Jedro

Določbe 23. in 24. člena ZDSS so postopkovne določbe in ne določbe materialnega prava. Nepravilna uporaba ali neuporaba določb procesnega zakona lahko pomeni kršitev določb pravdnega postopka. Ta revizijski razlog pa mora revident uveljavljati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka tožnika za razveljavitev sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja oziroma za ugotovitev, da sklep ni dokončen in izvršljiv. Ugotovilo je, da je tožnik 4. 8. 1997 samovoljno odšel na dopust in se na delo ni več vrnil. Tožnik je zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ugovarjal, vendar tožena stranka o njem ni odločila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se z odločitvijo pritožbenega sodišča ne strinja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo njegov ugotovitveni zahtevek, da sklep delodajalca ni postal dokončen in kot takšen ne more imeti pravnega učinka. S tako odločitvijo je napačno uporabilo določila materialnega prava in sicer 23. in 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS) je organizacijski in procesni predpis, ki ureja pristojnost in organizacijo delovnih in socialnih sodišč ter pravila postopka, po katerih ta sodišča obravnavajo in odločajo v delovnih sporih in sporih s področja socialne varnosti (1. člen ZDSS). Kolikor ZDSS določenih procesnih pravil oziroma institutov ne ureja, se uporabljajo določbe ZPP (prvi odstavek 14. člena ZDSS).

V tretjem odstavku 23. člena ZDSS je predpisano, kaj mora (poleg tistega kar mora vsebovati tožba po ZPP) vsebovati tožba delavca v primeru, ko uveljavlja sodno varstvo zaradi neodločitve delodajalca. V takih primerih ZDSS v tretjem odstavku 24. člena nalaga sodišču, da samo odloči o pravici, obveznosti oziroma odgovornosti delavca. Gre za postopkovne določbe in ne za določbe materialnega prava.

Nepravilna uporaba ali neuporaba določb procesnega zakona bi lahko pomenila kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Iz tega razloga je revizijo sicer mogoče vložiti, če je do kršitve prišlo šele v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), vendar ga mora revident kot takega uveljavljati. Ker v tej zadevi tožnik ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče samo v tej smeri izpodbijane sodbe ni moglo in ne smelo preizkušati. Tudi pri odločanju preko ali mimo zahtevka (ultra ali ekstra petitum), bi lahko šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in ne za zmotno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče je pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Tožnik ne pove, zakaj oziroma kako naj bi sodišči zmotno uporabili določbo 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR), ki sta jo uporabili kot materialnopravno podlago za svojo odločitev.

Delavcu preneha delovno razmerje brez njegovega soglasja, če je bil neopravičeno odsoten z dela pet delovnih dni zaporedoma (3. točka drugega odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR). V 5. in 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR pa je določeno, kdaj delavcu, ki je bil neupravičeno odsoten, preneha delovno razmerje. Neupravičen izostanek z dela sodi med resne razloge v zvezi z obnašanjem delavca, zaradi katerih delavcu lahko preneha delovno razmerje na pobudo delodajalca (4. člen Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158). Delavec mora svojo odsotnost z dela opravičiti. Predložiti mora bodisi ustrezno listino (na primer bolniški list) bodisi navesti razlog, ki njegovo odsotnost opravičuje (na primer, da mu je odobren dopust). Na delavcu je torej trditveno breme, da izostanek ni bil neupravičen. Na delodajalcu pa je dokazno breme, da je delavčeva odsotnost neupravičene oziroma neutemeljena (na primer, da mu dopust ni bil odobren).

Tožena stranka je dokazala, da je bila odsotnost tožnika z dela po 4. 8. 1997 neupravičena, da je trajala več kot pet delovnih dni zaporedoma in da se tožnik na delo ni vrnil. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sta obe sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Tudi po presoji revizijskega sodišča je podan dejanski stan za uporabo 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR.

Ker je glede na navedeno izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).