Jedro

Za primere, ko ni kriv nobeden izmed imetnikov premikajočih se vozil, OZ določa odgovornost po enakih delih, z dostavkom „če pravičnost ne zahteva kaj drugega“. Pri tem je treba poudariti, da v primeru odgovornosti imetnikov motornih vozil za medsebojno povzročeno škodo ne velja načelo domnevane, marveč načelo dokazane krivde. Situacijo, ko je dokazovanje krivde nasprotne stranke neuspešno, ali pa je dokazni postopek pokazal, da ni kriv nobeden, ureja omenjeno določilo 3. odstavka 154. člena OZ. Po stališču pravne teorije je to tista ničelna točka, od katere se v teh primerih sploh začne dokazovanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da naj toženka tožniku plača denarno odškodnino v višini 3.986,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 59,20 EUR.

2. Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi po temelju, glede višine pa zadevo vrne sodišču prve stopnje ponovno odločanje, ali pa jo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Navedel je, da je že v tožbi in pripravljalni vlogi pojasnil, da bi moral zavarovanec toženke prilagoditi vožnjo širini, stanju in preglednosti vozišča. Voziti bi moral s takšno hitrostjo, da bi se pri srečevanju ali vključevanju z vozilom na cestišče iz nasprotne smeri lahko temu vozilu izognil, ali pa ustavil. Zmoten je zato dejanski materialnopravni zaključek sodišča, da ni šlo za uporabo pravila srečanja na ozki cesti in da zaradi tega zavarovancu toženke ni bilo potrebno prilagoditi hitrosti vožnje danim razmeram tudi znotraj omejitvene hitrosti. Moral se je zavedati, da je vozil po sredini ozkega cestišča, da lahko iz nasprotne smeri pripelje drugo vozilo, ali da se iz parkirišča iz nasprotne smeri na cestišče lahko vključuje drugo vozilo. Tožnik se je na ozko cestišče vključeval iz parkirišča z vožnjo v nasprotno smer, kot je pripeljal zavarovanec toženke. V tem primeru pride smiselno v poštev uporaba določbe prvega odstavka 42. člena ZVCP, katera udeležencem nalaga način vožnje, ki ga morajo na ozkem cestišču upoštevati. Zavarovanec toženke bi moral zagotoviti zadostno bočno razdaljo s tožnikovim vozilom, se po potrebi umakniti, zmanjšati hitrost ali z vozilom ustaviti. Zavarovanec toženke bi moral pri vožnji upoštevati namišljeno idealno sredino cestišča in temu dejstvu prilagoditi hitrost in način svoje vožnje. Zavarovanec toženke je s svojim načinom vožnje povzročil trčenje na delu cestišča, ki je namenjeno vožnji vozilom iz nasprotne smeri, to je 0,9 m od levega roba vozišča gledano v smeri svoje vožnje. S tem je odgovornost zavarovanca toženca podana. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ne pove, zakaj bi bil za nezgodo odgovoren izključno tožnik, ki v trenutku trčenja ni presegel idealne sredinske črte vozišča, temveč je bil od te namišljene črte oddaljen še 65 cm. Tožnik je bil iz tega razloga oproščen pri sodniku za prekrške. Tožnik se je na cestišče vključeval izredno previdno in počasi, upošteval je hitrost in način vožnje v danih razmerah, ne pa tudi zavarovanec toženke, saj je bila njegova hitrost bistveno previsoka in neprimerna, četudi je bila znotraj omejitve, saj svojega vozila ni mogel pravočasno ustaviti, niti se trčenju izogniti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Predmet tožbenega zahtevka je škoda, ki je nastala tožniku v trčenju njegovega vozila z vozilom zavarovanca toženke. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da se je tožnik s svojim vozilom iz parkirišča vključeval na lokalno cesto in pri tem trčil v vozilo zavarovanca toženke, ki je po omenjeni cesti pripeljal iz nasprotne smeri. V trenutku trčenja se je tožnikovo vozilo nahajalo s sprednjim levim delom 0,90 m od levega roba vozišča. Širina vozišča je znašala 3,10 m, seštevek širine obeh vozil pa 3,30 m. Tudi če bi zavarovanec toženke vozil skrajno desno, bi prišlo do prometne nesreče in glede na kot, s katerim se je tožnik vključeval na prednostno cesto, tudi do enake škode. Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da bi srečanje osebnih vozil obeh udeležencev bilo mogoče le pod pogojem, če bi eno ali obe vozili z desnimi kolesi pred srečanjem zapeljali na bankino. V trenutku trčenja je bila hitrost vozila zavarovanca toženke 48 km/h (v okviru dovoljenje hitrosti), tožnika pa 6 km/h. Glede na položaj tožnikovega vozila do nesreče ne bi prišlo, če bi zavarovanec toženke vozil 0,65 m desno po bankini. Navedene dejanske ugotovitve tudi po tožnikovi pritožbi med strankama niso sporne.

5. Tožnik je zavarovancu toženke očital kršitev pravil pravilne vožnje oziroma protipravnost, ker svoje vožnje ni prilagodil širini in stanju vozišča ter njegovi preglednosti. Po očitkih tožbe bi moral zavarovanec toženke voziti skrajno desno, ne pa po sredini vozišča, s čimer je potrditvah tožbe v enaki širini zasedal dva vozna pasova. Glede na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je vozišče široko 3,10 m, da ni ločeno z ločilno črto, da glede na širino vozil nesreče ne bi bilo mogoče preprečiti niti v primeru, če bi zavarovanec toženke vozil po skrajnem desnem robu vozišča, da je bila njegova hitrost v okviru omejitve hitrosti ter da bi bilo mogoče nesrečo preprečiti zgolj tako, da bi zavarovanec toženke vozil 0,65 m desno po bankini, takšnega ravnanja pa od zavarovanca tožene stranke ni bilo mogoče pričakovati glede na to, da ni šlo za srečevanje dveh vozil, ampak za vključevanje tožnikovega vozila na prednostno lokalno cesto, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da zavarovancu toženke ni mogoče očitati protipravne vožnje kot jo je tožnik opredelil s svojimi dejanskimi trditvami.

6. Tožnik pa v pritožbi očita zavarovancu toženca tudi vožnjo z neprilagojeno hitrostjo. Navaja, da bi moral zavarovanec toženke voziti s tolikšno hitrostjo, da bi lahko na ozki cesti vozilo pravočasno ustavil potem, ko se je na cesto vključevalo vozilo iz parkirišča. Po določbi prvega odstavka 30. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) sme voznik voziti s takšno hitrostjo, da vozilo ves čas obvladuje in da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje. Da bi bila neprilagojena hitrost lahko vzrok ali eden od vzrokov nastanka nesreče, tožnik prvič zatrjuje v pritožbi. Gre torej za dejansko pritožbeno novoto, ki pa ne more biti upoštevna, saj tožnik hkrati ni navedel, kaj bi lahko bil opravičljiv razlog, da takšne trditve ni postavil že v prvostopenjskem postopku (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

7. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da za nastalo škodo zavarovanec tožene stranke ni odgovoren (kriv). Napačen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je zato tožbeni zahtevek neutemeljen. Takšen zaključek bi bil mogoč le ob hkratni ugotovitvi, da je bila škoda povzročena po izključni tožnikovi krivdi oziroma če bi sodišče sprejelo ugovor toženke, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi izsiljevanja prednosti tožnika. Takšne ugotovitve oziroma zaključka izpodbijana sodba ne vsebuje. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih celo navedlo, da ni razlogov, da ne bi verjelo tožniku, da pred vključevanjem na lokalno cesto ni videl vozila nasprotnega udeleženca, da se je zaradi slabe preglednosti ceste v smeri nameravane vključitve nanjo počasi premikal naprej, da bi prišel do vidnega polja, vendar pa je tedaj že prišlo do trčenja, kar bi lahko kazalo tudi na zaključek, da niti tožnik ni kriv za povzročeno škodo. Za primere, ko ni kriv nobeden, OZ določa odgovornost po enakih delih, z dostavkom „če pravičnost ne zahteva kaj drugega“ (tretji odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Pri tem je treba poudariti, da v primeru odgovornosti imetnikov motornih vozil za medsebojno povzročene škode ne velja načelo domnevane, marveč načelo dokazane krivde. Situacijo, ko je dokazovanje krivde nasprotne stranke neuspešno, ali pa je dokazni postopek pokazal, da ni kriv nobeden, ureja omenjeno določilo tretjega odstavka 154. člena OZ. Po stališču pravne teorije je to tista ničelna točka, od katere se v teh primerih sploh začne dokazovanje (1) .

8. Zaradi zmotnega stališča, da toženka ne odgovarja, ker njen zavarovanec za nesrečo ni odgovoren (kriv), prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev. Na podlagi določbe 355. člena ZPP je bilo zato treba izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Jan Zobec, Ali se v odškodninskih sporih med imetniki motornih vozil uporablja načelo domnevane krivde, Pravnik 3-5/1991, str.192.