Jedro

Tožnik je bil v spornem obdobju formalno imenovan na formacijsko dolžnost pomočnika za informatiko, ki se opravlja v nazivu stotnika oziroma formacijsko dolžnost častnika specialista za informatiko, ki se opravlja v nazivu stotnika specialista, dejansko pa je v celotnem obdobju opravljal delo na formacijski dolžnosti načelnika oddelka. Zato je tožnik upravičen do plačila razlike med plačo, ko jo je prejemal za formacijsko dolžnost pomočnika (35. plačni razred) oziroma specialista za informatiko (37. plačni razred) in plačo, ki bi jo moral prejemati glede na dejansko opravljeno delo na formacijski dolžnosti načelnika oddelka (38. plačni razred)

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati vsakokratne mesečne razlike bruto plače med izplačanimi plačami za 35. plačni razred in plačami za 38. plačni razred za obdobje od 1. 8. 2008 do 30. 3. 2009, od tako obračunanih razlik obračunati dodatek za delovno dobo v višini 0,33 % osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe na vojaški dolžnosti in dodatek za stalnost v višini 0,33 % za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let, od skupnega bruto zneska tako prisojenih razlik bruto plače ter dodatkov plačati vse davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov razlike v plači med 35. plačnim razredom in 38. plačnim razredom od 28. 6. 2009 dalje do plačila, od neto zneskov dodatka za delovno dobo in stalnost pa od 24. 4. 2011 dalje do plačila (1. alinea I. točke izreka); da je dolžna tožniku obračunati vsakokratne mesečne razlike bruto plače med izplačanimi plačami za 37. plačni razred in plačami za 38. plačni razred za obdobje od 1. 4. 2009 do 5. 9. 2010, od tako obračunanih razlik obračunati dodatek za delovno dobo v višini 0,33 % osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe na vojaški dolžnosti in dodatek za stalnost v višini 0,33 % za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let, od skupnega bruto zneska tako prisojenih razlik bruto plače ter dodatkov plačati vse davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov razlike v plači med 37. plačnim razredom in 38. plačnim razredom, ki so zapadle v plačilo pred 5. 7. 2009, od 28. 6. 2009 dalje do plačila, od neto zneskov razlike v plači med 37. plačnim razredom in 38. plačnim razredom, ki so zapadli v plačilo s 5. 7. 2009 in pozneje, od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, od neto zneskov dodatka za delovno dobo in stalnost pa od 24. 4. 2011 dalje do plačila (2. alinea I. točke izreka); da je dolžna tožniku obračunati dodatek za vodenje za obdobje od 1. 8. 2008 do 5. 9. 2010 v višini 7 % od osnovne bruto plače za 38. plačni razred ter po plačilu davkov in prispevkov tožniku izplačati ustrezne neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 4. 2011 dalje do plačila, vse v roku 8 dni (3. alinea III. točke izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, kjer tožnik zahteva obračun vsakokratne mesečne razlike bruto plače med 35. plačnim razredom in 40. plačnim razredom, za obdobje od 14. 7. 2008 do 31. 7. 2008, obračun vsakokratne mesečne razlike bruto plače med 38. in 40. plačnim razredom, za obdobje od 1. 8. 2008 do 30. 3. 2009 ter med 38. plačnim razredom in 42. plačnim razredom za obdobje od 1. 4. 2009 do 5. 9. 2010, od tako obračunanih razlik obračun dodatka za delovno dobo v višini 0,33 % osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe na vojaški dolžnosti in dodatek za stalnost v višini 0,33 % za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let, plačilo davkov in prispevkov od navedenih bruto razlik plače in dodatkov ter plačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila (1. alinea II. točke izreka); obračun dodatka za vodenje za obdobje od 14. 7. 2008 do 31. 7. 2008 v višini 7 % od osnovne bruto plače za 40. plačni razred, obračun dodatka za vodenje za obdobje od 1. 8. 2008 do 30. 3. 2009 v višini 7 % od osnovne bruto plače za 40. plačni razred, obračun dodatka za vodenje od 1. 4. 2009 do 5. 9. 2010 v višini 7 % od osnovne bruto plače za 42. plačni razred, od tako obračunanih bruto zneskov dodatka plačilo davkov in prispevkov, ter plačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila (2. alinea II. točke izreka); od prisojenih neto zneskov iz naslova razlik v plačnih razredih, ki so zapadle v plačilo pred 5. 7. 2009, plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca pa do 27. 6. 2009 (3. alinea II. točke izreka); od prisojenih neto zneskov iz naslova dodatka za delovno dobo, stalnost in za vodenje plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca pa do 23. 4. 2011 (4. alinea II. točke izreka). Odločilo je še, da mora tožnik v 8 dneh od vročitve sodne odločbe, povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 95,95 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper 1. alineo I. točke izreka v delu odločitve, ki se nanaša na obdobje od 1. 8. 2008 do 30. 8. 2008, 3. alineo I. točke izreka in stroškovno odločitev se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku za čas od 1. 8. 2008 do 30. 8. 2008 napačno prisodilo razliko v plači z dodatki. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je začasna razporeditev tožnika na formacijsko dolžnost načelnik oddelka S-6 na podlagi več zaporednih ukazov tožene stranke kontinuirano trajala več kot 30 dni, zaradi česar mu po presoji sodišča upoštevaje 4. odstavek 98. člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadaljnji) za celotno obdobje razporeditve pripada ugodnejša plača. Meni, da je za navedeno obdobje podlaga za določitev pravic tožnika 98. člen ZObr in na njegovi podlagi izdan ukaz z dne 21. 7. 2008, po katerem je bil tožnik za navedeno obdobje začasno, za čas do 30 dni, razporejen na dolžnost načelnika oddelka A.. Ukaz z dne 21. 7. 2008 je potrebno obravnavati samostojno, na njegovi podlagi pa je tožnik zaradi začasnosti razporeditve do 30 dni v obdobju od 1. 8. 2008 do 30. 8. 2008 pravilno zadržal vse pravice, ki jih je pridobil na dolžnosti častnik specialist za informatiko in ni pravne podlage za priznanje drugih oziroma drugačnih pravic. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje glede priznanja dodatka za vodenje in meni, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo obstoječe sodne prakse, po kateri terjatev iz naslova dodatka ni čista denarna terjatev (sklep VIII Ips 189/2007 z dne 8. 4. 2008, sodba in sklep Pdp 1086/2012 z dne 10. 1. 2013, sodba VIII Ips 124/2010 z dne 5. 3. 2012, sodba in sklep VIII Ips 331/2009 z dne 8. 6. 2011, sodba VIII Ips 181/2007 z dne 21. 10. 2008, sodba in sklep Pdp 1033/2012 z dne 23. 11. 2012). Posledično sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da je predhodni postopek pred delodajalcem procesna predpostavka za sodno varstvo in je sprejelo napačen zaključek o neutemeljenosti ugovora tožene stranke o prepozno vloženi tožbi. Tožnik, ki je menil, da je upravičen tudi do dodatka za vodenje, je varstvo svojih pravic pravilno uveljavljal najprej pred delodajalcem z zahtevo za varstvo pravic z dne 26. 3. 2012. Glede na datum vložitve tožbe pa bi moralo sodišče prve stopnje upoštevaje 8. odstavek 100.a člena ZObr, tožbo v delu, kjer tožnik zahteva dodatek za vodenje, zavreči. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na tožbo prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja izplačilo razlike v plači med plačo, ki bi jo prejemal glede na formacijsko dolžnost, na katero je bil v spornem obdobju formalno imenovan z odločbo tožene stranke (formacijska dolžnost pomočnika oziroma specialista za informatiko) in plačo, ki bi jo moral prejemati glede na dejansko opravljeno delo (formacijska dolžnost načelnika oddelka A.) s pripadajočim dodatkom za delovno dobo in dodatkom za stalnost. Za sporno obdobje tožnik uveljavlja še položajni dodatek.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem listinske dokumentacije, predložene s strani obeh pravdnih strank, ugotovilo, da je bil tožnik v spornem obdobju od 14. 7. 2008 do 5. 9. 2010 formalno imenovan na formacijsko dolžnost pomočnika za informatiko, ki se opravlja v nazivu stotnika (ukaz z dne 1. 6. 2004 - B1) oziroma formacijsko dolžnost častnika specialista za informatiko, ki se opravlja v nazivu stotnika specialista (ukaz z dne 25. 8. 2008 - B2), dejansko pa je v celotnem obdobju opravljal delo na formacijski dolžnosti načelnika oddelka A. v B. C.. brigade, slednje med strankama tudi ni bilo sporno. Upoštevaje sodno prakso glede plačila po dejanskem opravljanju dela, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v obdobju od 1. 8. 2008 do 5. 9. 2010 upravičen do plačila razlike med plačo, ko jo je prejemal za formacijsko dolžnost pomočnika (35. plačni razred) oziroma specialista za informatiko (37. plačni razred) in plačo, ki bi jo moral prejemati glede na dejansko opravljeno delo na formacijski dolžnosti načelnika oddelka A. (38. plačni razred). Pravilno in skladno z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), Kolektivno pogodbo za javni sektor (KPJZ; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) in ZObr je sodišče prve stopnje tožniku za navedeno obdobje priznalo tudi dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost ter skladu z Uredbo o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (Uredba SV; Ur. l. RS, št. 71/2008 in nadaljnji) dodatek za vodenje. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, zato v nadaljevanju odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe.

8. Tožena stranka v pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede upravičenosti tožnika do razlik v plači z obema dodatkoma za obdobje od 1. 8. 2008 do 30. 8. 2008. Meni, da tožniku za to obdobje razlika v plači ne pripada, ker je bil tožnik v tem času z ukazom z dne 21. 7. 2008 začasno, to je za čas do 30 dni, razporejen na dolžnost načelnika oddelka A., in je zato obdržal vse pravice, ki jih je pridobil na dolžnosti častnik specialist za informatiko.

9. ZObr v 1. in 2. odstavku 98. člena določa, da je lahko pripadnik stalne sestave začasno razporejen zaradi službenih potreb na drugo delovno mesto, pri čemer obdrži enako plačo, kot jo je imel pred razporeditvijo, če je to zanj ugodneje. V 4. odstavku istega člena je določeno, da pripadnik stalne sestave v času začasne razporeditve zadrži vse pravice, pridobljene na formacijski dolžnosti, če je trajanje razporeditve do 30 dni; za začasne razporeditve nad 30 dni pridobi pravice iz nove formacijske dolžnosti, če je to zanj ugodneje.

10. Iz ukaza tožene stranke z dne 21. 7. 2008 (A1) sicer res izhaja, da je bil tožnik na podlagi 98. člena ZObr začasno prerazporejen na dolžnost načelnika oddelka v B. C. BR za obdobje od 1. 8. do 30. 8. 2008, vendar je ob nadaljnji ugotovitvi, da je bil tožnik na podlagi pooblastila za nadomeščanje načelnika oddelka A. v B. C.. BR z dne 14. 10. 2008 (A4) še nadalje, za čas od 1. 9. 2008 dalje, razporejen na formacijsko dolžnost načelnika oddelka v B. C. BR, pravilno stališče sodišča prve stopnje, da gre v danem primeru za kontinuirano razporeditev tožnika na novo formacijsko dolžnost. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je začasna razporeditev tožnika na formacijsko dolžnost načelnika v B. C. BR trajala več kot 30 dni, zaradi česar je tožnik pridobil pravice iz nove formacijske dolžnosti, kot to določa 4. odstavek 98. člena ZObr. Pritožbeni očitek tožene stranke o zmotni uporabi materialnega prava zato ni utemeljen.

11. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo v sodni praksi zavzetega stališča o naravi terjatve - položajnega dodatka kot „nečiste“ denarne terjatve in je posledično sprejelo napačen zaključek o neutemeljenosti ugovora tožene stranke o prepozno vloženi predmetni tožbi. Takšen očitek sodišču prve stopnje ni utemeljen. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek za plačilo po dejansko opravljenem delu denarna terjatev, glede katere je v skladu z določbo 204. člena ZDR dopustno neposredno sodno varstvo. Tožniku tako pred vložitvijo tožbe ni bilo potrebno vlagati zahteve pri delodajalcu. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v večih zadevah, na katere se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje (sodba in sklep Pdp 699/2012 z dne 25. 1. 2013, Pdp 697/2013 z dne 5. 9. 2013). V zvezi z odločitvami VS RS in VDSS, na katere se sklicuje pritožba, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se nanašajo na drugačno dejansko stanje in ni šlo za uveljavljanje plačila po dejanskem delu, kar je predmet tega individualnega delovnega spora. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožba pravočasna tudi če upoštevamo roke iz 8. odstavka 100.a člena ZObr. Kadar pooblaščena oseba ne odloči o zahtevi v 60 dneh od vložitve zahteve ali ugovora, lahko delavec v skladu s citiranim določilom v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Tožnik je zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki vložil priporočeno dne 30. 3. 2012. Ker tožena stranka v roku 60 dni o tožnikovi zahtevi ni odločila, je tožnik dne 28. 6. 2012, torej znotraj 30 dnevnega roka po 8. odstavku 100.a člena ZObr, vložil tožbo pred pristojnim sodiščem.

12. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 155. členom ZPP.