Jedro

Obnove postopka, ki se je končal z izdajo lokacijskega dovoljenja, ni mogoče prekiniti (153. člen ZUP) iz razloga, ker je tožnik pri Okrajnem sodišču v A vložil predlog za določitev nujne poti, saj navedena okoliščina ne more vplivati na odločitev v obnovljenem postopku. Investitor je dolžan že k vlogi za izdajo lokacijskega dovoljenja predložiti dokazilo, da ima pravico graditi na določenem zemljišču ali posegati v prostor (53. člen ZUN).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je z izpodbijano odločbo odpravil sklep Upravne enote A, Izpostava B, št. ... z dne 21. 1. 2003, s katerim je bilo odločeno, da se prekine obnova postopka, ki se je končal z izdajo lokacijskega dovoljenja investitorju AA iz A. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženec med drugim navaja, da sporno vprašanje, ki se nanaša na dokaz o pravici graditi (kot je v tem konkretnem primeru določitev nujne poti preko zemljišča parc. št. 12/11 k.o. C za dovoz do investitorjevega objekta na zemljišču parc. št. 12/8 k.o. C), v lokacijskem postopku ne šteje za predhodno vprašanje v smislu določil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in zaradi tega tudi ni možna prekinitev postopka. Dokazila o pravici graditi ali drugače posegati v zemljišča, ki zadevajo predlagano lokacijo, štejejo za sestavni del vloge po določbi 53. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN). Investitor mora zato v zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja navesti osnovne podatke o namenu in zmogljivosti nameravanega objekta, naprave ali drugega posega v prostor ter priložiti dokazilo, da ima pravico graditi na določenem zemljišču ali drugače posegati v prostor. Če se med upravnim postopkom izkaže, da takšno dokazilo ni ustrezno ali da ni predloženo, je to razlog za zavrnitev investitorjeve vloge kot nepopolne, ne pa za prekinitev upravnega postopka. Toženec v nadaljevanju navaja, da je v konkretni zadevi treba opozoriti na dejstvo, da gre za obnovo lokacijskega postopka, za katerega velja pravilo, da se v takem primeru presoja zakonitost odločbe, ki je predmet obnove postopka, le po podatkih oziroma po dejanskem in pravnem stanju zadeve, ki je obstajalo v času izdaje odločbe, ki je predmet obnove. Obravnava okoliščin, nastalih po izdaji takšne odločbe (v tem primeru predlog investitorja za sodno določitev nujne poti po podatkih dopisa z dne 17. 1. 2003), pa ne spada v obnovo postopka. Torej prekinitev obnove lokacijskega postopka zaradi okoliščine, nastale po izdaji odločbe, ki je predmet obnove (predlog investitorja po podatkih dopisa z dne 17. 1. 2003), po mnenju toženca tudi iz tega razloga ni bila pravilna.

Tožnik se z odločitvijo toženca ne strinja in med drugim navaja, da je sedanji postopek obnova prvotnega postopka. V tej zadevi se obravnava samo še dostop do investitorjeve stanovanjske hiše, ki že stoji na parc. št. 12/8 k.o. C. Sedaj je sporno le vprašanje, ali ima investitor pravico dostopa do svoje stanovanjske hiše na parc. št. 12/8 k.o. C preko parcele š. 12/11 k.o. C. Predvsem tožnik poudarja, da preko parc. št. 12/11 k.o. C že poteka služnostna pot v korist parc. št. 12/8 v kolikor gre za potrebe same parcele kot zemljišča. Odprto je le vprašanje obstoja služnosti za potrebe stavbe na parc. št. 12/8. Ker BB oporeka tožniku pravico uporabe poti tudi za potrebe njegove hiše, je zato vložil predlog za določitev nujne poti pri Okrajnem sodišču v A, pod opr. št. N .... Toženec v odločbi navaja, da je ta postopek za določitev nujne poti uveden šele po predlogu za obnovo postopka. To je popolnoma razumljivo. Organ prve stopnje je izdal investitorju lokacijsko in gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše na parc. št. 12/8 k.o. C. V tem postopku je investitor predložil vso dokumentacijo in dokazila, katero je zahteval organ prve stopnje. Šele kasneje je BB predlagal obnovo postopka, ker v navedenem postopku ni sodeloval, medtem ko gradnja po sporni odločbi posega v njegovo lastnino s tem, ker je dovoz do bodoče stanovanjske hiše, sedaj Vrh na Ž. 19/c, D, speljan preko njegove parc. št. 12/11 k.o. C. Tožnik je hišo že zgradil na osnovi prvotnega lokacijskega in gradbenega dovoljenja, šele v obnovi postopka pa se je odprlo vprašanje dostopa do tožnikove hiše. ZUP ureja predhodno vprašanje v določbah od 147. do 152. člena. Prvi odstavek 147. člena ZUP dopušča, da organ lahko sam obravnava predhodno vprašanje, če brez njegove rešitve ni mogoča odločitev o sami stvari, ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. Ker je za določitev nujne poti pristojno sodišče, je po mnenju tožnika organ prve stopnje ravnal prav, ko je prekinil postopek, da nujno pot določi Okrajno sodišče v A, saj je ureditev dostopa do hiše vsekakor eden od elementov, ki je potreben pri izdaji lokacijskega dovoljenja. Tožnik v zvezi z navedenim sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Prizadeta stranka v tem postopku med drugim navaja, da je zmotno stališče tožnika, da je Upravna enota A, Izpostava B, ravnala prav, ko je prekinila postopek izdaje lokacijskega dovoljenja za gradnjo hiše na parc. št. 12/8 k.o. C in da je toženec nezakonito odpravil sklep organa prve stopnje. Na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, izda pristojni organ odločbo o stvari, ki je bila predmet postopka; z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je predmet obnove, v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo (270. člen ZUP in ostali). Po določbi 53. člena ZUN bi moral investitor (tožnik) že ob vložitvi zahteve za lokacijsko dovoljenje predložiti tudi dokazila, da ima pravico vožnje in hoje preko zemljišča parc. št. 12/1 k.o. C v lasti prizadete stranke, preko katerega je bil v lokacijski dokumentaciji predviden dostop do tožnikove stanovanjske hiše. Ker ni nobenega dvoma o tem, da tožnik pred izdajo odločbe o lokacijskem dovoljenju in tudi kasneje tekom postopka po predlogu za obnovo postopka ni predložil dokazil, iz katerih bi bilo razvidno, da je upravičen do vožnje in hoje po zemljišču parc. št. 12/1 k.o. C, ki je last prizadete stranke, je očitno, da v tem primeru ni šlo za predhodno vprašanje, zaradi katerega bi lahko upravni organ prekinil postopek. Sklicevanje tožnika na dejstvo, da je pri pristojnem sodišču že začet nepravdni postopek zaradi določitve nujne poti, res nima nobenega vpliva na postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja, pač pa kaže na to, da si želi tožnik očitno na silo in povsem samovoljno izsiliti vsaj nujno pot preko nepremičnine parc. št. 12/1 k.o. C, ki je last prizadete stranke, za potrebe vožnje in hoje do svoje parc. št. 12/8 k.o. C. Če bi upravni organ res prekinil postopek v tem primeru, bi potem tožniku nedvomno pomagal pri uresničitvi njegovih samovoljnih prizadevanj za določitev nujne poti. Prizadeta stranka v zvezi z navedenim predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v upravnih sporih zastopa javni interes, ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Toženec v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je za odločitev v tej zadevi pomemben zgolj odgovor na vprašanje, ali je toženec glede na okoliščine primera ravnal prav, ko je odpravil sklep Upravne enote A, Izpostava B, št. ... z dne 21. 1. 2003, s katerim je bilo odločeno, da se prekine obnova postopka, ki se je končal z lokacijskim dovoljenjem za gradnjo tam navedenega objekta v lasti tožnika. Po vpogledu v izpodbijano odločbo in v podatke iz predloženih upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je odločitev toženca pravilna in zakonita, saj je toženec na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabil procesni predpis. Sodišče v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe, kakor jo je prej povzelo (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; v nadaljevanju ZUS), v zvezi s tožbo pa še dodaja: V postopku izdaje lokacijskega dovoljenja je vprašanje dostopa del dejanskega stanja, od katerega je odvisna tudi odločitev pristojnega upravnega organa. Na območjih, za katera ni sprejet program urejanja stavbnih zemljišč, se smejo stanovanjski in drugi objekti graditi le na opremljenih stavbnih zemljiščih, torej na zemljiščih, kjer je poleg druge infrastrukture zagotovljen tudi dovoz na javno cesto (1. odstavek 40. člena Zakona o stavbnih zemljiščih, Uradni list RS, št. 44/97). Dokaz o tem, da ima investitor zagotovljen dovoz na javno cesto, mora predložiti že k vlogi za izdajo lokacijskega dovoljenja (53. člen ZUN; Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93), sicer je vloga nepopolna. Tožnik se zato moti, ko navaja, da je organ prve stopnje ravnal prav, ko je prekinil obnovo postopka dokler ne bo rešen postopek za določitev nujne poti pred Okrajnim sodiščem v A, saj se v obnovi postopka izdano upravno dovoljenje presoja po pravnem in dejanskem stanju zadeve v času odločanja na prvi stopnji, kar pravilno ugotavlja že toženec. V obravnavanem primeru, ko je bilo ugotovljeno, da investitor ni lastnik zemljišča, po katerem naj bi potekala pot, ki se priključuje na javno pot ali cesto, kar med strankami niti ni sporno, tožnik pa obstoja služnosti na tem zemljišču ni izkazal, za prekinitev postopka ni bilo nobene podlage. Organ prve stopnje bi zato po presoji sodišča moral na podlagi podatkov, ki so bilo zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku odločiti o stvari, ne pa prekiniti postopek (270. člen ZUP), saj okoliščina, da je tožnik pri Okrajnem sodišču v A vložil predlog za določitev nujne poti, na to odločitev ne more vplivati.

Ker glede na navedeno uveljavljani tožbeni razlogi niso podani in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je zato tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.