Jedro

Glede na pravilno ugotovitev, da tožnica zoper sklep z dne 23. 3. 2020 ni vložila pritožbe in ni izkoristila notranje poti, bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na izplačilo razlike med zneskom izplačila po sklepu z dne 23. 3. 2020 in s tožbo vtoževanim 10 % mesečnim izplačilom, zavreči, saj za ta zahtevek ni sodnega varstva.

Ker je tožnica tožbo vložila 2. 3. 2020, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je njen zahtevek za vtoževano obdobje vključno z januarjem 2015 zastaral, saj skladno z določbo 202. člena ZDR-1 zastarajo terjatve iz delovnega razmerja v roku petih let, pri čemer se je oprlo na dan vložitve tožbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje je napačna, saj je tožnica zahtevo za odpravo kršitev vložila 10. 10. 2019, zato se zastaranje pretrga s tem dnem, tako da je zastaral njen zahtevek v obdobju pred 10. 10. 2014. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica poleg dela na delovnem mestu Koordinator V - tehnični risar opravljala tudi delo Administrator V in da se je v letu 2009 obseg dela na delovnem mestu Koordinator V - tehnični risar zmanjšal. Tožnica je vse delo opravila v rednem delovnem času 8 ur, vendar njeno delo ni presegalo pričakovanih rezultatov dela. Opravljanje del drugega delokroga pa samo po sebi ni odločilno pri presoji, ali je javni uslužbenec upravičen do dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v točki II/2 za obdobje od 10. 10. 2014 do 10. 10. 2019 razveljavi in tožba zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dopustilo spremembo tožbe (točka I izreka) in zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, Policija št. ... z dne 20. 11. 2019 in drugega odstavka sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 22. 1. 2020 in zahtevek, da je toženka dolžna tožnici za obdobje od 1. 10. 2014 dalje do 1. 1. 2020 iz naslova povečanega obsega dela plačati znesek v višini 2.982,19 EUR bruto v višini posameznih mesečnih zneskov, plačilo davkov in prispevkov od posameznih obračunanih zneskov, plačilo vsakokratnega mesečnega neto zneska s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). Tožnici je naložilo, da v 8 dneh toženki plača stroške postopka v višini 1.224,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, sama pa krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je zahtevek za plačilo dela za povečani obseg dela čisti denarni zahtevek, in da zato predhodni postopek pri delodajalcu ni potreben (VIII Ips 55/2021, 200. člen ZDR-1). Tožnica ne vtožuje priznanja pravice, ampak plačilo za dejansko opravljeno delo, torej čisti denarni zahtevek. Do plačila za povečani obseg dela je upravičena tudi, če za to niso izpolnjeni formalni pogoji, bistveno je, da je delo opravila. Poudarja, da ni pomembno ali je uspela delo opraviti v svojem rednem delovnem času ali izven njega, saj je pomembno le, da ga je opravila, kar je vseskozi dokazovala in tudi dokazala, katera dela je opravila. To je razlog, da vtožuje plačilo za povečani obseg dela, saj je delo opravila v svojem rednem delovnem času. Tožnica siceršnjih svojih del v tem obdobju ni bila razbremenjena, saj toženka tega ni dokazala. Podala je le navedbe, da naj bi se obseg dela zmanjšal zaradi zakonodajnih sprememb. Dejstvo je, da je tožnica pričela z opravljanjem dodatnih nalog zaradi bolniške odsotnosti delavke, ki je bila zaposlena na tem delovnem mestu. Zmoten je tudi očitek sodišča prve stopnje, da bi morala biti tožnica tista, ki bi morala zatrjevati in dokazati, kakšen je bil pričakovani obseg dela in da je v posameznem mesecu dejansko opravila več dela, kot se je od nje pričakovalo. Ker je tožnica upravičena do izplačila plače iz naslova povečanega obsega dela, predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in toženki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, ki jih priglaša, v 8-dnevnem roku, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica zaposlena pri toženki od leta 2008 za nedoločen čas in polni delovni čas na delovnem mestu Koordinator V - tehnični risar v Policiji, Policijski upravi A., službi B., oddelku C. Dne 10. 10. 2019 je pri toženki vložila zahtevo za odpravo kršitev, s katero je zahtevala, da ji toženka za čas od 1. 9. 2014 dalje prizna in izplača del plače iz naslova povečanega obsega dela v višini 20 % njene osnovne plače, saj je poleg svojega dela na delovnem mestu Koordinator V - tehnični risar opravljala tudi delovne naloge Administrator V. Toženka je njeno zahtevo s sklepom z dne 20. 11. 2019 zavrnila kot neutemeljeno. Tožnica se je pritožila in Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je s sklepom z dne 22. 1. 2020 tožničini pritožbi ugodila v delu, ki se nanaša na obdobje od 10. 10. 2014 do 10. 10. 2019, ko ni prejela dodatka za povečan obseg dela in v tem delu sklep odpravila ter zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek, v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Toženka je v ponovnem postopku izdala sklep z dne 23. 3. 2020, s katerim je tožničini zahtevi delno ugodilo za obdobje od julija 2015 do februarja 2019, višji in drugačen zahtevek tožnice pa je zavrnilo. Tožnica tega sklepa ni izpodbijala.

6. Tožnica je s tožbo vloženo 2. 3. 2020 zahtevala odpravo sklepa MNZ, Policija z dne 20. 11. 2019 in odpravo drugega odstavka sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 22. 1. 2020, za obdobje od 1. 9. 2014 do dneva izdaje sodbe pa izplačilo iz naslova povečanega obsega dela 10 % dodatek v višini osnovne plače, ki jo je prejemala skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. S prvo pripravljalno vlogo pa je opisni denarni zahtevek specificirala.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre v obravnavanem primeru za spor po 22.e členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki predvideva predsodni postopek po določbah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU). Skladno z določbo 24. člena ZJU ima delavec, ki meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja, pravico od njega zahtevati odpravo kršitev oz. izpolnitev obveznosti, o kateri mora delodajalec odločiti v roku 15 dni. V primeru, da se javni uslužbenec z odločitvijo delodajalca ne strinja, mora v roku 8 dni od prejema odločbe, vložiti pritožbo na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja, v primeru, da delodajalec v roku 15 dni o njegovi zahtevi ne odloči, pa mora po izteku 15-dnevnega roka v roku 8 dni vložiti pritožbo. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na zadevo VSRS opr. št. VIII Ips 55/2021, saj je bilo v tej zadevi že pred vložitvijo tožbe o pravici tožnika do priznanja plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela odločeno. Glede na pravilno ugotovitev, da tožnica zoper sklep z dne 23. 3. 2020 ni vložila pritožbe in ni izkoristila notranje poti, bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na izplačilo razlike med zneskom izplačila po sklepu z dne 23. 3. 2020 in s tožbo vtoževanim 10 % mesečnim izplačilom, zavreči, saj za ta zahtevek ni sodnega varstva.

8. Ker je tožnica tožbo vložila 2. 3. 2020, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je njen zahtevek za vtoževano obdobje vključno z januarjem 2015 zastaral, saj skladno z določbo 202. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zastarajo terjatve iz delovnega razmerja v roku petih let, pri čemer se je oprlo na dan vložitve tožbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje je napačna, saj je tožnica zahtevo za odpravo kršitev vložila 10. 10. 2019, zato se zastaranje pretrga s tem dnem, tako da je zastaral njen zahtevek v obdobju pred 10. 10. 2014. Iz tega razloga je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za september 2014 z izplačilom 6. 10. 2014 in zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev sklepa z dne 20. 11. 2019 in drugega odstavka sklepa z dne 22. 1. 2020 ter za izplačilo dodatka za povečan obseg dela za obdobje od 11. 10 2019 do januarja 2020, v zvezi s katerim je tožnica izkoristila notranjo pot pri delodajalcu. Pridobitev pravice do izplačila dela plače iz naslova dodatka za povečan obseg dela je opredeljena v 22.e členu ZSPJS, ki napotuje na Uredbo o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (Uredba; Ur. l. RS, št. 53/2008 in nadalj.). Ta v prvem odstavku 5. člena določa, da o delu plače za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela javnega uslužbenca odloči predstojnik s sklepom. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica poleg dela na delovnem mestu Koordinator V - tehnični risar opravljala tudi delo Administrator V in da se je v letu 2009 se je obseg dela na delovnem mestu Koordinator V - tehnični risar zmanjšal. Tožnica je vse delo opravila v rednem delovnem času 8 ur, vendar njeno delo ni presegalo pričakovanih rezultatov dela. Opravljanje del drugega delokroga pa samo po sebi ni odločilno pri presoji, ali je javni uslužbenec upravičen do dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Sodišče pa je ugotovilo tudi, da tožnica ni specificirala, katera dela je opravljala v posameznem mesečnem obdobju, za katerega meni, da predstavljajo povečan obseg dela. Poleg tega pa so skladno z določbo 22.d člena ZSPJS pogoj za izplačilo dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega dela tudi sredstva za izplačilo, ki pa kot izhaja iz točke 11 obrazložitve sodbe, niso bila zagotovljena.

10. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožnice delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki II/2 s sklepom skladno z določbo 354. člena ZPP razveljavilo, ker je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. in 154. členu ZPP, tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.