Jedro

Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da iz vsebine izpodbijane odločbe (in tudi pritožbe) ne izhaja, da bi se nanašala na kakršnokoli uveljavljano postopkovno pravico družbe ... oziroma na kakršenkoli zahtevek omenjene družbe zoper toženko. Povedano drugače, ni izkazan pravni interes omenjene družbe za pritožbeno izpodbijanje sporne odločbe, saj se le-ta nanjo ne nanaša. Tožničin tožbeni zahtevek ni bil zavrnjen iz razloga, ker stečajni upravitelj toženke ni prevzel pravdnega postopka, ampak iz razloga, ker je stečajni upravitelj prerekal v stečaju pravočasno prijavljeno tožničino terjatev in ker tožnica ni pravočasno predlagala nadaljevanja (zaradi začetka stečaja nad toženko) prekinjenega pravdnega postopka. Ker je torej tožnica zamudila prekluzivni rok iz Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba A. (...) se zavrže. III. Tožeča stranka in A. (...) sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima sodbo in sklepom (I.) stečajnega upravitelja toženke pozvalo, da prevzame pravdni postopek, in z dnem vročitve odločbe nadaljevalo z dnem 31.3.2020 prekinjeni pravdni postopek ter (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice) za plačilo 132.234,90 EUR s pripadki, ki so podrobneje razvidni iz izreka izpodbijane odločbe.

2. Zoper predmetno sodbo in sklep sta tožnica in družba A. (...) vložili pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se odločba spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, naj se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku. V pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ker stečajni upravitelj tožene stranke (toženke) ni prevzel pravdnega postopka in ker upnik ni predlagal nadaljevanja pravdnega postopka, kar ne drži. Tožnica ni bila obveščena o prerekanju njene terjatve ne s strani stečajnega upravitelja in ne s strani sodišča. Med postopkom je poslala vloge iz katerih jasno izhaja, da je želela nadaljevanje pravdnega postopka in priznanje terjatve, ki jo je pravočasno prijavila v stečajno maso. Opozarja na neenako obravnavo zadev pred istim sodiščem, saj se postopek med istima pravdnima strankama (zadeva Okrožnega sodišča v Celju I Pg 402/2019), kjer je bila tožnica enako aktivna kot v tej pravdi, normalno nadaljuje. Stečajni upravitelj in pooblaščenec sta v tisti pravdi priglasila pooblastilo in se postopek nadaljuje. Gre za neenako obravnavanje (kršitev 2. in 14. člena Ustave Republike Slovenije (URS)). Ni moglo priti do prenehanja tožničine terjatve, saj je vse aktivnosti usmerila v dokazovanje obstoja terjatve in v uspešen zaključek postopka. V nadaljevanju pritožbe tožnica in omenjena družba obširno pojasnjujeta okoliščine glede pristojnosti slovenskega sodišča in predvsem obstoja terjatve. Pritožbo zaključita z mnenjem, da je prišlo do arbitrarnega ter pristranskega sojenja ter s tem do kršenja pravic iz 22., prvega odstavka 23., 27., prvega odstavka 28. in 29. člena URS ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – pravice do poštenega sojenja. Ob tem izpostavljata in se sklicujeta na stališča iz nekaterih odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice ter domače in tuje pravne teorije. Pravico do nepristranskega sojenja še povežeta z institutom izločitve sodnika.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim je izpostavila, da se vsebinsko izpodbija le sodba, da je njen stečajni upravitelj prevzel predmetni pravdni postopek, da tožnica argumentirano ne izpodbija pravno relevantnih ugotovitev sodišča prve stopnje in da priglasitev terjatve v stečajni postopek ne pomeni predloga za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka. Tožničina terjatev je po samem zakonu prenehala, saj tožnica ni pravočasno predlagala nadaljevanja zaradi stečaja prekinjenega pravdnega postopka.

4. Pritožba tožnice ni utemeljena, medtem ko pritožba A. (...) ni dovoljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da iz vsebine izpodbijane odločbe (in tudi pritožbe1) ne izhaja, da bi se nanašala na kakršnokoli uveljavljano postopkovno pravico družbe A. (...) oziroma na kakršenkoli zahtevek omenjene družbe zoper toženko. Povedano drugače, ni izkazan pravni interes omenjene družbe za pritožbeno izpodbijanje sporne odločbe, saj se le-ta nanjo ne nanaša, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 351. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) njeno pritožbo, ki je posledično nedovoljena, zavrglo.

6. V zvezi s pritožbo tožnice pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo relevantnih dejanskih okoliščin konkretnega primera, saj so le-te pravilno in popolno ugotovljene ter razvidne že iz izpodbijane odločbe.

7. Glede izpodbijanega sklepa pod točko I. izreka odločbe, ki je s pritožbo v uvodu in pritožbenem predlogu sicer izrecno izpodbijan, tožnica kakšnih konkretnih izpodbojnih razlogov ne navaja. Izpodbijani sklep je po presoji pritožbenega sodišča v celoti pravilen iz razlogov, ki so razvidni iz 2. in 3. točke obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje in jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo ter z njimi v celoti soglaša in jim pritrjuje. Zato je tožničina pritožba v tem delu in, kot je pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve, tudi v preostalem delu neutemeljena.

8. Tožničin tožbeni zahtevek ni bil zavrnjen iz razloga, ker stečajni upravitelj toženke ni prevzel pravdnega postopka, ampak iz razloga, ker je stečajni upravitelj prerekal v stečaju pravočasno prijavljeno tožničino terjatev in ker tožnica ni pravočasno predlagala nadaljevanja (zaradi začetka stečaja nad toženko) prekinjenega pravdnega postopka. Ker je torej tožnica zamudila prekluzivni rok iz Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Iz spisa ne izhaja, da je tožnica vse do izdaje sporne odločbe predlagala nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka in je njeno drugačno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno. Sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic, s katerim je stečajni upravitelj prerekal v stečaju prijavljeno in v tej pravdi vtoževano terjatev, je bil javno objavljen na portalu Ajpes, kar je skladno s 122. členom ZFPPIPP, zato ni povsem jasna navedba, da tožnica ni bila niti s strani sodišča niti s strani stečajnega upravitelja obveščena o prerekanju terjatve, oziroma to ne drži. Pravočasna prijava terjatve v stečajnem postopku, kot pravilno v odgovoru na pritožbo izpostavlja toženka, ne pomeni pravočasnega predloga po ZFPPIPP (glej tudi razloge sodišča prve stopnje) za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka.

9. Izpodbijana odločba je povsem zakonita in pravilna, zato tožničino sklicevanje na neenako obravnavanje (kršitev 2. in 14. člena URS), ki tudi sicer ni z ničemer izkazano, ne more biti utemeljeno. Ustavno načelo enakega obravnavanja namreč nima takšne vsebine, da bi moralo sodišče prve stopnje, če je v morebiti podobni zadevi napačno uporabilo procesno in/ali materialno pravo, tudi v vseh preostalih istovrstnih zadevah odločati napačno. Povedano drugače, načelu enakega obravnavanja bi bilo (upoštevaje vsebino izpodbijane (pravilne) odločbe in ob morebitnem sledenju pritožbenemu zavzemanju, da je zadeva I Pg 402/2019 istovrstna) treba prilagoditi kvečjemu odločanje v zadevi I Pg 402/2019, ki pa seveda ni predmet tega pritožbenega preizkusa.

10. Pristojnost slovenskega sodišča ni bila sporna in o zadevi je na prvi stopnji odločalo Okrožno sodišče v Celju, zato ni jasno, kaj želi pritožnica doseči s pritožbenim sklicevanjem v tej smeri. Tožničina terjatev je prenehala v razmerju do stečajnega dolžnika (toženke) iz zgoraj in v odločbi sodišča prve stopnje pojasnjenih utemeljenih razlogov po ZFPPIPP, zato prav tako ni jasno obširno pritožbeno izpostavljanje okoliščin glede obstoja in višine vtoževane terjatve. Takšno sklicevanje ne more biti utemeljeno oziroma ne more vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

11. Neutemeljen je očitek arbitrarnega in pristranskega sojenja ter s tem povezanih kršitev določb URS in EKČP, saj iz izpodbijane odločbe in spisa ne izhaja, da bi prišlo do takšnega sojenja. Celo sama pritožnica v pritožbi ne pojasni konkretnih okoliščin, ki bi izkazovale arbitrarno in pristransko sojenje, temveč se le pavšalno sklicuje in deloma izpostavlja stališča iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Evropskega sodišča za človekove pravice in pravne teorije. Njeno lastno mnenje o arbitrarnem in pristranem sojenju pa za izkaz takšnega sojenja ne zadošča. 12. Ker drugih pritožbenih očitkov tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje izpodbijane odločbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Iz dejanskih ugotovitev, ki so razvidne iz prvostopenjske sodbe, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, pa je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi materialno pravo pravilno uporabilo.

13. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica in A. (...), ki s pritožbama nista uspeli, sami krijeta svoje pritožbene stroške, medtem ko je toženka sicer zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov, a le-teh ni priglasila.

1 V njej se sicer izpostavljajo poslovne in lastniške povezave omenjene družbe s tožnico in še s tretjo družbo, vendar navedeno ne spremeni dejstva, da ni izkazan pravni interes omenjene družbe za vložitev predmetne pritožbe.