Jedro

Za individualizacijo spora oziroma tožbenega zahtevka, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, je treba upoštevati predvsem izrek sodbe in dejansko podlago sodbe. Od izdaje sodbe namreč ni več pomemben tožbeni zahtevek, ampak sodna odločba, s katero je bilo odločeno o tožbenem zahtevku. Ko je o zahtevku pravnomočno odločeno, ne gre več za vprašanje opredelitve tožbenega zahtevka, temveč za opredelitev objektivnih meja pravnomočnosti sodne odločbe: tožbeni predlog nadomesti izrek sodbe, ta pa se nanaša na dejansko stanje, kakršno je obstajalo ob koncu glavne obravnave.

Nova tožba z enakim tožbenim predlogom bi bila dopustna le, če bi izhajala iz bistveno drugačnega dejanskega temelja kot tožba, o katere zahtevku je bilo že pravnomočno odločeno.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in odločilo, da krije tožnica sama svoje stroške postopka.

2.Zoper sklep se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da ne gre za že razsojeno stvar, saj predmet zahtevka ni ista terjatev, tožbeni zahtevek ni enak, prav tako pa nista enaki pravna in dejanska podlaga zahtevka. Predmet zahtevka v zadevi I Pd 1087/2013 je bila presoja zakonitosti sklepa generalnega direktorja Policije z dne 4. 4. 2013 in sklepa z dne 15. 5. 2013, s katerim je toženka zavrnila njeno pritožbo zoper prej navedeni sklep. Predmet tega spora pa je presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanja delovnega razmerja dne 31. 12. 2009 oziroma 28. 5. 2013, pri čemer je tožnica jasno navedla, da ji pogodba o zaposlitvi z dne 14. 6. 2006 ni bila nikoli odpovedana, saj v zvezi z njo ni nikoli prejela sklepa o odpovedi. Zahtevka sta torej različna, saj gre v enem za sklep z dne 4. 4. 2013, v drugem pa ne. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do trditev v zvezi s tem, da ji edina veljavna pogodba o zaposlitvi z dne 14. 6. 2006 ni bila nikoli odpovedana. Očita tudi kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklep namreč navaja, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno v postopku I Pd 1087/2013, kar pa ne drži. Edina veljavna pogodba o zaposlitvi z dne 14. 6. 2006 ji namreč ni bila nikoli odpovedana; sklep z dne 4. 4. 2013 se nanjo ne nanaša. Nadalje očita kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, saj ji je bil odgovor na tožbo vročen skupaj z izpodbijanim sklepom. Poseženo pa je bilo tudi v njeno ustavno pravico do sodnega varstva in pravnega sredstva ter v pravico do poštenega sojenja. Poudarja, da sklep z dne 4. 4. 2013, s katerim naj bi ji bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni pravno učinkovit. Na njem je namreč naveden neobstoječ subjekt. Navaja še, da iz izpisa obveznih zavarovanj izhaja, da je bila obvezno zavarovana pri toženki na PP A. od 15. 6. 2006 do 31. 12. 2009, potem pa pri MNZ do 31. 12. 2013. Delovno razmerje ji je torej prenehalo že 31. 12. 2009, kar kaže na drugačno dejansko podlago zahtevka. Vse navedeno potrjuje tudi sodna praksa, na katero se sklicuje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Če sodišče po predhodnem preizkusu tožbe ugotovi, da je stvar že pravnomočno razsojena, skladno s prvim odstavkom 274. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izda sklep, s katerim tožbo zavrže. Nadalje drugi odstavek 319. člena ZPP določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če sodišče ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo.

5.Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo, saj je bilo o istem zahtevku med istima strankama že pravnomočno odločeno. Pravilno je ugotovilo, da tožnica s predmetno tožbo uveljavlja istoveten zahtevek zoper isto toženko, kot je bilo o njem že pravnomočno odločeno s sodbo v zadevi I Pd 1087/2013. Tožnica namreč s predmetno tožbo vsebinsko enako kot v zadevi I Pd 1087/2013 uveljavlja nezakonitost prenehanja delovnega razmerja s toženko z dnem 28. 5. 2013 in predhodnega suspenza ter posledično postavlja zahtevke za ugotovitev nadaljnjega trajanja delovnega razmerja s toženko, reintegracijo in reparacijo, o čemer vse je bilo že pravnomočno odločeno.

6.Dva spora sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost), ki je v tej zadevi (pritožbeno) nesporno podana, in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost), pri čemer sta za presojo slednjega enako pomembna tožbeni predlog in dejansko stanje. Za individualizacijo spora oziroma tožbenega zahtevka, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, je treba upoštevati predvsem izrek sodbe in dejansko podlago sodbe. Od izdaje sodbe namreč ni več pomemben tožbeni zahtevek, ampak sodna odločba, s katero je bilo odločeno o tožbenem zahtevku. Ko je o zahtevku pravnomočno odločeno, ne gre več za vprašanje opredelitve tožbenega zahtevka, temveč za opredelitev objektivnih meja pravnomočnosti sodne odločbe: tožbeni predlog nadomesti izrek sodbe, ta pa se nanaša na dejansko stanje, kakršno je obstajalo ob koncu glavne obravnave. Obseg pravnomočnosti sodbe se zato presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Za ugotovitev identičnosti sporov so torej odločilni: izrek pravnomočne sodbe, njena dejanska podlaga in razlogi za odločitev (ki omogočajo individualizacijo spora oziroma tožbenega zahtevka, o katerem je bilo pravnomočno odločeno); nov tožbeni predlog in razmerje, na katerem temelji zahtevek iz tega tožbenega predloga (ki omogočata individualizacijo novega tožbenega zahtevka); ter njuna medsebojna primerjava (ki omogoča sklepanje o (ne)identičnosti sporov). Dejansko podlago sodbe oziroma nove tožbe predstavlja sklop dejstev, ki opredeljujejo določen življenjski dogodek (tj. dejstveni kompleks). Nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni mogoče več uveljavljati. Navedeno velja tudi, če tožnik v novi tožbi doda dejstva, ki jih v prejšnji pravdi ni navedel, če predstavljajo sestavni del istega dejstvenega kompleksa, na katerega se nanaša pravnomočna sodba, in čeprav se sklicuje na drugo pravno podlago (sklep VSRS II Ips 53/2019).

7.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se predmetni tožbeni zahtevek in izrek pravnomočne sodbe I Pd 1087/2013 razlikujeta zgolj v konkretizaciji sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnice pri toženki in sklepa o prepovedi opravljanja dela (v izreku navedene sodbe sta slednja konkretizirana s številko sklepa in datumom izdaje, medtem ko v predmetnem tožbenem zahtevku nista), kar pa ni bistveno (sploh upoštevaje novejšo sodno prakso, da posebna odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ne spada v izrek sodbe1). Bistveno je, da tožnica v tem sporu zahteva ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženki z dnem 28. 5. 2013 in nezakonitosti predhodnega suspenza, kot tudi ugotovitev nadaljnjega trajanja delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo, o čemer vse je že pravnomočno odločeno s sodbo I Pd 1087/2013, kot jasno izhaja iz izreka in obrazložitve te sodbe.

8.Nova tožba z enakim tožbenim predlogom bi bila dopustna le, če bi izhajala iz bistveno drugačnega dejanskega temelja kot tožba, o katere zahtevku je bilo že pravnomočno odločeno. Ker pa v predmetni zadevi in zadevi I Pd 1087/2013 ne gre za dva časovno in krajevno ločena življenjska dogodka, ki bi se opirala na bistveno drugačno dejansko podlago, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da gre za identična tožbena zahtevka in da zato obstoji procesna ovira za (ponovno) vsebinsko odločitev v tej zadevi. V obeh zadevah namreč tožnica svoj zahtevek utemeljuje s (podobnimi oziroma celo istovrstnimi) trditvami o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 4. 2013 in posledičnega prenehanja delovnega razmerja pri toženki z dnem 28. 5. 2013. Glede na datum odpovedi oziroma prenehanja delovnega razmerja pa bi bila lahko tožba zavržena tudi kot prepozna (tretji odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP).

9.Kot že rečeno, pa ni odločilno, če je tožnica v predmetni tožbi dodala nekatera nova dejstva oziroma ugovore, ki jih v prejšnji ni (v zvezi z (ne)odpovedano edino veljavno pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 6. 2006), saj gre še vedno za isti dejstveni kompleks (v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnice pri toženki z dnem 28. 5. 2013), na katerem temelji pravnomočna sodba, zato nove tožbe ni mogoče uveljavljati. Tudi sicer pa iz obrazložitve sodbe I Pd 1087/2013 (v njeni 10. točki) izhaja, da je sodišče obravnavalo tožničin ugovor v zvezi s tem, katera pogodba o zaposlitvi ji je bila odpovedana.

10.Drži sicer pritožbena navedba, da tožnica s predmetnim tožbenim zahtevkom zahteva tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženki z dnem 31. 12. 2009, o čemer sodišče s sodbo I Pd 1087/2013 res ni odločalo. Vendar pa je izpodbijana odločitev o zavrženju tožbe kljub temu pravilna. Iz izpisa tožničinih zavarovanj v spisu namreč izhaja, da je bila tožnica pri toženki zaposlena neprekinjeno od 15. 6. 2006 do 28. 5. 2013 in ves ta čas prijavljena v obvezna zavarovanja kot delavka toženke. Tožnici torej delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z dnem 31. 12. 2009, pač pa z dnem 28. 5. 2013. O zakonitosti prenehanja delovnega razmerja z dnem 28. 5. 2013 in nadaljnjem trajanju delovnega razmerja med strankama pa je, kot rečeno, že pravnomočno odločeno s sodbo I Pd 1087/2013. Poleg tega tožnica niti nima pravnega interesa za tožbo v delu, s katerim zahteva ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z dnem 31. 12. 2009, saj se njen položaj s tožbo zaradi neprekinjene zaposlitve pri toženki vse do 28. 5. 2013 ne bi mogel v ničemer izboljšati, kar je skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP prav tako razlog za zavrženje tožbe. A tudi če bi tožnici delovno razmerje pri toženki prenehalo 31. 12. 2009 (pa ji ni), bi bila tožba skladno s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 tudi prepozna in bi jo sodišče skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP prav tako lahko zavrglo. Nenazadnje pa je bila tudi tožba tožnice zoper toženko z istovrstnim zahtevkom zaradi ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z dnem 30. 9. 2009 že pravnomočno zavržena s sklepom I Pd 641/2024.

11.Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o postopkovnih kršitvah. Izpodbijani sklep ima razloge o odločilnih dejstvih in ga je mogoče preizkusiti. Očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Prav tako ni podana očitana postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pritožba ne navede, o katerih konkretnih odločilnih dejstvih naj bi bilo podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in med samimi temi listinami, zato se očitka te kršitve, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), niti ne da preizkusiti. Pritožbena primerjava med sodbo v zadevi I Pd 1087/2013 in tožbo v tem postopku namreč ne predstavlja očitka postopkovne kršitve prenosa vsebine listine - sodbe v izpodbijani sklep, pač pa gre za grajanje pravne presoje sodišča prve stopnje o objektivni istovetnosti tožbenih zahtevkov. Prav tako pa ni podana očitana postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do bistvenih tožničinih trditev; ta kršitev pa tudi ni podana, ker je bil odgovor na tožbo tožnici vročen šele skupaj z izpodbijanim sklepom, kot to očita pritožba. Kot že obrazloženo, predsednik senata že po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če je stvar že pravnomočno razsojena (prvi odstavek 274. člena ZPP), oziroma mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena (drugi odstavek 319. člena ZPP). Upoštevaje navedeno pa so neutemeljeni tudi sicer posplošeni pritožbeni očitki o kršitvi ustavnih pravic do sodnega varstva in pravnega sredstva ter konvencijske pravice do poštenega sojenja.

12.Sodna praksa, na katero se tudi sicer povsem neobrazloženo sklicuje pritožba,2 pa je povsem neprimerljiva z obravnavano zadevo, saj ne obravnava instituta pravnomočno razsojene zadeve.

13.Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

14.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. sklep VSRS VIII Ips 163/2018.

2VIII Ips 11/2021, VIII Ips 282/2007, VIII Ips 272/2015 in VIII Ips 92/2019.