Jedro

Sodišče prve stopnje je prekinilo nepravdni postopek, ker je ugotovilo, da sta predlagatelja že predhodno sprožila pravdo na ugotovitev lastninske pravice na stanovanju v stavbi na podlagi priposestvovanja. Ker predlagatelja v pravdi nista uspela (zahtevek je bil zavrnjen), nista izkazala pravnega položaja pridobitelja posameznega dela stavbe v smislu 3. člena ZVEtL. Sodišče je zato predlog zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da nadaljuje prekinjeni postopek z dnem 18. 11. 2015, nato pa je zavrnilo predlog predlagateljev za vzpostavitev etažne lastnine.

2. Zoper sklep vlagata pritožbo predlagatelja, ki predlagata, naj pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne soglašata, da nimata položaja upravičenih predlagateljev po določbah ZVEtL. Sodišče je v pravdnem postopku II P 1900/2013 zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnika lastnika nepremičnine z ID znakom ..., k. o. ..., ter pripadajočega funkcionalnega zemljišča. Ugotovilo je, da sta predlagatelja na podlagi priposestvovanja postala lastnika zgradbe, ki stoji na omenjeni parceli, ne pa lastnika te parcele, saj je lastništvo pripadlo na podlagi odločbe o denacionalizaciji drugemu lastniku. Predlagatelja svojega upravičenja torej nista izgubila, saj sta bila do uveljavitve SPZ lastnika stavbe, v režimu ZTLR pa ni veljalo pravilo, da je lastnik parcele tudi lastnik nepremičnin, povezanih z nepremičnino, temveč ravno obratno, da je lastnik stavbe imetnik pravice uporabe stavbišča pod stavbo. Tudi s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji predlagatelja lastninske pravice nista izgubila, saj stavba ni bila predmet vračanja. SPZ ureja izjemo v 271. členu, ko v primeru, kadar lastnik zemljišča ni isti, kot lastnik zgradbe, slednji pridobi na nepremičnini stavbno pravico, ki traja toliko časa, dokler stoji zgradba. Predlagatelja sta torej z uveljavitvijo SPZ pridobila stavbno pravico. Ker je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da predlagatelja ne izkazujeta upravičenja do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, je predlog neutemeljeno zavrnilo. Dodajata še, da denacionalizacijsko odločbo izpodbijata v posebnem postopku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predlagatelja sta v obravnavani zadevi svoj pravni položaj pridobiteljev posameznega dela stavbe v smislu 3. člena ZVEtL izkazovala s kupoprodajno pogodbo z dne 26. 1. 1967, s katero sta njuna pravna prednika stanovanjsko stavbo kupila od prodajalca A. A. Vendar se omenjena kupoprodajna pogodba glasi na zidano barako, predelano v zasilno stanovanje, na parceli 296, k. o. ..., medtem ko predlagatelja zatrjujeta lastninsko pravico na stanovanju v stavbi s parc. št. 294/2 in na funkcionalnem zemljišču parc. št. 292/1, vse k. o. ... Ker pravni naslov torej ne izkazuje upravičenja do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, sta se predlagatelja v postopku sklicevala tudi na priposestvovanje (6. člen ZVETL). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta predlagatelja že pred vložitvijo nepravdnega postopka za vzpostavitev etažne lastnine in določitev pripadajočega zemljišča k stavbi sprožila pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani na ugotovitev obstoja lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, zato je pravdni postopke prekinilo s sklepom z dne 30. 1. 2014 do rešitve tega predhodnega vprašanja. V pravdnem postopku je bil tožbeni zahtevek predlagateljev na ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini 294/2, k. o. ..., zavrnjen. Iz obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1900/2013-II, v zvezi s sodbo I Cp 2470/2015 Višjega sodišča v Ljubljani, izhaja, da je na obravnavanih nepremičninah lastninsko pravico pridobil B. B. na podlagi odločbe o denacionalizaciji št. 362-331/92 z dne 20. 6. 1996, zato tožnika nepremičnine nista mogla priposestvovati. Na podlagi priposestvovanja v zvezi s pogodbo iz leta 1967 bi lahko pridobila le lastninsko pravico na samem objektu, če ne bi bilo vračila v denacionalizacijskem postopku.

5. Pritožnika se v pritožbi prvič sklicujeta, da sta upravičena predlagatelja nepravdnega postopka kot imetnika stavbne pravice. Gre za pritožbeno novoto in ker ne pojasnita, zakaj teh trditev nista postavila že v postopku pred sodiščem prve stopnje, jih sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 13. členom ZVEtL). Poleg tega bi predlagatelja stavbno pravico v smislu 271. člena SPZ lahko pridobila le, če bi bila stavba izvzeta iz denacionalizacije. Tej pavšalni pritožbeni trditvi, ki ravno tako predstavlja neupoštevno pritožbeno novoto, sodišče druge stopnje ne more slediti, saj iz predloženih listin izhaja, da je bila denacionalizacijski upravičenki vrnjena celotna parcela 294/2, k. o. ..., kot del posestva ..., v naravi kot parcela s stavbo v izmeri 162 m2. 6. Ker predlagatelja torej nista izkazala, da sta pridobitelja lastninske pravice (niti stavbne pravice) v smislu določb ZVEtL, je pritožbeno sodišče njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 13. členom ZVEtL.