Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Državljan druge republike, ki je zaposlen v tujini, dejansko ne živi v RS in zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi navaja, da tožnica dejansko ne živi v Sloveniji, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I - ZDS).
Tožnica v tožbi navaja, da je na začasnem delu v Nemčiji od leta 1970 dalje. V letu 1974 se je poročila s slovenskim državljanom. V Sloveniji ima prijavljeno tudi stalno prebivališče. Ker opravlja delo sezonskega značaja, je skoraj vsako leto v zimskem času brez dela in ta čas preživi v Sloveniji. Tako je živela v Sloveniji tudi v mesecu novembru in decembru 1990 in januarju 1991. Od takrat dalje prihaja domov vsaj enkrat na vsaka dva meseca in v Sloveniji preživlja tudi letni dopust. Z možem sta v Sloveniji zgradila stanovanjsko hišo, katere je solastnica do 1/2. Tako je tudi s tem tožnica izkazala voljo in željo, da živi v Sloveniji, spoznala pa je tudi njeno kulturo in se naučila jezika. Na območju Republike BiH, kjer je bila rojena, nima nikogar več. Njen edini dom je v Sloveniji. Zato meni, da izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona. Opozarja še, da ji bo s potekom veljavnosti potnega lista onemogočen prihod v Slovenijo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da nekajkratni letni prihod v Slovenijo ni mogoče šteti za dejansko življenje v Sloveniji. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne. Obenem pojasnjuje, da je za vse zakonce slovenskih državljanov, ki živijo v tujini, predlagala Vladi RS sprejem politike, po kateri bi bila možna obravnava njihovih vlog na podlagi 13. člena zakona.
Tožba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi gre za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena ZDS. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Izpolnjena morata biti oba navedena pogoja. Točno je, da ima tožnica prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji od 6.8.1975 dalje. Tožbeni ugovori sodišču tudi ne vzbujajo dvoma v nadaljnjo odločilno dejansko ugotovitev, da tožnica dejansko ne živi v Sloveniji. Tudi, če je točno, da je zaradi narave dela v zimskem času večkrat brez dela in da ta čas preživi v Sloveniji, ni mogoče prezreti, da je po lastnih navedbah iz tega razloga živela v Sloveniji v mesecu novembru in decembru v letu 1990 in v januarju 1991. Od takrat dalje pa prihaja na obisk vsaka dva meseca in na letni dopust. Življenja v takšnih okoliščinah pa ni mogoče šteti za dejansko življenje v Sloveniji. Prav tako občutek pripadnosti k določenemu kraju in vlaganje sredstev v nepremičnine, še ne pomeni dejanskega življenja. Kraj dejanskega življenja je lahko le kraj, v katerem prizadeti dejansko v pretežni meri zadovoljuje svoje življenjske potrebe. Ker zakon pridobitev državljanstva na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena veže na dejansko življenje v Sloveniji, tega pogoja pa tožnica ne izpolnjuje, je pravilen zaključek tožene stranke, da na tej pravni podlagi tožnica ne more pridobiti državljanstva Republike Slovenije.
Na odločitev tudi ne more vplivati trditev, da je mož slovenski državljan, saj poroka sama po sebi ne vpliva na državljanstvo. Če pa tožnica meni, da izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na kakšni drugi pravni podlagi, ima možnost, da vloži ustrezno vlogo.
Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.