Jedro

Pravna prednica tožene stranke ob uveljavitvi ZLNDL ni imela več pravice uporabe na navedenih nepremičninah, ker je slednja skupaj s prodanimi garažami ob sklenitvi prodajnih pogodb prešla na tožnike oziroma njihove pravne prednike kot kupce garaž.

Pravica uporabe na zemljiščih, na katerih stojijo obravnavane garaže, se je prenesla skupaj z lastninsko pravico na garažah. Poseben pravni naslov (pogodba) za prenos pravice uporabe na zemljišču ni bila potrebna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v stroškovnem delu spremeni tako, da se izrek pod drugim odstavkom točke II, drugim odstavkom točke III, drugim odstavkom točke IV in drugim odstavkom točke V nadomesti z novo točko VI, ki glasi: "VI. Tožena stranka je v roku 15 dni od prejema te sodbe dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 1.971,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavki točk II, III, IV in V).

III. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki I izreka zavrnilo primarne tožbene zahtevke tožečih strank za izstavitev zemljiškoknjižnih listin, sposobnih za vpis lastninske pravice na nepremičninah z ID znaki: - ID znak 1- v korist prve tožeče stranke, - ID znak 2 - v korist druge in tretje tožeče stranke vsake do 1/2, - ID znak 3 - v korist četrte tožeče stranke in - ID znak 4 - v korist pete tožeče stranke.

V točki II izreka je ugodilo podrednim tožbenim zahtevkom za ugotovitev lastninske pravice na navedenih nepremičninah z ID znaki v korist posameznih tožnikov. Toženi stranki je naložilo, da vsakemu tožniku povrne odmerjene pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točke II do V izreka): prvemu tožniku, četrti in peti tožnici vsakemu po 1.414,34 EUR, drugi in tretji tožeči stranki nerazdelno 1.548,58 EUR.

2. Pritožbo zoper celotno sodbo vlaga tožena stranka. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1. Predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek s plačilom pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče napačno ugodilo podrednemu zahtevku in napačno odločilo o stroških.

3. Napačno, nerazumljivo in arbitrarno je stališče, da so tožeče stranke postale lastnice obravnavanih nepremičnin na originaren način z uveljavitvijo ZLNDL2, in stališče o napačnih vpisih v zemljiško knjigo. Napačno je uporabljena sodna praksa (VS RS II Ips 785/2009 in ostali primeri). Pravni prednik tožene stranke do zaključka lastninskega preoblikovanja oziroma v relevantnem obdobju 1990 do 1992 ni imel razpolagalne sposobnosti za prenos lastninske pravice na obravnavanih garažah in za prenos pravice uporabe na pripadajočih zemljiščih. Zato je bila nanj še v letu 1999 na podlagi določil ZLNDL vknjižena lastninska pravica na obravnavanih nepremičninah. Tožeča stranka bi morebitni nepravilni vknjižbi lahko oporekala kvečjemu z izbrisno tožbo. Če bi sodišče ugotovilo, da je prišlo do položaja, ko lastnik zemljišča ni bil hkrati lastnik objekta na njem, bi šlo po SPZ3 za stavbno pravico, česar tožeča stranka ni uveljavljala. Z uveljavitvijo ZLNDL je postala lastnica obravnavanih nepremičnin tožeča (prav: tožena) stranka. Do pravno poslovnega prenosa lastninske pravice na zemljiščih ni nikoli prišlo. Primarni tožbeni zahtevek v tej smeri je bil zaradi zastaranja pravilno zavrnjen.

4. Kot dejansko in materialnopravno zmotno graja odločitev o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem po uveljavitvi ZLNDL. Ni izpolnjen pogoj dobrovernosti, zlasti za peto tožnico. Dobra vera je bila prekinjena zaradi geodetskih postopkov v letih 2006 in 2007. Čeprav tožniki v njih niso sodelovali, so bili z njimi seznanjeni. Moralo bi jim biti jasno, da niso lastniki zemljišč. Dobrovernost se ne more domnevati. Dokazno breme o dobroverni in zakoniti oziroma lastniški posesti je na strani domnevnega priposestvovalca in ne obratno, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Tožniki niso izkazali, da je bila kupnina po pogodbah plačana in da so pogodbe veljavne. Plačilo kupnine je bila bistvena sestavina pogodbe. Zmotno je stališče sodišča, da bi jih bilo možno razdreti le z oblikovalnim tožbenim zahtevkom. Priposestvovalec bi moral skladno z 28. členom SPZ dokazati, da je kljub drugačnim vpisom v zemljiški knjigi, s katerimi je bil vsaj v grobem seznanjen, še vedno dobroveren. Standard dobrovernosti zahteva, da pridobitelj preveri stanje v zemljiški knjigi. Taka je sodna praksa. ZLNDL je lastninsko pravico dodelil toženi stranki. Z uveljavitvijo ZLNDL so tožniki oziroma njihovi pravni predniki izgubili morebitno dotedanjo dobrovernost. 5. Pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških. Ne v ZPP ne v OT4 ni podlage, da bi strankam - sospornikom, čeprav niso enotni in nujni sosporniki, ki imajo istega pooblaščenca v istem (enotnem) postopku, pripadalo ločeno povračilo pravdnih stroškov vsaki v celoti. Tožeča stranka oziroma njen pooblaščenec je zaradi zastopanja več strank v enem postopku upravičen le do 10 % povišanja za vsako dodatno stranko po 7. členu OT.

6. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev, potrditev izpodbijane sodbe ter povračilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Pritožba je delno utemeljena.

8. Čeprav pritožba navaja, da sodbo izpodbija v celoti, zavrnilnemu delu (točka I izreka) pritrjuje. Za izpodbijanje tega dela sodbe nima interesa, ker je tožena stranka v tem delu v pravdi uspela. Pritožbeno sodišče je zato sodbo preizkusilo v mejah vsebinskih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter na absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

9. Ugotavlja, da je sodišče v okviru podane trditvene in dokazne podlage strank pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva za originarno pridobitev lastninske pravice tožnikov na obravnavanih zidanih vrstnih garažah, ki stojijo ob stanovanjskem objektu ..., na parc. št. 19/4, parc. št. 19/12, parc. št. 19/7 in parc. št. 19/1 k.o. X. Tožbenim zahtevkom je ugodilo ob pravilni uporabi ZLNDL in SPZ ter ZTLR5 o priposestvovanju. Sprejeto odločitev je obrazložilo z jasnimi in razumljivimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi in v njih ne najde notranjih protislovij, ki bi onemogočala pritožbeni preizkus. Pritožbeno nestrinjanje z dokazno oceno ne zadošča za očitke o kršitvi postopka. Sodba ni obremenjena z njo. Dokazna ocena je natančna, logična in prepričljiva. Opravljena je skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP in je pritožba z ničemer ne omaje. Ker pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno, razloge in odločitev o glavni stvari v celoti kot pravilne, bo odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Pritožba ne izpodbija ključnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje: - da je bila parc. št. 19 k.o. X, na delu katere ležijo sporne zidane vrstne garaže, ki imajo sedaj vsaka svojo parcelno številko (19/4, 19/12, 19/7 in 19/11 k.o. X), družbena lastnina s pravico uporabe pravne prednice tožene stranke - družbenega podjetja A., p.o.; - da je pravna prednica tožene stranke prodala garaže s prodajnimi pogodbami, in sicer v letu 1990 prvemu tožniku ter pravnim prednikom četrte tožeče stranke, v letu 1992 pravni prednici druge in tretje tožeče stranke in v letu 1999 pravni prednici pete tožeče stranke; - da so tisti tožniki, ki niso bili prvi kupci garaž od pravnega prednika tožene stranke, izkazali nadaljnje prenose lastninske pravice na garažah z nadaljnjimi prodajnimi in darilnimi pogodbami (ugotovitve v točki 17 na strani 14 sodbe); - da tožniki na nepremičninah nemoteno izvršujejo posest vse od sklenitve prodajnih pogodb s pravno prednico tožene stranke.

11. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je pravilna presoja, da so ob lastninjenju družbene lastnine s preoblikovanjem pravice uporabe v lastninsko pravico na podlagi 2. člena ZLNDL pridobile lastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah prva do četrta tožeča stranka in ne pravna prednica tožene stranke na podlagi 3. člena ZLNDL, kot to izhaja iz vpisov v zemljiški knjigi in pri čemer vztraja pritožba. Pravna prednica tožene stranke ob uveljavitvi ZLNDL (25. 7. 1997) ni imela več pravice uporabe na navedenih nepremičninah, ker je slednja skupaj s prodanimi garažami ob sklenitvi prodajnih pogodb prešla na tožnike oziroma njihove pravne prednike kot kupce garaž.

12. Tožena stranka vztraja pri zmotnem naziranju, da njena pravna prednica v letih 1990 do 1992 ni imela razpolagalne sposobnosti za prenos lastninske pravice na garažah in prenos pravice uporabe na pripadajočih zemljiščih. Sodišče prve stopnje je ta ugovor pravilno zavrnilo v točkah 13 in 14 sodbe. Navedlo je relevantno zakonsko ureditev in tudi za obravnavano zadevo relevantno sodno prakso. Prenos lastninske pravice na stavbah, na katerih je imel lahko kdo lastninsko pravico, je bil v sistemu družbene lastnine dopusten pod zakonsko predpisanimi pogoji. Družbene pravne osebe so smele prodati stavbe in posamezne dele stavb tudi fizičnim osebam (8. člen ZPN6). Skladno z 12. členom ZTLR je lastniku stavbe, ki je bila zgrajena na zemljišču v družbeni lastnini, pripadala pravica uporabe zemljišča, na katerem je bila stavba zgrajena. Hkrati z lastninsko pravico na stavbi se je na podlagi samega zakona vedno prenesla tudi pravica uporabe na zemljišču (drugi odstavek 12. člena ZTLR in 7. člen ZPN). Ker vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivni pogoj za veljavnost prenosa pravice uporabe, v prejšnjem sistemu pa zemljiška knjiga tudi ni imela takega pomena kot po uveljavitvi Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1995, je po pravilni presoji sodišča prve stopnje ob lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini prihajalo do neskladij med dejanskim in vpisanim stanjem. ZLNDL je uredil lastninjenje tistih stavb in zemljišč v družbeni lastnini, ki se niso olastninila po drugih privatizacijskih zakonih. Na njihovi podlagi se je preoblikovanje družbene lastnine na nepremičninah praviloma zgodilo ex lege. Zato je bilo treba z novim lastniškim stanjem uskladiti tudi vpise v zemljiški knjigi. Za vsak primer posebej je bilo treba ugotoviti, kdo je bil na presečni dan, ki ga opredeljuje relevantni zakon, upravičeni uporabnik oziroma upravljavec družbene lastnine. Pogoj, da bi stranka na podlagi samega zakona pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini, je, da je nastopala v pravnih razmerjih glede te nepremičnine kot nosilec absolutnega stvarnopravnega upravičenja, ki so ga omejevala le nekdanja pravila o družbeni lastnini. Takšni upravičenji sta bili pravica uporabe (prvi odstavek 12. člena ZTLR) na zemljiščih v družbeni lastnini, na katerih je bila zgrajena lastniška stavba, in pravica razpolaganja na družbenem sredstvu po 200. in 201. členu ZZD7. Bistveno je bilo, kdo je družbena sredstva uporabljal oziroma katera družbeno pravna oseba je z njimi opravljala svojo funkcijo. Že odsotnost posesti je praviloma izključevala pravico uporabe kljub morebitnim drugačnim vpisom v zemljiški knjigi. Čeprav se je pravica uporabe lahko prenašala izvenknjižno, pa je bil prehod upravičenj, ki so se nanašala na nepremičnino v družbeni lastnini, mogoč le na podlagi pisnega samoupravnega sporazuma oziroma pogodbe (204. člen ZZD).8

13. Na podlagi predloženih prodajnih pogodb ne more biti dvoma, da je imela pravna prednica tožene stranke lastninsko pravico na garažah, ki jih je prodala prvemu tožniku in pravnim prednikom ostalih tožnikov. To izhaja že iz ugotovitev v samih prodajnih pogodbah, ki so bile sestavljene po opravljenih cenitvah garaž, overjene, prijavljene za odmero davka, zanje plačan davek in po ugotovitvah sodišča prve stopnje niso bile nikoli razvezane. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča in ne nasprotnim pavšalnim in z ničemer podprtim trditvam pritožbe, da so bile prodajne pogodbe v celoti realizirane. Da so tožniki oziroma njihovi pravni predniki v celoti poravnali kupnino, saj se je namreč zanesljivo prepričalo že na podlagi zapisov pogodb in z zaslišanjem tožnikov in prič. Izročitev garaž v posest takoj po prodaji in nemoteno izvajanje posesti od nakupa naprej pa med pravdnimi strankami niti ni bilo sporno.

14. Tako se izkaže, da pravni prednik tožene stranke ob uveljavitvi ZLNDL pravni prednik tožene stranke na obravnavanih nepremičninah ni imel več nobenih upravičenj. Pravica uporabe na zemljiščih, na katerih stojijo obravnavane garaže, se je prenesla skupaj z lastninsko pravico na garažah. Poseben pravni naslov (pogodba) za prenos pravice uporabe na zemljišču ni bila potrebna. Jasne in povsem pravilne so nadaljnje ugotovitve sodišča, da zemljiškoknjižno stanje ob uveljavitvi ZLNDL ni odražalo dejanskega stanja. Tožniki so pridobili pravico uporabe oziroma lastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah originarno - na podlagi zakona ob uveljavitvi ZLNDL. Vpis v zemljiško knjigo, ki je bil opravljen pod predpostavko, da je pravica uporabe ob uveljavitvi ZLNDL(še) vedno pripadala pravni prednici tožene stranke, je bil napačen. Drži, da so imeli tožniki možnost uveljavljati tudi izbrisno tožbo. Vendar to ni edini način za uveljavljanje pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona. Po ustaljenih stališčih sodne prakse ima oseba, ki uveljavlja pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona, izbiro med ugotovitveno in izbrisno tožbo. V primerih, kakršen je obravnavani, ko tožniki pred neveljavno vknjižbo niso bili vpisani v zemljiški knjigi kot imetniki pravice uporabe oziroma lastniki, je ugotovitvena tožba primernejše sodno varstvo od izbrisne tožbe.9 Nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno.

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi dokazni oceni in ugotovitvam sodišča prve stopnje, da so tožniki dokazali pridobitev lastninske pravice tudi na podlagi priposestvovanja (269. člen SPZ v zvezi z drugim odstavkom 43. člena SPZ in drugim odstavkom 28. člena ZTLR).

16. Pritožba neutemeljeno vztraja pri pomanjkanju dobre vere tožnikov. Drugi odstavek 28. člena ZTLR je za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem zahteval dobroverno in zakonito posest ter 10-letno priposestvovalno dobo. Za presojo (ne)dobrovernosti po ZTLR je bilo bistveno, na kakšni podlagi so tožniki oziroma njihovi pravni predniki nastopili posest obravnavanih nepremičnin. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilnim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da so jo v obravnavanem primeru nastopili na podlagi veljavnih prodajnih pogodb, ki so predstavljale veljavni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Za prvo do četrto tožečo stranko je tako priposestvovalna doba tekla od uveljavitve ZLNDL (25. 7. 1997) in se je iztekla 25. 7. 2007. Za peto tožečo stranko, ki je garažo kupila v letu 1999, pa je priposestvovalna doba pričela teči z nakupom 23. 6. 1999 in se je iztekla 23. 6. 2009. Ves ta čas so imele tožeče stranke nepremičnino na podlagi veljavnih pravnih poslov v posesti kot dobroverni in zakoniti posestniki (drugi odstavek 28. člena ZTLR) oziroma kot dobroverni lastniški posestniki (27. in 28. člen SPZ).

17. Pritožbeni očitki o nepravilno razporejenem dokaznem bremenu pri dokazovanju dobrovernosti so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da se dobrovernost posesti domneva. Domneva je izpodbojna (9. člen SPZ in prejšnji tretji odstavek 72. člena ZTRL). Ob ugovoru slabovernosti so tožniki dokazali, da razpolagajo z veljavnim pravnim temeljem - pogodbo, sklenjeno z zemljiškoknjižnim lastnikom oziroma njegovim pravnim prednikom, kakor tudi vse zaporedne nadaljnje prenose (veriga pogodb). Dokazno breme za njihovo nedobrovernost je bilo zato po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje na toženi stranki. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ga ni zmogla. Zgolj dejstvo uveljavitve ZLNDL in pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona ob ugotovljenih napačnih vpisih v zemljiški knjigi ne more povzročiti nedobrovernosti prve do četrte tožeče stranke. Pritožbeni očitki o neskrbnosti tožnikov v zvezi z nepoznavanjem in neurejanjem zemljiškoknjižnega stanja nepremičnine so neutemeljeni. Tudi sklicevanje na geodetske postopke, v katerih tožniki po ugotovitvah sodišča prve stopnje niso sodelovali niti bili z njimi seznanjeni, njihove dobre vere ne ovrže. Sklicevanje na druge sodne postopke pa je bilo preveč pavšalno in nekonkretizirano (razlogi v zadnjem odstavku točke 22 sodbe), da bi lahko izpodbilo pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da so jih tožniki sprožili šele po poteku potrebne desetletne priposestvovalne dobe.

18. Po povedanem pritožba o glavni stvari ni utemeljena. Vsa pravno odločilna dejstva so pravilno in popolno ugotovljena, pravilno je uporabljeno materialno pravo in sodba v tem delu ni obremenjena ne z uveljavljanimi ne z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je pritožba glede glavne stvari zavrnjena in v izpodbijanih delih točk II do V izreka potrjena sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Utemeljena pa je pritožba glede pravdnih stroškov.

20. Tožniki kot formalni sosporniki (2. točka 191. člena ZPP) zoper toženo stranko z isto tožbo, vloženo po skupnem pooblaščencu, uveljavljajo vsak svoj tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na garažah. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje so stale na nekdaj enotni - isti zemljiški parceli in kasneje vse hkrati s parcelacijo pridobile vsaka svojo parcelno številko. Prvotne pogodbe med pravdnimi strankami oziroma njihovimi pravnimi predniki so bile sklenjene v istem časovnem okviru (leto 1990 do 1992) in so delile enako pravno usodo. Predmet spora so torej istovrstni zahtevki, ki se opirajo na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago. Kot pravilno poudarja pritožba, je tožba dopuščala skupno dokazno oceno glede vseh sospornikov. Postopek je bil voden enotno, izdana je enotna sodba. Skupni pooblaščenec vseh tožnikov je vsa procesna dejanja za tožnike opravljal enotno. Izpodbijana odločitev o stroških, s katero je sodišče prve stopnje vsakemu tožniku posebej priznalo stroške, kot da bi šlo za več ločenih postopkov, je zmotna. Po tretjem odstavku 7. člena OT tožeči stranki oziroma njenemu pooblaščencu zaradi zastopanja več strank, ki v enem pravdnem postopku uveljavljajo pravico iz iste dejanske in pravne podlage, pripada 10 % zvišanje skupne vrednosti stroškov za vsako nadaljnjo stranko, vendar največ za 100 % oziroma za 200 % pri zastopanju več kot 30 strank.

21. Ker sodišče ni uporabilo navedenega pravnega pravila, je napačno uporabilo materialno pravo. Na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev o stroških spremenilo. Odmerilo jih je po podrejenem stroškovniku tožeče stranke na listovni številki 101 spisa. Stroški odvetniškega zastopanja z upoštevanjem 40 % povišanja za zastopanje petih tožnikov (tretji odstavek 7. člena OT), znašajo 1.696,63 EUR. Prišteta je sodna taksa (255,00 EUR) in pričnina (19,80 EUR). Tožeča stranka je skupaj upravičena do povračila 1.971,43 EUR pravdnih stroškov, ki jih mora povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema te sodbe. V primeru zamude bo dolgovala zakonske zamudne obresti od izteka roka za prostovoljno izpolnitev naprej.10

22. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka je uspela le s pritožbo zoper stroške, ki so stranska terjatev. S pritožbo o glavni stvari je propadla. Upoštevaje delni pritožbeni uspeh obeh strank (drugi odstavek 154. člena ZPP) in ker tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločanju na drugi stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP), pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

2Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Ur. l. RS, št. 44/1997 s spremembami.

3Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002. 4Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 2/2015. 5Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, 6/80. 6Zakon o prometu z nepremičninami, Ur. l. SRS, št. 19/76 s spremembami.

7Zakon o združenem delu, Ur. l. SFRJ, št. 53/76. 8Povzeto po: dr. Damjan, M., v: Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten 1/2001, strani 119 do 131. 9Primerjaj VS RS II Ips 71/2013 z dne 17. 4. 2014. 10Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 13. 12. 2006.