Jedro

Glede vplačil v rezervni sklad je pravilno stališče, da tožnica (upravnik) ni aktivno legitimirana za izterjavo teh vplačil. Aktivna legitimacija za izterjavo vplačil v rezervni sklad pripada etažnim lastnikom, ne pa upravniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Jesenicah I 1464/2004 z dne 23.12.2004 v 1. in 3. točki izreka sklepa ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.023,06 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila. Tožnici je naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 397,72 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je bila upravnik na naslovu B., že v času pred sklenitvijo pogodbe o upravljanju z dne 12.10.1992. Hiša na naslovu B. je bila zgrajena 1974, vse od tega časa pa je bila tožnica upravnik. To dejstvo med strankama vse do zadnje pripravljalne vloge toženca ni bilo sporno. Iz pogodbe o upravljanju izhaja, da so etažni lastniki v tej stavbi pooblastili tožnico, da za njihove potrebe skrbi tudi za izterjavo rednih obveznosti za vzdrževanje, obratovanje in upravljanje stavbe. Pogodba velja tudi za toženca, čeprav je ni podpisal. Pogodba je začela veljati potem, ko so jo podpisali lastniki, katerih solastninski deleži skupaj sestavljajo več kot polovico vrednosti stavbe. To dejstvo izkazujejo podpisi lastnikov na tej pogodbi. Tožnica zahteva plačilo obratovalnih stroškov za čas od 30.1.2000 dalje, svojo terjatev pa dokazuje z računi. Iz pogodbe izhaja, da upravnik obračunava stroške za posamezni mesec po dejanskih stroških, deleži stroškov in opravljene storitve pa se obračunavajo mesečno v obliki razdelilnika stroškov. Iz posameznih računov oziroma razdelilnikov je razvidno, kolikšna je skupna obveznost mesečnih stroškov in kolikšen del odpade na posamezno enoto večstanovanjske stavbe. Računi so verodostojne listine, zato veljajo dejstva in podatki, ki jih izkazujejo, za resnična, dokler jih nihče ne izpodbija. Izpodbijanje verodostojnosti zatrjevanih dejstev je dolžnost nasprotne stranke. Ni naloga sodišča, da samoiniciativno preizkuša verodostojnost računov. Sodišče preverja vsebino računov le z vidika njihove „sklepčnosti“. Preverjanje pravilnosti izdanih računov je zato dolžnost tožene stranke. Sodišče krši načelo enakega obravnavanja strank, če to dolžnost prevzame nase brez utemeljenih razlogov. Toženec je v pogodbenem razmerju z upravnikom, pri čemer gre za podvrsto mandatne pogodbe. Upravnik je dolžan seznaniti stranko z vsemi podatki in podlagami (v skladu s 772. členom OZ), s katerimi je izračunal višino konkretnih obratovalnih stroškov. Toženec je bil dolžan preveriti izdane račune takoj po prejemu in v ta namen zahtevati od upravnika potrebna pojasnila. Toženec ni zahteval nobenih pojasnil in postavkam v računih tudi ni argumentirano ugovarjal, zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Sodišče je izven navedb pravdnih strank ugotovilo, da poslovna dokumentacija – izpiski iz poslovnih knjig, overjeni s strani odgovorne osebe, niso javne listine v smislu 2. odstavka 224. člena ZPP. Ta zaključek je napačen, saj je izpisek iz poslovnih knjig zadostna podlaga za izkaz nastanka obveznosti in kot takšna tudi podlaga za prevalitev procesnega dokaznega bremena na toženca. Toženec bi moral substancirano prerekati temelj ali višino vtoževanih stroškov, da bi procesno breme znova prevalil na tožnico. V pravdnem postopku verodostojna listina ne izgubi svoje dokazne moči, saj jo sodišče po načelu proste presoje dokazov ocenjuje skupaj z ostalimi dokazi. Sodišče bi moralo zaslišati tudi predlagane priče. Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, delno sicer iz drugačnih materialnopravnih razlogov. Prvo sodišče je zavzelo stališče, da tožnica ni dokazala, da je upravnik stavbe na naslovu B.. Toženec je najprej priznal dejstvo, da je tožnica upravnik te stavbe, tekom postopka pa je to zanikal. Toženec je še navajal, da je plačeval (očitno tožeči stranki) stroške upravljanja do junija 1997, stroške ogrevanja pa do oktobra 1998, pri čemer pripisuje krivdo za poznejše neplačevanje teh stroškov tožnici, na katero se je večkrat neuspešno obrnil zaradi ureditve medsebojnih razmerij med etažnimi lastniki. Ugotovljene okoliščine bi lahko vodile do zaključka, da je tožnica upravnik te stavbe (3. odstavek 214. člena ZPP), še zlasti ker je za določitev upravnika potreben le sporazum (soglasje) solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev. Če takšno soglasje obstaja (v tem primeru zavezuje tudi solastnike, ki niso podali soglasja) je tožnica upravnik te stavbe in je nepomembno, da pogodbe o upravljanju z dne 12.10.1992 niso podpisali vsi etažni lastniki (navedena pogodba bi lahko imela ob potrebnem pogoju soglasja več kot polovice pomen sporazuma o določitvi upravnika).

Glede vplačil v rezervni sklad je pravilno stališče prvega sodišča, da tožnica ni aktivno legitimirana za izterjavo teh vplačil. Aktivna legitimacija za izterjavo vplačil v rezervni sklad pripada etažnim lastnikom, ne pa upravniku.

Podatki oziroma listine v spisu bi po oceni pritožbenega sodišča lahko kazali, da je tožnica zalagala lastna sredstva za plačila dobaviteljem (zaradi česar bi bil tožbeni zahtevek glede na podlago utemeljen z vidika pravil o neupravičeni pridobitvi). V tem pogledu je sicer zmotno stališče tožnice, da imajo izpiski iz njenih poslovnih knjig pomen javnih listin, saj ne gre za listine iz 1. odstavka 224. člena ZPP, tem izpiskom pa tudi noben drugi predpis ne daje enake dokazne moči, kot jo imajo javne listine (v smislu 2. odstavka 224. člena ZPP).

Prvo sodišče je kljub povedanemu utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek že zato, ker tožba ni bila sklepčna. Odločilno je, da tožnica v svoji trditveni podlagi ni konkretizirala ključev delitve posameznih vtoževanih stroškov (ni pojasnila konkretnih ključev delitve). Toženec je izrecno ugovarjal, da tožnica ni razčistila, kako je prišla do vtoževanih zneskov in da ni dokazala, kako je izračunala višino posamezne vtoževane terjatve. Glede na takšen ugovor bi morala tožnica v svojih trditvah pojasniti vtoževane stroške po vrsti, v kolikšni višini so nastali za celotno stavbo B. in v kolikšnem znesku bremenijo toženca, pri čemer bi morala tožnica navesti, na podlagi katerih pravil (načinov delitve) je obračunala vtoževane stroške tožencu in obrazložiti vse elemente posameznega ključa delitve stroškov. Tožnica je sicer navedla, da je za posamezne stroške napravila obračun po kvadratnem metru, za druge stroške pa po številu enot, vendar pa pri tem ni navedla niti tega, koliko znašata površina (uporabna vrednost) toženčevega stanovanja in skupna površina etažne lastnine v stavbi (skupna uporabna vrednost) ter koliko je v stavbi vseh posameznih enot v etažni lastnini. Ker tožnica tega ni storila, ni mogoče preveriti utemeljenosti zahtevka po višini oziroma pravilnosti izračuna vtoževanih zneskov. Trditvena podlaga tožnice tako ne zajema vseh pravno pomembnih dejstev. Na glavni obravnavi je sicer tožnica predlagala zaslišanje dveh prič, ki naj bi natančno obrazložili ključ delitve vtoževanih stroškov po predloženih računih, vendar pa pomanjkljive trditvene podlage v tem delu (obrazložitev izračuna višine vtoževanih zneskov) ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov. Prvo sodišče je zato utemeljeno zavrnilo ta dokazni predlog.

Stališče prvega sodišča, da tožbeni zahtevek ni zastaral, je delno materialnopravno napačno. Petletni zastaralni rok je veljal za tiste terjatve, ki so nastale pred 1.1.2002. Za obveznosti, ki so nastale po 1.1.2002 velja enoletni zastaralni rok (6. točka 1. odstavka 355. člena OZ), saj so pravna dejstva, ki so predpostavke teh terjatev, nastala po uveljavitvi OZ. Tožbeni zahtevek je zato delno tudi zastaral (tiste terjatve, ki so nastale in dospele v plačilo v letu 2002, so zastarale 1.1.2004), kar pa glede na doslej obrazloženo ni vplivalo na pravilnost izpodbijane odločitve.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (2. odstavek 350. člena in 353. člen ZPP). Tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP).