Jedro

Ker je prvostopno sodišče že v več zadevah sprejelo stališče, da začne rok za vložitev zahteve za razlastitev teči od uveljavitve ZUreP-1 in ne od uveljavitve prostorskega izvedbenega akta, Vrhovno sodišče pa stališče, da je javna korist za nepremičnine iz 93. člena ZUreP-1 izkazana, če so zajete v državnem lokacijskem načrtu, revident ni dokazal, da bi v obravnavani zadevi prišlo do odstopa od sodne prakse ali njene neenotnosti.

Prav tako s pavšalnimi navedbami, da zelo hude posledice zanj izhajajo iz uvedbe razlastitve kot neutemeljenega posega v lastninsko pravico v nasprotju z zakonom in z Ustavo RS, nastanka le-teh ni izkazal.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik (revident) po odvetniku dne 21. 1. 2010 vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z obstojem pogojev iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper delno odločbo Upravne enote Celje z dne 14. 1. 2008, s katero je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi javni interes in uvede postopek razlastitve v korist razlastitvene upravičenke države Republike Slovenije, na tam navedeni nepremičnini, na kateri je vknjižena lastninska pravica v korist revidenta do celote (1. točka izreka delne odločbe). Tožena stranka je z odločbo z dne 31. 3. 2008 revidentovo pritožbo zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več zadevah, na primer v sklepu Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 in v odločbi Up-1186/08-15 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu, določbo 367. b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, ter glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil na zahtevani način. Če meri na vprašanje, ali štiriletni rok za vložitev zahteve za razlastitev teče od uveljavitve prostorskega izvedbenega akta, sprejetega pred uveljavitvijo Zakona o urejanju prostora - ZUreP-1, ali pa ta rok teče od uveljavitve ZUreP-1, je sodna praksa sodišča prve stopnje glede tega vprašanja povsem enotna. Enako stališče kot v obravnavani zadevi, in sicer, da rok za vložitev zahteve za razlastitev začne teči od uveljavitve ZUreP-1 in ne od uveljavitve prostorskega izvedbenega akta, sprejetega pred uveljavitvijo ZUreP-1, je prvostopno sodišče zavzelo že v sodbah U 931/2004 in U 1072/2005. 7. Če pa meri na vprašanje ugotovitve obstoja javne koristi oziroma vprašanje domneve, da je javna korist za nepremičnine iz 93. člena ZUreP-1 izkazana, če so zajete v državnem lokacijskem načrtu, je Vrhovno sodišče do takšnega vprašanja zavzelo stališče že v več zadevah, na primer I Up 1414/2005, I Up 192/2005 in I Up 6/2006. 8. Revident je v reviziji sicer citiral sodbo sodišča prve stopnje U 62/2006 z dne 29. 1. 2008, ki pa je ni predložil, kot mu to nalaga peti odstavek 367. b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Tako tudi ni dokazal, da bi v obravnavani zadevi prišlo do odstopa od sodne prakse oziroma njene neenotnosti. Uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije glede na navedeno revident zato ni izkazal. 9. Nadalje revident uveljavlja obstoj pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Trdi, da zelo hude posledice zanj izhajajo iz uvedbe razlastitve kot neutemeljenega posega v lastninsko pravico v nasprotju z zakonom in z Ustavo RS. Zgolj s takšnimi pavšalnimi navedbami pa ni izkazal nastanka zelo hudih posledic, ki jih zanj ima izpodbijana odločba. Vrhovno sodišče ob tem še poudarja, da je razlastitev dovoljena tako po Ustavi RS kot po ZUreP-1, ki natančno določa postopek razlastitve in sklenitve sporazuma med razlastitvenim upravičencem in razlaščencem o odškodnini oziroma nadomestilu, torej zaradi odprave posledic, ki bi jih razlaščenec utrpel zaradi razlastitve. Revident tako tudi ni izkazal obstoja pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).