Jedro

Na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka zaradi odpadle pravne podlage tožeči stranki vrnila plačani komunalni prispevek, in dejstva, da tožeča stranka vtožuje zamudne obresti od zneska, ki ga je po njenem prepričanju tožena stranka neupravičeno zadrževala, pomeni pravno podlago tožbenega zahtevka določba 193. člena OZ, ki pravi, da je treba v primeru vračila tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega sodišča.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.155,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe prve stopnje dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene stroške v znesku 533,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne od vročitve te sodbe dalje do plačila.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Tožeča stranka zahteva tudi povrnitev »nadaljnjih pravdnih stroškov«.

Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži, da toženi stranki v roku 15 dni plača priglašene stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka sodišču prve stopnje uvodoma očita, da je v sodbi, ki ji je bila vročena 6. 3. 2009 (gre za sodbo s skrajšano vsebino v smislu določbe 1. odstavka 496. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; v nadaljevanju: prva sodba), zavzelo drugačno stališče kot v sodbi, ki ji je bila vročena 10. 4. 2009 (gre za sodbo z obrazložitvijo v smislu določbe 4. odstavka 324. člena ZPP; v nadaljevanju: druga sodba). Odstopanje vidi tožeča stranka v tem, da se je sodišče v prvi sodbi oprlo na določbo 3. odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ), v drugi sodbi pa na pravila o neupravičeni obogatitvi od 190. člena OZ dalje. Glede na to, da tudi določba 3. odstavka 190. člena ZPP sodi med pravila o neupravičeni obogatitvi, na katera se je sodišče oprlo tudi v drugi sodbi, pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.

Tožeča stranka v pritožbi navaja tudi, da je s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 809/2005 z dne 22. 12. 2005, s katero je bila odpravljena odločba župana št. 351-194/2005 z dne 21. 3. 2005, odpadla pravna podlaga za obračun in zaračunavanje komunalnega prispevka. Tej pritožbeni navedbi pa ni mogoče pritrditi. Pravna podlaga za plačilo komunalnega prispevka je, kot je pravilno ugotovilo sodišča prve stopnje, odpadla šele z odločbo tožene stranke z dne 2. 8. 2007, saj je bila šele s to odločbo odpravljena odločba tožene stranke št. 351-1043/2004 z dne 11. 2. 2005, ki je pomenila pravno podlago za plačilo komunalnega prispevka. Sicer pa to izhaja tudi iz pritožbe tožeče stranke, ki priznava, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z odločbo z dne 2. 8. 2007 odpravila svojo odločbo z dne 11. 2. 2005. Ta pritožbeni očitek je bilo zato treba zavrniti.

V pritožbi tožeča stranka napada tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker tožena stranka pri vrnitvi komunalnega prispevka ni prišla v zamudo, in s tem v zvezi poudarja, da tožbe ni vložila zato, ker naj tožena stranka vračila ne bi opravila pravočasno. Tej pritožbeni navedbi pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Na podlagi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaradi odpadle pravne podlage tožeči stranki vrnila plačani komunalni prispevek, in dejstva, da tožeča stranka vtožuje zamudne obresti od zneska, ki ga je po njenem prepričanju tožena stranka neupravičeno zadrževala, pomeni pravno podlago tožbenega zahtevka določba 193. člena OZ, ki pravi, da je treba v primeru vračila tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Obseg vrnitve denarne terjatve je torej odvisen od pridobiteljeve poštenosti. Tožeča stranka s tožbo zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska komunalnega prispevka v višini 3.553,39 EUR, in sicer od 11. 4. 2005, ko je ta znesek plačala toženi stranki, pa do 17. 9. 2007, ko ji je tožena stranka ta znesek vrnila, pri tem pa ne navaja dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je bila tožena stranka nepoštena od dneva pridobitve zneska komunalnega prispevka. Trditev o nepoštenosti tožene stranke od 11. 4. 2005 dalje pa tožeča stranka ni postavila niti potem, ko jo je tožena stranka na to opozorila v pripravljalni vlogi z dne 30. 5. 2008. Zaradi nesklepčnosti trditev tožeče stranke je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni neutemeljen.

V zvezi s pravnim naziranjem, pri katerem tožeča stranka vztraja tudi v pritožbi, in sicer, da je vtoževani zahtevek utemeljen na določbi 198. člena OZ, po kateri je v primeru uporabe tuje stvari v svojo korist imetnik upravičen do nadomestila koristi, ki jo je imel od uporabe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je temelj za nadomestilo koristi na podlagi 198. člena OZ uporaba tuje stvari. Dokler pa je tožena stranka imela pravno podlago za zadrževanje denarnega zneska spornega komunalnega prispevka, ni mogoče govoriti niti, da je uporabljala tujo stvar, niti, da je protipravno uporabljala prejeti denarni znesek za komunalni prispevek.

Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker so se uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene in ker tudi sicer ni zasledilo, da bi bili podani pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške, ki jih je imela z vložitvijo pritožbe (1. odstavek 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zavrnilo tudi zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, saj slednji ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (1. odstavek 155. člen ZPP).