Jedro

Tožnica je imela možnost izpodbijati zakonitost sklepov o odpoklicu z mesta direktorice izpodbijati v gospodarskem sporu, vendar se za to ni odločila. Tako je sklep o odpoklicu z mesta direktorja veljaven, pri čemer pa delovno sodišče tudi ne bi bilo stvarno pristojno za odločanje o zakonitosti sklepa o odpoklicu. Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zaradi razrešitve (odpoklica) z mesta direktorja ne gre za predhodno vprašanje v predmetnem sporu, saj odločitev zakonitosti odpoklica ne predstavlja vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje v smislu 13. člena ZPP, od katerega bi bila odvisna odločitev sodišča v tem sporu.

Odpoklic direktorja predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti v smislu določb 2. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR, pri čemer razlogi za odpoklic niso bistveni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 5. 2011 nezakonita in se razveljavi; 2. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 1. 12. 2011, temveč je trajalo do 31. 7. 2012; 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 12. 2011 do 31. 7. 2012 vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2008 in ji za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo, jo prijaviti v vsa socialna zavarovanja, ji obračunati bruto nadomestilo plače ter ji po plačilu pripadajočih davkov in prispevkov na njen osebni račun izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov plače dalje do plačila ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 9. 2008, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe; 4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati odškodnino v višini 18 bruto plač tožeče stranke, oziroma znesek 118.800,00 EUR bruto“ (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan po poteku paricijskega roka, pa vse do plačila. Tožena stranka je tožnici dne 19. 5. 2011 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, saj je bila tožnica z dnem 19. 5. 2011 razrešena s funkcije direktorja tožene stranke. Tožnica je kot razlog za nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti navajala, da pri njej niso obstajali razlogi, ki jih je družbenik tožene stranke navajal kot podlago za razrešitev tožene stranke v sklepu z dne 19. 5. 2013. ZDR v drugem odstavku 81. člena določa, da lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved. Potrebno je ugotoviti, da delodajalec lahko delavcu poda odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, če obstaja utemeljen kot tudi zakonit razlog za podajo odpovedi. Utemeljenost in zakonitost razloga v navedenem primeru sklepa o razrešitvi s funkcije direktorja, zaradi katerega je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, se v delovnem sporu preverja v okviru predhodnega vprašanja. Tako bi moralo sodišče ugotoviti ali je bil sklep o razrešitvi podan v skladu z ZGD tudi v skladu z aktom o ustanovitvi tožene stranke. Tožena stranka tožnici ni ponudila ustreznega mesta, ki je bilo v času odpovedi prosto. S prvim kandidatom za objavljeno delovno mesto „B.“ je tožeča stranka opravila razgovor dne 16. 5. 2011, medtem, ko je bilo predvideno, da bo z drugim kandidatom A.A. tožeča stranka opravila razgovor dne 20. 5. 2011. Tožeča stranka je na zaslišanju tudi izpovedala, da ji s strani lastnikov do dne 19. 5. 2011 ni nihče rekel, da se ne namerava na delovnem mestu „B.“ nikogar zaposliti. Na zaslišanju dne 12. 10. 2012 je bil tudi direktor tožene stranke C.C., ki je v zvezi z dejstvom, ali je ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici obstajalo ustrezno delovno mesto, izpovedal, da je šele poleti 2011 sprejel odločitev, da se na delovnem mestu „B.“ ne zaposli nikogar, ter da o tem ni bil dolžan obveščati tožnice, saj ji je takrat že bilo odpovedano delovno razmerje. Tožnica je dne 16. 5. 2011 po elektronski pošti potrdila sestanek na dan 20. 5. 2011 z A.A., ki je bil kandidat za prosto delovno mesto. Glede možnosti zaposlitve na drugo ustrezno delovno mesto tožnica pojasnjuje, da tožena stranka vse do zaslišanja direktorja tožene stranke C.C. dne 12. 10. 2012 v svojih vlogah ni nikoli navedla, kdaj naj bi bil sklep skupščine z dne 2. 2. 2011 o zaposlitvi za delovno mesto „B.“, preklican. Glede nezaposlitve novega delavca je direktor na zaslišanju dne 12. 10. 2012 izpovedal, da je bilo to poleti 2011, na zaslišanju dne 9. 7. 2013 pa je izpovedal, da je bila takšna odločitev sprejeta dne 14. 4. 2011. Dodaten dvom v verodostojnost izpovedbe direktorja izkazuje navedba tožene stranke v pritožbi zoper sodbo, saj je le ta navajala, da o nezaposlitvi novega delavca ni bila dolžna obveščati tožnice, saj takrat ni bila več direktorica. Sodišče je svojo odločitev o tem, da tožnice ni bilo možno zaposliti, oprlo tudi na izpovedbo zakonitega zastopnika, da so posli šli slabo in da so celo razmišljali, da bi podjetje zaprli, navedenega pa tožena stranka ni podala do prvega naroka za glavno obravnavo, zaradi česar je prekludirana. Sodišče je pri izdaji sodbe kršilo tudi določilo 8. člena ZPP, saj je zakonitost podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti v zvezi z možnostjo zaposlitve na drugem delovnem mestu oprlo le na izpovedbo direktorja tožene stranke C.C. na zaslišanju z dne 9. 7. 2013, pri čemer se ni opredelilo do njegove navedbe na prvem zaslišanju. Tožnica je imela razgovor s kandidatom za zaposlitev še dne 6. 5. 2011 v zvezi z objavljenim delovnim mestom ter dne 20. 5. 2011 predviden še drugi razgovor. Če je bil še z dne 20. 5. 2011 predviden razgovor za zaposlitev, je prosto delovno mesto še obstajalo. Tožena stranka se je očitno zavedala, da bi bilo v primeru zaposlitve A.A. v maju 2011 razvidno, da bi morala tožena stranka takšno delovno mesto ponuditi tožnici, ob podaji odpovedi je z zaposlitvijo raje počakala nekaj mesecev ter spremenila ime delovnega mesta. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo v celoti zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Izpodbijana sodba je zakonita in pravilna. Tožnica navaja, da bi moralo sodišče samo, v okviru predhodnega vprašanja odločiti o zakonitosti odpoklica. Takšno stališče ni utemeljeno, saj je imela tožnica možnost zakonitost sklepov o odpoklicu z mesta direktorice izpodbijati v zato namenjenem gospodarskem sporu, vendar se za to ni odločila in ni izpodbijala zakonitosti sklepa o odpoklicu. Odpoved je bila tožnici podana iz razloga, ker je izgubila funkcijo direktorice in s tem ni več izpolnjevala pogojev za opravljanje del in nalog na delovnem mestu, kar predstavlja razlog nesposobnosti. Dejstvo, da so v času podaje odpovedi potekali razgovori s kandidati za novo zaposlitev, ne spremeni ničesar, saj so bili ti postopki ustavljeni in do nove zaposlitve ni prišlo, kadrovanje novih delavcev je bilo s strani direktorja tožene stranke C.C. v celoti zaustavljeno, saj kot je izpovedal, so lastniki razmišljali celo o zaprtju tožene stranke, šele v poletnih mesecih pa so se odločili, da tožene stranke ne zaprejo in da nadaljuje s poslovanjem. Odločitev v mesecu septembru, da se zaposli novega strokovnjaka, je bila sprejeta s strani direktorja C.C., pri čemer pa je šlo za povsem drugo delovno mesto s povsem drugačnim znanjem, kot pa se je zahtevalo za delovno mesto „B.“ in sicer s statističnim znanjem, z dobrim znanjem tržnega raziskovanja in analize kupcev, s pogojem dobrega znanja nemškega jezika, da bi se lahko zaposleni izobraževal na D. (Avstrija). Direktor je med zaslišanjem izpovedal, da se razgovori s kandidati za delovno mesto „B.“ po tistem, ko je tožnica dobila odpoved pogodbe o zaposlitvi, niso nadaljevali - razgovor s A.A., predviden za dne 20. 5. 2011 torej ni bil opravljen. C.C. pa je obakrat izpovedal, da prostega delovnega mesta ni bilo, da so bili postopki kadrovanja, ki so bili v teku, zaustavljeni. Direktor je izpovedal, da on za opravljanje funkcije direktorja tožene stranke ne prejema plačila, zaradi česar so tudi z zamenjavo dosegli znižanje stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je potrebno tudi pojasniti, da je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, o tem odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku vpogledalo v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka, prebralo izpovedi tožnice in zakonitega zastopnika C.C. ter ponovno zaslišalo zastopnika tožene stranke C.C., pri čemer je ostale dokazne predloge kot neutemeljene zavrnilo. Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, izhaja, da je bila tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2008 zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu direktor in sicer od 1. 10. 2008 dalje, s polnim delovnim časom. Tožena stranka je sprejela sklep o spremembi zastopnika družbe, s katerim je tožnico odpoklicala s funkcije direktorja družbe z omejeno odgovornostjo, istega dne pa je tudi tožnici vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in navedla, da ji objektivno ne more zagotavljati dela po pogodbi o zaposlitvi.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče samo, v okviru predhodnega vprašanja odločiti o zakonitosti odpoklica. Tožnica je imela možnost zakonitost sklepov o odpoklicu z mesta direktorice izpodbijati v gospodarskem sporu, vendar se za to ni odločila in ni izpodbijala zakonitosti sklepa o odpoklicu. Tako je sklep o odpoklicu z mesta direktorja veljaven, pri čemer pa delovno sodišče tudi ne bi bilo stvarno pristojno za odločanje o zakonitosti sklepa o odpoklicu. Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zaradi razrešitve z mesta direktorja tako ne gre za predhodno vprašanje v predmetnem sporu, saj odločitev zakonitosti odpoklica ne predstavlja vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje v smislu 13. člena ZPP, od katerega bi bila odvisna odločitev sodišča v tem sporu. Odpoklic direktorja družbe z omejeno odgovornostjo ni podvržen enakim formalnim pogojem in razlogom kot odpoklic člana uprave delniške družbe. Upoštevaje pravno ureditev po ZGD-1 namreč do odpoklica poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo lahko pride tudi brez navajanja razloga za odpoklic, torej brez razloga. Razrešitev poslovodnega organa družbe je statusno pravno vprašanje, ki ni predmet delovnega spora, kar je odločilo tudi že Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 414/2009. Tudi razlogi za razrešitev za kasnejšo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti niso bistveni, kar je odločilo tudi že Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 460/2006, temveč pomeni zgolj to, da tožnica od razrešitve z mesta direktorja dalje ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela direktorice tožene stranke, za kar je imela sicer sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Kot že navedeno, je bila odpoved tožnici podana iz razloga, ker je izgubila funkcijo direktorice in s tem ni več izpolnjevala pogojev za opravljanje del in nalog na delovnem mestu, kar predstavlja razlog nesposobnosti.

V predmetni zadevi je tako sodišče pravilno presojalo le redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi 2. alinee prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR), ki določa razlog nesposobnosti in ga opredeljuje kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. ZDR v drugem odstavku 88. člena določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Kot pravilno navede sodišče prve stopnje, je direktor oziroma poslovodja, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v dvojnem položaju in sicer statusno pravnem položaju organa družbe in v delovno pravnem položaju na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Odpoklic direktorja tako predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti v smislu določb 2. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR, pri čemer razlogi za odpoklic kot že navedeno niso bistveni.

Sodišče je v predmetnem postopku ugotavljalo, ali je tožena stranka imela prosto ustrezno delovno mesto, da bi lahko tožnico zaposlila na ustreznem delovnem mestu „B.“, ker je tožena stranka objavila oglas na spletnem portalu E. in se je za to delovno mesto zahtevala VII. stopnja izobrazbe s področja ekonomije, poslovnih ved, komunikologije, sociologije ali psihologije, kar ustreza stopnji izobrazbe, ki jo je imela tožnica, ki je univerzitetna diplomirana komunikologinja. Šlo je za oglas in sicer za delo za določen ali za nedoločen čas. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica še v funkciji direktorice opravila razgovor s kandidatom z dne 16. 5. 2011, dogovorila pa se je tudi za razgovor z drugim kandidatom A.A. za dne 20. 5. 2011, pri čemer pa je tožnica bila dne 19. 5. 2011 razrešena s funkcije direktorice in ji je bila istočasno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Dejstvo, da so v času podaje odpovedi potekali razgovori s kandidati za novo zaposlitev, ne spremeni ničesar, saj so bili ti postopki ustavljeni in do nobene nove zaposlitve ni prišlo, kadrovanje novih delavcev je bilo s strani novega direktorja - zakonitega zastopnika tožene stranke C.C. namreč v celoti zaustavljeno. Ta je izpovedal, da so lastniki zaradi slabih poslovnih rezultatov, ki so padli za okoli 40 %, razmišljali celo o zaprtju tožene stranke, pri čemer so se šele v poletnih mesecih, to je že po podani odpovedi tožnici, odločili, da tožene stranke ne zaprejo in da bodo nadaljevali s poslovanjem. Direktor je tudi izpovedal, da on ne prejema plače, torej so stroški poslovanja tožene stranke nižji že iz tega razloga. Tožena stranka bi imela obveznost ponuditi tožnici drugo delovno mesto le, če bi obstajala dejanska potreba po novi zaposlitvi in bi tožena stranka novega delavca nameravala zaposliti (in bi ga zaposlila), kar pa je bilo kot navedeno zaustavljeno. Odločitev v mesecu septembru, da se zaposli novega strokovnjaka, je bila sprejeta s strani direktorja C.C., pri čemer pa je šlo za drugo delovno mesto s povsem drugačnim znanjem, kot pa se je zahtevalo za delovno mesto „B.“ in sicer s statističnim znanjem, z dobrim znanjem tržnega raziskovanja in analize kupcev, s pogojem dobrega znanja nemškega jezika, da bi se lahko zaposleni izobraževal na D. (Avstrija). Direktor je med zaslišanjem izpovedal, da se razgovori s kandidati za delovno mesto „B.“ po tistem, ko je tožnica dobila odpoved pogodbe o zaposlitvi, niso nadaljevali - razgovor s A.A., predviden za dne 20. 5. 2011, tudi ni bil opravljen. Prav tako pa ni bila izvedena zaposlitev za navedeno delovno mesto. Pri zaposlitvi v mesecu septembru pa je šlo za delovno mesto „F.“, na katerem je tožena stranka nato zaposlila A.A., ki se je nanj prijavil in tudi ustrezal razpisnim pogojem.

Glede pritožbenih navedb v zvezi z neskladjem izpovedb direktorja je bistveno, da je direktor obakrat pričal po spominu za dogodke izpred leta, dveh, kar seveda lahko pomeni, da lahko pride pri izpovedi do kakšnih neskladij, saj gre za oddaljene dogodke. C.C. je obakrat izpovedal, da prostega delovnega mesta ni bilo, da so bili postopki kadrovanja, ki so bili v teku, zaustavljeni.

Ob tem ni upošteven pritožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka tožnico o tem, da ne bo zaposlila nikogar, obvestiti, saj v tem času ni bila v funkciji zakonite zastopnice. V kolikor je tožena stranka poslovala slabo in so se naročila v pomladi 2011 znižala v primerjavi s prejšnjim obdobjem za 40 %, je logično, da je tožena stranka razmišljala, da bo zaprla firmo, nato pa se je odločila, da bo C.C. sam prevzel delovno mesto direktorja, pri čemer pa on ni prejemal nikakršne plače. Tako v času tožničine odpovedi tožena stranka ni zaposlila nikogar, pač pa je zaposlila A.A. šele v septembru 2011, torej štiri mesece po tem, ko je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi in to na drugem delovnem mestu.

Tožnica v pritožbi tudi navaja, da tožena stranka v vlogah ni navedla, kdaj je preklicala sklep skupščine glede nove zaposlitve. Navedeno niti ni bistveno, pri čemer je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navajala, da je že v času odpovedi tožnici sprejela odločitev, da kljub opravljenemu razpisu za prosto delovno mesto, ne bo nikogar zaposlila - ne novega delavca ne morda koga od pri njej zaposlenih delavcev, pri čemer pa je ves čas postopka zatrjevala, da je celo razmišljala o zaprtju firme zaradi drastično slabih poslovnih rezultatov tožene stranke.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, ker ocenjuje, da za pravilno rešitev zadeve niso relevantni.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP.