoče preizkusiti. Ponovno opozarja, da tožena stranka kljub kazenski sodbi od novembra 2013 do 2015 ni ukrepala ter pri tem očitno štela, da tožnik kljub temu, da je obstajala kazenska sodba, še vedno uživa ugled, kar vse ponovno kaže na arbitrarnost izpodbijane odločitve.

14. V zvezi z argumenti, ki se nanašajo na zamolčanje dejstva, da je v kazenskem postopku, tožnik poudarja, da je Vlada ravno zaradi teka kazenskega postopka tožnika dvakrat odvezala dolžnosti varovanja tajnosti in da je obakrat ugodila pozivu tožnika. Kar narekuje logični sklep, da tožnik o tem dejstvu, četudi v drugem postopku, Vlade ne bo še posebej obveščal. Nadalje navaja, da je v prvem postopku tožena stranka to dejstvo štela za obstransko, medtem ko bi v tem postopku morala temu vprašanju posvetiti večjo pozornost ter preveriti, ali je tožnik dejstvo dejansko zamolčal, ali pa ga ni le izrecno izpostavil, ker so bili tisti, ki so tožnika imenovali na položaj člana nadzornega sveta, s tem dejstvom itak že seznanjeni. V vsakem primeru pa bi tožena stranka morala, ker gre za odločilno dejstvo, v skladu z načelom zaslišanja stranke tožnika pozvati, da se o tem dejstvu izjavi ter mu dati možnost, da navaja in dokazuje nasprotno. Biti profesionalen, spoštljiv do etičnih standardov in pregleden vsekakor vsebuje dolžnost nekaj ne-zamolčati, nikakor pa po mnenju tožnika ne vsebuje dolžnosti opozarjati na notorna dejstva.

15. V zvezi z razlogi izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na razkrivanje tajnih podatkov tožnik poudari, da tožena stranka svojo odločitev utemelji z vsebino zagovora tožnika v kazenskem postopku, kar šteje za skrajno neprimerno in za grob poseg v domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Obenem izreka izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, ker tožena stranka ni navedla, za kateri del zagovora gre, kar vse ponovno izpričuje arbitrarnost izpodbijane odločitve.

16. Arbitrarnost je po stališču tožbe še posebej očitna, če se primerja izpodbijano odločbo z odločbo, ki je bila izdana v prvem postopku in ki je temeljila pretežno na dejstvu pravnomočne kazenske sodbe, medtem ko se drugim okoliščinam ni pretirano posvetila. Izpodbijano odločitev pa je tožena stranka utemeljila na povsem drugih okoliščinah, ki jih je prikazala kot bistvene in s tem kot zadostno podlago za izdajo odločbe. Glede na to, da tožena stranka ni sprožila postopka do pravnomočnosti kazenske sodbe, je očitno štela, da prav ta okoliščina bistveno vpliva na tožnikov ugled. Drugače je odločeno z novo odločbo, čeprav so iste okoliščine obstajale že ob izdaji prve odločbe in tudi že pred njeno izdajo. Zato je očitno, da tožene stranke pri odločanju ni vodil namen, ki izhaja iz zakona (ZBan-2) in v okviru katerega je treba uporabiti prosti preudarek, temveč (nepravni) namen, da se tožniku onemogoči opravljati nadzorno funkcijo v bankah. Zato gre za kršitev materialnega predpisa, to je določb 273. člena ZBan-2, za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter za kršitev 22. člena Ustave.

17. Tožena stranka pa je po navedbah v tožbi kršila tudi temeljne postopkovne pravice tožnika. Izpodbijano odločbo je izdala, ne da bi pred tem tožnika pozvala, da se izjavi o dejstvih in dokazih, na katerih je odločba utemeljena in s tem posegla v načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, katerega vsebino tožnik elaborira v nadaljevanju tožbe. Neupoštevane pa so ostale tudi določbe ZBan-2 (349. člen v zvezi s 273. členom ZBan-2), po katerih se subjekt nadzora lahko izjavi o razlogih za odvzem dovoljenja in s tem tudi v postopku izreka prepovedi opravljanja funkcije člana nadzornega sveta predvideva polno učinkovanje načela zaslišanja stranke. Opustitev zaslišanja oziroma izjave stranke v postopku ne predvidevajo niti določbe ZUP o obnovi postopka, ki se v postopku po 273. členu ZBan-2 uporabljajo subsidiarno, oziroma po mnenju teorije takšna dolžnost obstaja že v fazi odločanja o predlogu za obnovo postopka. Tožena stranka tožniku možnosti izjave pred izdajo odločbe ni dala, zato je bistveno kršila pravila postopka in je že zato treba izpodbijano odločbo odpraviti. Utemeljena pa je takšna zahteva ne le v formalnem pogledu, temveč tudi po vsebini. Neupoštevanje pravnomočne kazenske sodbe namreč narekuje drugačno tehtanje posamičnih dejstev samih zase in skupno, zato bi tožena stranka morala omogočiti tožniku, da se izreče o vplivu, ki ga je imela razveljavljena sodba. Glede na vsebino sklepa o uvedbi obnove pa je tožena stranka z izpodbijano odločitvijo prekoračila tudi dovoljen obseg obnove, odločbo v obnovljenem postopku pa oprla na dejstva, ki so nastala po dnevu izdaje prve odločbe, oziroma se v izreku sklicevala na dejstva, za katera je nemogoče ugotoviti, kdaj so nastala, kar vse vpliva na zakonitost odločbe in je torej tudi iz navedenih razlogov treba odločbo odpraviti ter zadevo v razveljavljenem delu vrniti v ponovno odločanje toženi stranki.

18. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Glede pravnega interesa tožnika za tožbo navaja, da je nedvomno podan in ni sporen. V zvezi z zatrjevano arbitrarnostjo in zlonamernostjo izpodbijane odločitve navaja, da so očitki splošni in nepodprti glede ciljev in namenov tožene stranke, ki naj bi jih imela pri odločanju. Zato v tej zvezi zgolj pojasnjuje svojo vlogo, ki jo ima pri nadzoru nad bankami po določbah ZBan-2 in s katerimi se ji nalaga, da vodi postopek in odloča o primernosti članov nadzornega sveta banke.

19. Medtem ko v zvezi s presojo pogojev iz 53. člena ZBan-2 ter tožbenih očitkov v tej zvezi navaja, da niso utemeljeni. Dejstva vodenje kazenskega postopka ni izenačila z domnevo iz drugega odstavka 53. člena ZBan-2, kot se ji očita v tožbi. Pojem in pomen ugleda tožnika v zvezi z opravljanjem funkcije člana nadzornega sveta tožnik razume in razlaga narobe, medtem ko je v razlogih podrobno pojasnjeno, kako je tožena stranka presojala načet ugled tožnika, tako z vidika javnosti kot z vidika prizadetosti ugleda. Iz obrazložitve tudi jasno izhaja, da se kot splošna in strokovna javnost šteje javnost, ki jo pri svojem poslovanju naslavlja A. d.d. banka, kot tudi splošna javnost - davkoplačevalci, katerih sredstva so zaupana banki. Kdaj bo sprožila kakšen postopek, pa je stvar ocene tožene stranke. Samo dejstvo, da tožena stranka ni ukrepala že pred pravnomočnostjo kazenske sodbe, še ne podpira sklepanja, da je tožena stranka kakorkoli potrdila ustreznost in primernost tožnika za opravljanje funkcije člana nadzornega sveta. Sicer pa je v obravnavanem primeru že pred pravnomočnostjo sodbe zahtevala od A. d.d. banke, da obravnava navedene okoliščine, to je tek kazenskega postopka ter da ustrezno ukrepa. Glede zamolčanja, ki se očita tožniku, tožena stranka poudarja, da tožnik v postopku imenovanja Vlade nesporno ni seznanil s kazenskim postopkom ter da se tožnik do tega vprašanja v odgovoru na odločbo o začetku postopka sploh ni opredelil. Po izteku roka za izjavo pa nima pravice navajati novih dejstev in dokazov in je torej tožnik v predhodnem postopku rok že zamudil, medtem ko se v obnovljenem postopku razlogi presojajo na podlagi predhodno ugotovljenega dejanskega stanja in takrat predloženih dokazov, z izjemo pravnomočne kazenske sodbe. V zvezi z okoliščinami, na katere se sklicuje tožnik, obnova ni bila niti predlagana niti dovoljena, saj je tožnik vložil predlog za obnovo izključno iz razloga po 3. točki 260. člena ZUP v zvezi z razveljavitvijo pravnomočne kazenske sodbe. Pa tudi sicer tožnik svojih trditev v zvezi s seznanitvijo Vlade ne podkrepi z nobenim dokazom. V zvezi z očitkom, da je razkrila občutljive podatke, tožena stranka pojasni, za katero sodbo gre in da jo je prejela v postopku nadzora, uporabila pa samo za namen, zaradi katerega je bila pridobljena, to je za izrek nadzornega ukrepa tožniku.

20. Zavrača pa tudi očitke o kršitvah pravil postopka. Načelo zaslišanja stranke ni bilo kršeno, ker se velik del obrazložitve odločbe o začetku postopka in odločbe o prepovedi opravljanja funkcije nanaša na razloge, na katerih temelji tudi izpodbijana odločba, tako glede ugleda kot glede transparentnosti imenovanja s strani Vlade. Tožena stranka je v obnovljenem postopku izhajala izključno iz dejstev in dokazov, ki so bili ugotovljeni že v prvotnem postopku in o katerih se je tožnik že takrat lahko izrekel, zato tožnik svoje takratne izjave ne more dopolnjevati. Tožena stranka se je že v odločbi o začetku postopka vsebinsko opredelila glede vseh relevantnih okoliščin in razlogov v zvezi z obstojem in vplivom kazenskega postopka kot celote in tudi z vidika pravnomočne sodbe na presojo ugleda in lastnosti tožnika in v obnovljenem postopku že ugotovljenim dejstvom in dokazov ni pripisala nikakršnega novega pomena oziroma teže. Tožnik pa je bil z odločbo o začetku postopka pozvan, da se opredeli do vseh razlogov in s tem o vseh ključnih dejstvih in okoliščinah, ki jih je tožena stranka upoštevala pri izdaji prve odločbe. S sklepom o obnovi je tožena stranka določila obseg, v katerem naj se obnova opravi, to je (samo) brez upoštevanja kazenske sodbe. Zoper sklep o obnovi tožnik ni sprožil sodnega varstva in se je torej očitno strinjal z obnovo le v delu nove presoje in ne v smislu obnove celotnega postopka. Sklic na razveljavljeno kazensko sodbo v izreku izpodbijane odločbe pa ne pomeni samostojnega razloga, temveč je namenjen zgolj ugotovitvi, da je bil ugled tožeče stranke že zaradi teka kazenskega postopka kot celote močno načet in torej ni bilo izpolnjeno merilo ugleda iz prvega odstavka 53. člena ZBan-2, kot to povsem jasno izhaja iz obrazložitve odločbe. Zato (upoštevanje) razveljavitve sodbe ni mogoče šteti za nedopustno novo dejstvo v obnovljenem postopku, kot trdi tožnik v tožbi, saj je nenazadnje prav to novo presojo zahteval tožnik z vložitvijo predloga za obnovo. Tožena stranka še pojasni, da postopek obnove teče na predlog stranke in da je predlagatelj tisti, ki v predlogu opredeli, katera so tista dejstva in okoliščine, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločbe. Tožnik bi torej lahko v predlogu podal tudi navedbe glede učinkov razveljavitve na presojo drugih razlogov, ki so bili navedeni v odločbi o začetku postopka, zato posledično tožniku ni bila kršena pravica do izjave.

21. V pripravljalnih vlogah stranki vztrajata pri svojih stališčih in predlogih.

22. Tožba je utemeljena.

23. Tožnikov pravni interes za tožbo je z ozirom na določbe ZBan-2, ki se nanašajo na Postopek sodnega varstva (razdelek 12.4.), nedvomno podan in ni sporen. Hkrati sodišče z ozirom na določbe ZBan-2, s katerimi se toženi stranki ne le dopušča, temveč nalaga, da izvaja nadzor in odloča o primernosti članov nadzornega sveta banke (razdelek 8.5. Ukrepi nadzora zoper člana upravljalnega organa in še posebej 273. člen), zavrača tožbeni očitek o arbitrarnosti in zlonamernosti izpodbijane odločitve.

24. V zadevi je sporna odločitev o prepovedi opravljanja funkcije člana nadzornega sveta A. d.d. banke, ki je bila sprejeta na podlagi 273. člena ZBan-2 in ki je specifična toliko, kolikor je bila tožniku izdana v obnovljenem postopku, to je potem, ko se z isto - izpodbijano odločbo prva izdana odločba o prepovedi opravljanja funkcije razveljavi.

25. Določb o obnovi postopka ZBan-2 ne vsebuje, zato se v skladu s 319. členom ZBan-2 za odločanje v postopku obnove uporabljajo določbe ZUP. Kar je bilo po podatkih, ki so v spisih, v obravnavanem primeru tudi storjeno in s sklepom, izdanim na podlagi 268. člena ZUP, obnova dovoljena ter v sklepu določeno, v katerem delu oziroma na kakšen način se postopek obnavlja.

26. Kot izhaja iz 2. točke izreka sklepa, se postopek obnovi „v delu presoje razlogov za izrek prepovedi opravljanja funkcije člana nadzornega sveta banke, ki se opravi brez upoštevanja kazenske sodbe Okrajnega sodišča, ki je bila s sodbo Vrhovnega sodišča razveljavljena“. Kar po stališču tožene stranke pomeni, da se v obnovljenem postopku ponovno opravi samo presoja dejstev in okoliščin, zbranih v prvem postopku, le da brez upoštevanja pravnomočne kazenske sodbe, ki je bila izrečena tožniku, ter v zadevi ponovno sprejme končna odločitev. Nasprotno tožnik trdi, da to ni dovolj, da so razlogi za odločitev, ki jih vsebuje izpodbijana odločba, drugačni kot v prvi izdani odločbi ter da bi mu zato morala tožena stranka, preden je ponovno odločila v zadevi, dati možnost, da se o dejstvih in okoliščinah, ki so podlaga za odločitev, izjavi.

27. Sporna je torej identiteta izpodbijane odločbe s prvo izdano odločbo oziroma odločbo o začetku postopka, saj je samo v primeru, če so razlogi za odločitev enaki, tožniku mogoče odreči pravico do izjave v obnovljenem postopku. V nasprotnem primeru je namreč že po pravilih ZUP potrebno tožniku dati možnost, da se o dejstvih in okoliščinah, ki so v obnovljenem postopku bistvene za odločitev, izjavi1. Enako je razumeti tudi ureditev v ZBan-2, ki pred vsakršno odločitvijo, sprejeto v postopku nadzora zoper člana upravljalnega organa, omogoča subjektu nadzora, da se o razlogih za odločitev izjavi: pred izdajo ugotovitvene odločbe s pozivom k izjavi iz 270. člena, ko gre za odločitev o odvzemu dovoljenja pa z izdajo in vročitvijo odločbe o začetku postopka iz 348. člena ZBan-2. 28. V tem pogledu pa iz prve izdane (in v obnovi razveljavljene) odločbe sledi, da je bila že omenjena kazenska sodba (kot pravnomočna obsodba zaradi kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov) edini razlog za odvzem dovoljenja, ki je razviden iz izreka odločbe2, ter da se omenjena sodba kot ključni razlog obravnava tudi v obrazložitvi odločbe. Medtem ko se z odločbo, izdano v obnovljenem postopku, v izreku navajajo drugi oziroma drugačni razlogi za odločitev, ki so zato v opreki ne le z izrekom prve izdane odločbe, temveč tudi z odločbo o začetku postopka, ki se sicer (v izreku) popolnoma in torej v skladu s 350. členom ZBan-2, ujame z izrekom prve izdane odločbe.

29. Zato po presoji sodišča razlogov prve izdane in izpodbijane odločbe ni mogoče enačiti, ne formalno in tudi ne po vsebini. To pa pomeni, da sklepa o obnovi ni mogoče razumeti in ga posledično realizirati na način, kot je to storila tožena stranka, ko je ponovno naredila zgolj končno presoje razlogov (na podlagi že zbranih podatkov in tožnikove izjave, ki jo je dal v prvem postopku), temveč je potrebno z ozirom na to, da je ključni razlog (pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje) odpadel oziroma bil spremenjen, „presojo razlogov“ in s tem odločanje o ukrepu nadzora zastaviti na novo in od začetka ter pri tem tožniku omogočiti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so podlaga za odločitev. V zadevnem postopku (za odvzem dovoljenja) se to omogoči z izjavo, ki jo subjekt nadzora da na odločbo o začetku postopka. Zato bi bilo potrebno v konkretnem primeru izdati odločbo o začetku postopka in najprej v njej „presoditi razloge za izrek prepovedi“, ter šele nato, potem ko tožnik da izjavo, razloge za izrek prepovedi na isti dejanski podlagi (t.j. zaradi tistih dejanj, ravnanj ali okoliščin) presoditi še v končni odločbi. Odločbo o začetku postopka iz 348. člena ZBan-2 je namreč, kot že rečeno, razumeti kot tisti institut, preko katerega se v tem postopku (za odvzem dovoljenja) uresničuje načelo zaslišanja stranke, predpisano z ZUP. Udejanjanje tega načela pa se zagotavlja s tem, da se subjekt nadzora o razlogih, ki jih vsebuje odločba o začetku postopka, lahko izjavi in predlaga dokaze. Pri čemer je po izrecni določbi 350. člena ZBan-2 končna odločba lahko izdana samo zaradi tistih dejanj, ravnanj ali okoliščin, zaradi katerih je izdana odločba o začetku postopka, kar je šteti za še dodatno varovalko pred tem, da bi se pri končni odločitvi upoštevala dejstva in okoliščine, o katerih subjekt nadzora ni imel možnosti, da se izjavi.

30. Če subjektu nadzora, v konkretnem primeru tožniku, ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, se po izrecni določbi 2. točke prvega odstavka 360. člena ZBan-2 šteje, da je podana bistvena kršitev pravil postopka in s tem razlog za odpravo odločbe. Sodišče je zato sledilo tožbenemu predlogu in izpodbijano odločbo v 2. in 3. točki izreka na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZBan-2 odpravilo ter zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki, da v obnovljenem postopku ponovno odloči. 31. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

32. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. točke drugega odstavka 361. člena ZBan-2. 1 V komentarjih ZUP se v zvezi s tem vprašanjem sodelovanja stranke v obnovljenem postopku izrecno in s sklicevanjem na sodno prakso navaja, da mora biti stranki pri opravi dejanj v obnovljenem postopku dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo (temeljno načelo zaslišanja stranke) in omogočeno sodelovanje v obnovljenem postopku zaradi varstva oziroma obrambe njenih pravic in pravnih koristi, ter da je takšno sodelovanje stranke še zlasti potrebno v obnovi postopka po uradni dolžnosti. 2 Tako se v izreku tožniku prepoveduje opravljanje funkcije člana nadzornega sveta SID banke na podlagi 1. točke prvega odstavka 273. člena ZBan-2, ker ne izpolnjuje pogojev za opravljanje funkcije člana nadzornega sveta banke iz 2. točke prvega odstavka 53. člena ZBan-2 v povezavi s 1. točko drugega odstavka 53. člena ZBan-2 (in torej nima ugleda in lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke …), ker je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov po prvem odstavku 260. člena KZ-1 v kazenskem postopku pod opravilno številko V K 38656/2010 in obsodba še ni bila izbrisana.