Jedro

Storilka ne zatrjuje, da je sodišče njeno izjavo razumelo narobe oziroma da zahteve za sodno varastvo ni umaknila, temveč prekrškovnemu organu smiselno očita zmotno uporabo materialnega prava, ko jo je spoznal za odgovorno storitve prekrška po sedmem odstavku 66. člena ZVoz-1. S temi navedbami storilka izpodbija pravilnost izdanega plačilnega naloga, ki pa ga gledde na umik zahteve za sodno varstvo ni mogoče več izpodbijati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo zahtevo za sodno varstvo, ki jo je storilka vložila zoper plačilni nalog Policijske postaje Celje z dne 2. 11. 2020, kot nedovoljeno in navedeni plačilni nalog potrdilo, storilko pa na podlagi petega odstavka 144. člena Zakona o prekrških (ZP-1) oprostilo plačila stroškov postopka.

2. Zoper sklep se pritožuje storilka brez navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1. V pritožbi navaja, da je iz 67. člena ZVoz-1 razvidno, da ni naredila nič, kar bi bilo v nasprotju s tem členom, da je njeno vozniško dovoljenje, ki je bilo pridobljeno v Nemčiji 1995, veljavno in ga lahko uporablja v državah, ki so članice EU ter da so ji na Veleposlaništvu Zvezne Republike Nemčije povedali, da je njeno vozniško dovoljenje v Sloveniji veljavno in ga lahko normalno uporablja do leta 2033, ko bi ga morala zamenjati za novejšega.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je prekrškovni organ storilki izrekel globo v višini 500,00 EUR zaradi prekrška po sedmem odstavku 66. člena ZVoz-1, ker je 24. 10. 2020 ob 22.55 uri vozila osebni avtomobil v cestnem prometu in je ob policijski kontroli bilo ugotovljeno, da storilka po dveh letih stalnega bivanja v Sloveniji ni zamenjala tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje.

5. Storilka je zoper navedeni plačilni nalog vložila pravočasno zahtevo za sodno varstvo, ki pa jo je na zaslišanju 14. 12. 2021 nepreklicno umaknila. Iz zapisnika o zaslišanju storilke na listni št. 17 namreč izhaja, da je storilka v zagovoru v zvezi z očitanim ji prekrškom povedala, da vloženo zahtevo za sodno varstvo z dne 2. 11. 2020 nepreklicno umika ter da je po pouku o pravici do branja zapisnika izjavila, da je sledila glasnemu nareku ter da na zapisano nima pripomb in se tej pravici odpoveduje. Zapisnik s tako vsebino je storilka nato podpisala. Ob povzetih ugotovitvah je sodišče prve stopnje storilkino zahtevo za sodno varstvo pravilno in zakonito zavrglo kot nedovoljeno.

6. Drugi odstavek 61. člena ZP-1 namreč določa, da lahko vlagatelj zahtevo za sodno varstvo umakne do izdaje sodbe o prekršku in da umika zahteve ni mogoče preklicati. Ker drugi odstavek 161. člena ZP-1, ki se ga v postopku za zahtevo za sodno varstvo uporablja smiselno na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZP-1, določa, da je pritožba nedovoljena, če jo je podala oseba, ki nima pravice do pritožbe ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala, če je bila pritožba umaknjena ali pa po umiku pritožbe ponovno vložena ali če pritožba po zakonu ni dovoljena, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je zahteva za sodno varstvo, ki jo je storilka umaknila, nedovoljena in jo je zavrglo, saj 64. člena ZP-1 določa, da prepozno ali nedovoljeno zahtevo za sodno varstvo sodišče s sklepom zavrže, če tega ni storil prekrškovni organ.

7. Iz zgoraj povzetih pritožbenih navedb je jasno razvidno, da storilka pravilnosti ugotovljenega procesnega dejanskega stanja ne nasprotuje, saj ne zatrjuje, da je sodišče njeno izjavo razumelo narobe oziroma da zahteve za sodno varstvo ni umaknila, temveč v pritožbenih navedbah prekrškovnemu organu smiselno očita zmotno uporabo materialnega prava, ko jo je spoznal za odgovorno storitve prekrška po sedmem odstavku 66. člena ZVoz-1. S temi navedbami storilka izpodbija pravilnost izdanega plačilnega naloga, ki pa ga glede na umik zahteve za sodno varstvo ni mogoče več izpodbijati. Posledično se je pritožbeno sodišče v presojo takih pritožbenih navedb ne more spuščati, saj se te ne nanašajo na pravno odločilna dejstva za sprejem izpodbijane odločitve. Storilka tako glede na pravilno ugotovljeno dejstvo, da je zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog nepreklicno umaknila, ne more doseči več spremembe izdanega plačilnega naloga z rednimi pravnimi sredstvi.

8. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9. Ker storilka s pritožbo ni uspela, ji je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžna plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.