Jedro

Četrti odstavek 15. člena ZST-1 določa, da če stranka, ki je bila oproščena taks v postopku, delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi morala biti plačana, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati ta del takse. Sodna praksa z namensko in sistemsko razlago zakona to določilo razlaga tako, da je treba tudi naknadno določeno takso presojati v luči strankine zmožnosti za plačilo. Sodišče te presoje ne opravlja v smislu ponovnega odločanja o predlogu strank za oprostitev plačila sodne takse, pač pa mora že pred oziroma ob izdaji sklepa oziroma plačilnega naloga za naknadno plačilo sodne takse ugotoviti obstoj vseh predpostavk za nastanek taksnih obveznosti po tem določilu. Ugotoviti mora, ali je stranka premoženje na podlagi izvršilnega naslova dejansko pridobila, zlasti pa tudi, ali je njeno premoženjsko stanje tako, da ji omogoča plačilo sodne takse, ne da bi bilo s tem ogroženo njeno preživljanje. Zoper tako odločitev ima stranka sodno varstvo, to je pritožbo zoper sklep, če sodišče z njim odloči o nastanku take taksne obveznosti, ali ugovor zoper plačilni nalog iz razloga, da taksna obveznost po četrtem odstavku 15. člena ZST-1 ni nastala, če sodišče izda le plačilni nalog.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tožničino znano premoženjsko stanje v času izdaje sklepa, vključno s prejetimi sredstvi po sodni poravnavi, in je pravilno ugotovilo, da ne izpolnjuje več pogojev za oprostitev plačila sodne takse, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da s plačilom sodne takse v višini 70 EUR oziroma 210 EUR ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnica in njeni družinski člani preživljajo, ob upoštevanju sredstev, ki jih je tožnica prejela po sodni poravnavi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklep o oprostitvi plačila sodnih taks z dne 19. 3. 2021 razveljavilo (I. točka izreka) in odločilo, da je tožnica dolžna plačati sodne takse, ki jih je bila oproščena (II. točka izreka). Takšno odločitev je sprejelo, ker je ugotovilo, da je tožnica s sodno poravnavo, s katero se ji je toženec zavezal izplačati delež iz naslova skupnega premoženja v znesku 24.000 EUR, pridobila sredstva, ki skladno s prvim odstavkom 27. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre) presegajo višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (19.304,64 EUR).

2. Tožnica pritožbo vlaga iz vseh dopustnih razlogov po ZPP ter navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj sodna taksa glede na to, da je prišlo do sklenitve sodne poravnave, znaša dve tretjini od 210 EUR, to je 70 EUR. Napačno je ugotovilo tudi dejansko stanje, saj je tožnica mati samohranilka treh mladoletnih otrok, preživnine ne prejema, izseliti se je morala iz skupne hiše, najeti najemniško stanovanje za mesečno najemnino 650 EUR s pripadajočimi stroški, kupiti je morala pohištvo, v šolstvu pa je zaposlena le za določen čas. Sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da je tožničino premoženjsko stanje tako slabo, da ji ne omogoča plačila predpisane sodne takse. Poleg tega bi moralo tudi upoštevati zapis v sodni poravnavi, da vsaka stranka nosi svoje stroške sodnega postopka. Tožnica predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo na podlagi četrtega odstavka 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki določa, da če stranka, ki je bila oproščena taks v postopku, delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi morala biti plačana, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati ta del takse. Sodna praksa z namensko in sistemsko razlago zakona to določilo razlaga tako, da je treba tudi naknadno določeno takso presojati v luči strankine zmožnosti za plačilo. Sodišče te presoje ne opravlja v smislu ponovnega odločanja o predlogu strank za oprostitev plačila sodne takse, pač pa mora že pred oziroma ob izdaji sklepa oziroma plačilnega naloga za naknadno plačilo sodne takse ugotoviti obstoj vseh predpostavk za nastanek taksnih obveznosti po tem določilu. Ugotoviti mora, ali je stranka premoženje na podlagi izvršilnega naslova dejansko pridobila, zlasti pa tudi, ali je njeno premoženjsko stanje tako, da ji omogoča plačilo sodne takse, ne da bi bilo s tem ogroženo njeno preživljanje. Zoper tako odločitev ima stranka sodno varstvo, to je pritožbo zoper sklep, če sodišče z njim odloči o nastanku take taksne obveznosti, ali ugovor zoper plačilni nalog iz razloga, da taksna obveznost po četrtem odstavku 15. člena ZST-1 ni nastala, če sodišče izda le plačilni nalog.2 Sodišče prve stopnje je navedeno določilo pravilno uporabilo in ugotovilo, da je tožnica skladno s sodno poravnavo (list. št. 32) pridobila znesek 24.000 EUR, ki presega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka po ZSVarPre (19.304,64 EUR), kar v pritožbeno ni izpodbijano. Sodna praksa je namreč že zavzela stališče, da npr. ni mogoče naložiti plačila sodne takse za sodno poravnavo, kadar se na njeni podlagi pridobi nepremično premoženje, pa strankino premoženjsko stanje, kljub pridobljenemu premoženju, ne presega premoženjskega cenzusa po ZSVarPre.3 V obravnavanem primeru je tožnica pridobila denarna sredstva, ki cenzus presegajo.

5. Nadalje ima tožnica prav, da sta se stranki s sodno poravnavo v drugem postopku4 dogovorili, da bo tožba v tem postopku umaknjena in da nosi vsaka svoje stroške, zato ne gre za sklenitev sodne poravnave, kot zmotno navaja tožnica, ampak za umik tožbe. A se tudi pri umiku tožbe pred opravo naroka po tarifni številki 1112/1 ZST -1 upošteva znižana sodna taksa v višini ene tretjine (količnik 1 namesto količnika 3). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje o višini takse, ki jo je tožnica dolžna plačati, v izreku izpodbijanega sklepa ni odločilo ter je navedlo, da bo tožnici posredovalo plačilni nalog, torej bo imela z ugovorom zoper plačilni nalog možnost ugovarjati višini odmerjene sodne takse. Glede na tožničine pritožbene pripombe, da bi sodišče moralo upoštevati zapis v sodni poravnavi, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka, pa gre pojasniti, da je bila sodna taksa odmerjena za tožbo, ki jo je vložila tožnica, torej so to njeni stroški.

6. V nadaljevanju pritožbeno sodišče odgovarja na tožničine pritožbene navedbe glede njenega premoženjskega stanja. Tožnica navaja, da je mati samohranilka treh otrok in da preživnine ne prejema, a takšne trditve ostajajo na pavšalni ravni in jih ni mogoče preizkusiti, saj ne pojasni ali otroci po 21. a členu Zakona o javnem štipendijskem, razvojnem, invalidskem in preživninskem skladu RS (ZJSRS) prejema preživnino od sklada. Iz elektronskih sporočil v sodnem spisu, ki sta si jih pravdni stranki izmenjali, je razvidno, da je bil dogovor na pristojnem centru za socialno delo, da si bosta starša razdelila stroške in prejemke za otroke na polovico. Tudi so izostale pritožbene navedbe, ali je skrbništvo že določeno in ali je morebiti skupno, to pomeni, da starša vsak do polovice prispevata v dobrinah v času, ko so otroci pri enem in pri drugem in preživnina v obliki denarnega zneska iz tega razloga ni določena. Tudi ne držijo pritožbene navedbe, da tožnica za otroke ne prejema otroškega dodatka. Da ga prejema, je razvidno iz odločbe (A54).

7. Tožnica je s predloženo pogodbo dokazala najem stanovanja za mesečno najemnino 650 EUR, a iz elektronskih sporočil, ki sta jih izmenjali pravdni stranki (B3), izhaja, da je iz skupnih prihrankov vzela denar 3.500 EUR in navedla, da denar potrebuje za najem stanovanja ter da bo ta denar vrnila, ko bo hiša prodana. Iz sklenjene sodne poravnave ne izhaja, da bi bil ta denar predmet poravnave, niti tožnica tega ne zatrjuje, kot tudi ni zatrjevano, da bi bila hiša prodana. Tožnica je del sredstev za najem stanovanja očitno pridobila iz skupnih prihrankov, torej ne iz tistih 24.000 EUR, ki jih je dobila po sodni poravnavi. Tožnica ima v času odločitve sodišča zaposlitev za določen čas (A53), zato bodoče dejstvo, ali jo bo izgubila, na odločitev ni moglo vplivati. Poleg tega ni predočila svojih mesečnih prihodkov iz naslova zaposlitve, razvidni pa niso niti iz odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, niti iz sklepa o oprostitvi sodnih taks. Tako tožničinega premoženjskega stanja in stanja družinskih članov, ki jih preživlja, zaradi nepopolnih in pavšalnih trditev ni bilo možno celovito preveriti.

8. Ob povedanem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tožničino znano premoženjsko stanje v času izdaje sklepa, vključno s prejetimi sredstvi po sodni poravnavi, in je pravilno ugotovilo, da ne izpolnjuje več pogojev za oprostitev plačila sodne takse, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da s plačilom sodne takse v višini 70 EUR oziroma 210 EUR ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnica in njeni družinski člani preživljajo, ob upoštevanju sredstev, ki jih je tožnica prejela po sodni poravnavi.

9. Ker niti pritožbeni niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, nosi svoje pritožbene stroške (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

1 Skladno s 366. a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). 2 VSL sklep I Cp 328/2020. 3 VSL sklep II Cp 2549/2017. 4 Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, kjer sta razdelili skupno premoženje.