Jedro

Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je 23. 11. 2015 izdalo sklep o zavarovanju, na podlagi seznama izvršilnih naslovov, s katerim je bilo dovoljeno zavarovanje z vknjižbo hipoteke in zaznambo izvršljivosti terjatve na tožnikovi nepremičnini. Navedeni sklep je bil pooblaščenki tožnika vročen 20. 10. 2016. To pa pomeni, da je bilo z navedenim dnem pretrgano zastaranje, tako kot pravilno ugotavlja toženka. Namen zavarovanja je namreč v tem, da se upnik v morebitnem kasnejšem postopku izvršbe prednostno poplača iz sredstev, pridobljenih s prodajo dolžnikovih nepremičnin, ki služijo kot predmet zavarovanja. To pomeni, da gre pri vložitvi predloga za zavarovanja za dejanje upnika, ki je usmerjeno h končnemu cilju izvršitve zavarovanja terjatve, torej za aktivnost, ki je v smislu drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, in ki pomeni pretrganje zastaranja.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa ugotovila višino dolžnega zneska obveznosti tožnika na dan 5. 11. 2019, ki skupaj znaša 220.127,31 EUR, obveznosti pa so razvidne iz preglednice na strani 1 izpodbijanega sklepa. Po 2. točki izreka se pri tožniku opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 19. 3. 2021 skupaj 239.108,26 EUR. V nadaljevanju je pojasnjen način plačila neporavnanih obveznosti (3. točka izreka) in da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (4. točka izreka). Zahtevi za povračilo stroškov se ugodi, tako da se tožniku povrnejo stroški v višini 1.903,93 EUR (5. točka izreka), s tem sklepom pa se nadomesti sklep DT-4934-168748/2019-1 z dne 5. 11. 2019 (6. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je davčni organ 5. 11. 2019 izdal sklep o davčni izvršbi na premičnine DT-4934-168748/2019-1, s katerim se izterjujejo tudi obveznosti po odločbi 0610-1897/10-103 z dne 27. 2. 2013, ki pa se predhodno izterjujejo že s sklepom o davčni izvršbi na premičnine DT 42914-8183/2013-2 08-3101-04 z dne 21. 10. 2013. Ker izvršba za obveznosti po odločbi 0610-1897/10-103 s sklepom z dne 5. 11. 2019 ni bila dovoljena, je davčni organ izdal predmetni nadomestni sklep, s katerim se terjajo le obveznosti, ki v sklepu o davčni izvršbi na premičnine DT 42914-8183/2013-2 08-3101-04 z dne 21. 10. 2013 niso bile zajete. V zvezi z ugovorom zastaranja davčni organ pojasni, da pravica do izterjave obveznosti po odločbi 0610-1897/10-103 z dne 27. 2. 2013 ni zastarala, ker je bil 21. 10. 2016 tožniku vročen sklep o davčni izvršbi na tožnikove denarne prejemke, s katerim je bil prekinjen tek zastaralnega roka, ki je začel teči dne 5. 4. 2013. V nadaljevanju davčni organ pojasni še odločitev o stroških postopka.

3.Toženka je pritožbena postopka, ki sta bila zaradi nastopa pravnih posledic stečajnega postopka prekinjena, nadaljevala in postopek s pritožbama zoper sklepa DT 4934-168748/2019-21 z dne 22. 3. 2021 in DT 4934-168748/2019-23 z dne 30. 3. 2021 združila v en postopek. Pritožbo zoper sklep DT 4934-168748/2019-21 z dne 22. 3. 2021 je zavrgla, pritožbo zoper sklep DT 4934-168748/2019-23 z dne 30. 3. 2021 pa zavrnila. V zvezi z zavrnitvijo pritožbe toženka pojasni, da je bila sporna zgolj izterjava obveznosti na podlagi odločbe o odmeri dohodnine 4210-20918/11 z dne 31. 12. 2014. Ta odločba je postala izvršljiva 17. 2. 2015, tega dne je začel teči relativni petletni zastaralni rok za izterjavo. Dne 5. 11. 2019 je bil izdan sklep o davčni izvršbi DT 4934-168748/2019-1, ki je bil uspešno vročen šele 15. 3. 2021, kar je po izteku relativnega zastaralnega roka. Je pa Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah 23. 11. 2015 izdalo sklep o zavarovanju Z 62/2015, s katerim je na podlagi seznama izvršilnih naslovov DT 4930-502202/2015-1 08-723-10 z dne 4. 11. 2015 (ki zajema tudi terjatev po odločbi 4210-20918/11 z dne 31. 12. 2014), dovolilo predlagano zavarovanje z vknjižbo zastavne pravice in zaznambo izvršljivosti terjatve na tožnikovi nepremičnini. Hipoteka ter zaznamba neposredne izvršljivosti sta bili v zemljiško knjigo vpisani 11. 2. 2016, z začetkom učinkovanja 25. 11. 2015. Sklep o zavarovanju je bil tožniku po odvetnici vročen 20. 10. 2016, s tem pa je prišlo do pretrganja zastaranja. Namen zavarovanja je v tem, da se upnik v morebitnem kasnejšem postopku prednostno poplača iz dolžnikovih nepremičnin, zato gre pri vložitvi predloga za zavarovanje nedvomno za dejanje upnika, ki je usmerjeno h končnemu cilju izvršitve zavarovane terjatve. Zastaranje je bilo torej pretrgano 20. 10. 2016 in je tedaj začelo ponovno teči, kar pomni, da do izdaje izpodbijanega sklepa zastaranje pravice do izterjave še ni nastopilo.

4.Tožnik vlaga tožbo in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da se je s sklepom in odločbo toženke seznanil 28. 6. 2022, ko ga je o prejetem aktu seznanil stečajni upravitelj. Vztraja, da je toženka postopala nepravilno, ko sklepa in odločbe ni vročila tožniku, saj je še vedno polno procesno sposoben. Z nepravilnim vročanjem je bila zagrešena bistvena kršitev postopka. Predmetni postopek se ne nanaša na premoženje tožnika, ki bi spadalo v stečajno maso, ampak se odloča o tem, ali je davčni organ upravičen terjati v sklepu o davčni izvršbi zajeto terjatev. Navedeno je pomembno tudi za ugotovitev obstoja terjatve davčnega organa v postopku osebnega stečaja, saj je davčni organ vložil prijavo terjatve, ki vključuje tudi terjatev iz naslova odločbe o odmeri dohodnine z dne 31. 12. 2014, navedeno terjatev pa je tožnik prerekal zaradi zastaranja. V nadaljevanju tožnik pojasni, da je obveznost plačila davka po odločbi z dne 31. 12. 2014 postala izvršljiva 17. 5. 2015. Skladno s tretjim odstavkom 125. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. Zastaranje naj bi bilo pretrgano s sklepom o davčni izvršbi DT 4934-168748/2019-1 z dne 5. 11. 2019, ki pa je bil tožniku uspešno vročen šele 15. 3. 2021. Poleg tega je bil ta sklep z izpodbijanim sklepom nadomeščen, kar pomeni, da ga je odpravil davčni organ sam in zato ni ustvaril nobenih pravnih posledic. Dejstvo, da je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah izdalo sklep o zavarovanju Z 62/2015, ne vpliva na to, da je pravica do izterjave plačila davka zastarala, saj izdaja sklepa o zavarovanju z ustanovitvijo hipoteke ni bila potrebna za davčno izvršbo. Ob vložitvi predloga za zavarovanje je davčna obveznost že bila izvršljiva in je davčni organ za izterjavo te obveznosti imel na voljo davčno izvršbo, katero bi lahko začel tudi na to nepremičnino. Vendar je terjatev le zavaroval in ne izterjal, takšno dejanje pa zastaranja pravice do izterjave davka ne more pretrgati. Iz drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 namreč izhaja, da zastaranje pretrga le dejanje davčnega organa, katerega namen je izterjava davčne obveznosti, ne pa tudi njeno zavarovanje. Tožnik še opozarja, da je bil postopek vpisa hipoteke začet 25. 11. 2015 ob 11:42:47 uri, vpis hipoteke pa je bil v zemljiško knjigo izveden 11. 2. 2016 ob 21:48:24 uri, kar pomeni, da je pred tem trenutkom pravnomočen postal tudi sklep zemljiške knjige o vpisu hipoteke izdan 24. 11. 2015. Do pretrganja je prišlo kvečjemu 26. 11. 2015, torej dan po tem, ko je bila v zemljiško knjigo vpisana plomba za pridobitev hipoteke. Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) v 6. členu namreč določa, da se šteje, da je pravica oziroma pravno dejstvo, ki je vpisano v zemljiško knjigo, vsakomur znano od začetka uradnih ur zemljiškoknjižnega sodišča v naslednjem delovnem dnevu po dnevu, ko je zemljiškoknjižno sodišče v zemljiški knjigi vpisalo prejem predloga za vpis te pravice. Če je predlog za zavarovanje pretrgal zastaranje, je bil torej 26. 11. 2015 izpolnjen drugi pogoj iz drugega odstavka 126. člena ZDavP-2, torej da je bil tožnik obveščen o tem dejanju. Prvo upoštevno dejanje je davčni organ izvedel šele 30. 3. 2021, ko je izdal izpodbijani sklep, to pa pomeni, da je vmes nastopilo relativno zastaranje pravice do izterjave davka.

5.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe toženke. Pojasni, da je bila z začetkom postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost tožnika omejena tako, da ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem. Posledica omejitve poslovne sposobnosti je tudi omejitev procesne sposobnosti, kar pomeni, da mora stranko v postopku zastopati zakoniti zastopnik. Z začetkom stečajnega postopka prenehajo pooblastila dolžnikovih zastopnikov in drugih pooblaščencev za zastopanje dolžnika, upravitelj pa pridobi pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov. Po začetku stečajnega postopka je zato treba vsa pisanja v sodnih in drugih postopkih, ki jih je treba vročiti stečajnemu dolžniku kot stranki ali drugemu udeležencu postopka, vročiti upravitelju (251. člen ZFPPIPP). Glede na navedeno je treba zaključiti, da je toženka postopala pravilno, ko je drugostopenjski akt vročila stečajnemu upravitelju, ta je o prejemu sklepa in odločbe organa druge stopnje obvestil tožnika, ki pa je v nadaljevanju zaprosil za pomoč odvetniško pisarno, preko katere je bila tudi vložena predmetna tožba.

6.Tožba ni utemeljena.

7.V obravnavani zadevi se odloča o pravilnosti in zakonitosti davčne izvršbe, in sicer potem, ko je bilo z odločbo davčnega organa pritožbi tožnika ugodeno in je bil izdan izpodbijani sklep, s katerim se je nadomestil sklep DT-4934-168748/2019-1 z dne 5. 11. 2019. Neporavnane obveznosti na dan 19. 3. 2021 znašajo 239.108,26 EUR in temeljijo na treh izvršilnih naslovih, med drugim na odločbi o odmeri dohodnine 4210-20918/11 z dne 31. 12. 2014, za katero ostaja sporno, ali je pravica do izterjave obveznosti po navedenem izvršilnem naslovu zastarala.

Glede pravilnosti vročanja

8.Z začetkom postopka osebnega stečaja se poslovna sposobnost stečajnega dolžnika v skladu s prvim odstavkom 386. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju FPPIPP) omeji tako, da ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso. Posledica omejitve poslovne sposobnosti je tudi omejitev procesne sposobnosti, kar pomeni, da mora stranko v postopku zastopati zakoniti zastopnik, ki je določen z zakonom ali aktom pristojnega organa na podlagi zakona. Z začetkom stečajnega postopka prenehajo pooblastila dolžnikovih zastopnikov in drugih pooblaščencev za zastopanje dolžnika, upravitelj pa pridobi pooblastilo za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov. Po začetku stečajnega postopka je zato treba vsa pisanja v sodnih in drugih postopkih, ki jih je treba vročiti stečajnemu dolžniku kot stranki ali drugemu udeležencu postopka, vročiti upravitelju (251. člen ZFPPIPP). Glede na navedeno je treba zaključiti, da je toženka postopala pravilno, ko je drugostopenjski akt vročila stečajnemu upravitelju, ta je o prejemu sklepa in odločbe organa druge stopnje obvestil tožnika, ki pa je v nadaljevanju zaprosil za pomoč odvetniško pisarno, preko katere je bila tudi vložena predmetna tožba.

9.Sodišče nadalje pojasnjuje, da je procesna sposobnost stečajnega dolžnika vezana na njegovo poslovno sposobnost, ki se z začetkom stečajnega postopka omeji na način, kot je predpisan v 1. točki prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP, tako da kot stečajni dolžnik ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso. Stečajna masa predstavlja premoženje stečajnega dolžnika ter obsega, poleg lastninske pravice na stvareh, tudi vse druge premoženjske pravice, katerih imetnik je stečajni dolžnik. Na ugotovitev obsega premoženja stečajnega dolžnika, ki v stečajnem postopku predstavlja obseg stečajne mase, pa ne vpliva ugotovitev glede obstoja in višine terjatev, ki jih imajo upniki do stečajnega dolžnika. Ugotovitev glede obstoja in višine terjatev je namreč zgolj pogoj za njihovo (sorazmerno) poplačilo iz splošne razdelitvene mase, ne vpliva pa na obseg stečajne mase.

10.Z izpodbijanim sklepom, zoper katerega je tožnik (stečajni dolžnik) vložil pritožbo, se je tožniku naložilo plačilo neporavnanih obveznosti. Vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep je vsekakor pravno dejanje, ki zadosti pojmu "drugi posli in dejanja" iz zgoraj citiranega 386. člena ZFPPIPP, z njim pa tožnik kot stečajni dolžnik nasprotuje obveznosti, ki se mu nalaga z davčno odločbo. Gre torej za obveznost, ki vpliva na čisto vrednost tožnikovega premoženja, ne vpliva pa na premoženje, kot je opredeljeno v prvem odstavku 10. člena ZFPPIPP in s tem na premoženje, ki po drugem odstavku 224. člena ZFPPIPP spada v stečajno maso. Poslovno in tudi procesno pa je po dikciji zakona omejeno zgolj razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso, zato tožnikova poslovna in s tem tudi procesna sposobnost v konkretnem primeru ni omejena. Poleg tega je tožnikovo "razpolaganje" v konkretnem primeru takšne narave, da ne zmanjšuje niti (čiste) vrednosti premoženja, oziroma je lahko celo v njeno korist in zato tudi ni v nasprotju z namenom obravnavane omejitve, ki je v tem, da se s posegom stečajnega dolžnika ne zmanjšujejo sredstva, ki služijo za plačilo terjatev upnikov in za kritje stroškov postopka. To pomeni, da je v konkretnem primeru tožnik poslovno in s tem tudi procesno sposoben in je lahko samostojno (oz. v konkretnem primeru po pooblaščeni odvetniški družbi) vložil tožbo zoper izpodbijani sklep, zato ni razlogov za zavrženje tožbe, kot to predlaga toženka.

Glede zastaranja pravice do izterjave obveznosti plačila davka

11.Na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih s tem zakonom. V predmetni zadevi je bil 5. 11. 2019 izdan sklep DT-4934-168748/2019-1 o davčni izvršbi na premičnine. Davčni organ je pri obravnavi pritožbe zoper navedeni sklep ugotovil, da je tožnika terjal med drugim za obveznosti po odločbi 0610-1897/10-103 z dne 27. 2. 2013, ki se predhodno izterjujejo že s sklepom o davčni izvršbi na premičnine DT 42914-8183/2013-2 08-3101-04 z dne 21. 10. 2013 in obveznosti po plačilnem nalogu DT 71010-3306/2014 z dne 22. 7. 2014, ki dolžniku ni bil vročen, zato je pritožbi ugodil in izdal izpodbijani sklep, s katerim je nadomestil sklep o davčni izvršbi z dne 5. 11. 2019, sklicujoč se na 242. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

12.Sodišče ugotavlja, da tožnik izpodbijani sklep osporava le v delu, ki se nanaša na izterjavo obveznosti po odločbi o odmeri dohodnine 4210-20918/11 z dne 31. 12. 2014, ki je postala izvršljiva 17. 2. 2015. Po mnenju tožnika so obveznosti odmerjene z navedeno odločbo že zastarale. Izdaja sklepa o zavarovanju Z 62/2015 z dne 23. 11. 2015, s katerim je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah na podlagi seznama izvršilnih naslovov DT 4930-202202/2015-1 z dne 4. 11. 2015 za zavarovanje denarne terjatve (ki vključuje tudi terjatve po odločbi 4210-20918/11 z dne 31. 12. 2014) dovolilo zavarovanje z vknjižbo hipoteke na parc. št. 547/2, k.o. ..., po mnenju tožnika namreč ne pomeni pretrganja zastaranja.

13.Tretji odstavek 125. člena ZDavP-2 določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati oziroma v primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru, v petih letih od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je dolžnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). Ne glede na določbe o zastaranju pravice do izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).

14.Med strankama ni sporno, da je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah, na predlog davčnega organa 23. 11. 2015 izdalo sklep o zavarovanju Z 62/2015, na podlagi seznama izvršilnih naslovov DT 4930-502202/2015-1 08-723-10 z dne 4. 11. 2015 (ki je pod zaporedno številko 8 vseboval tudi odločbo o odmeri dohodnine 4210-20918/11 z dne 31. 12. 2014), s katerim je bilo dovoljeno zavarovanje z vknjižbo hipoteke in zaznambo izvršljivosti terjatve na tožnikovi nepremičnini parc. št. 547/2, k.o. ... Navedeni sklep je bil pooblaščenki tožnika vročen 20. 10. 2016, kar med strankama tudi ni sporno. To pa pomeni, da je bilo z navedenim dnem pretrgano zastaranje, tako kot pravilno ugotavlja toženka. Namen zavarovanja je namreč v tem, da se upnik v morebitnem kasnejšem postopku izvršbe prednostno poplača iz sredstev, pridobljenih s prodajo dolžnikovih nepremičnin, ki služijo kot predmet zavarovanja. Zavarovanje se realizira tako, da se obremenjena nepremičnina v izvršilnem postopku proda, iz dobljenega zneska kupnine pa se poplačajo zavarovane terjatve. Vknjižba zastavne pravice in zaznamba izvršljivosti terjatve imata namreč po določbi 245. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) za posledico, da se lahko opravi izvršba na obremenjeno nepremičnino tudi proti tistemu, ki jo je pridobil kasneje. To pa pomeni, da gre pri vložitvi predloga za zavarovanja za dejanje upnika, ki je usmerjeno h končnemu cilju izvršitve zavarovanja terjatve, torej za aktivnost, ki je v smislu drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, in ki pomeni pretrganje zastaranja.

15.Razlaga tožnika, da je iz drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 razvidno, da zastaranje pretrga le dejanje davčnega organa, katerega namen je izterjava davčne obveznosti, ne pa tudi njeno zavarovanje, zato po mnenju sodišča ni pravilna. To bi namreč pomenilo, da bi do pretrganja zastaranja prišlo le v primeru izdaje sklepa o davčni izvršbi, vsa ostala dejanja davčnega organa (npr. opomin dolžniku, poziv na plačilo, odprava in izdaja nove odmerne odločbe, itd.) pa ne bi pomenila pretrganja zastaranja.

16.Iz drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 izhaja, da zastaralni rok pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, to dejanje pa vsekakor zajema tudi izdajo sklepa o zavarovanju. Izvršljiv seznam izvršilnih naslovov z dne 4. 11. 2015 pod zap. št. 8 vključuje odmerno odločbo o dohodnini 4210-20918/11 z dne 31. 12. 2014, z izdajo sklepa o zavarovanju Z 62/2015 z dne 23. 11. 2015, s katerim se je dovolilo zavarovanje z vknjižbo zastavne pravice in zaznambo izvršljivosti terjatve na tožnikovi nepremičnini 547/2, k.o. ..., je bila obveznost tožnika po odmerni odločbi z dne 31. 12. 2014 zavarovana. S prodajo nepremičnine bi se tako prednostno poplačale zavarovane terjatve, med drugim tudi terjatev davčnega organa po omenjeni odmerni odločbi, ki je izvršilni naslov v tem postopku izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, to pa po mnenju sodišča vsekakor pomeni dejanje, ki je usmerjeno v davčno izvršbo in ki povzroči pretrganje zastaranja.

17.Iz drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 tudi jasno izhaja, da mora biti dolžnik o uradnem dejanju davčnega organa obveščen. Med strankama ni sporno, da je bil sklep o zavarovanju tožniku po odvetnici A. A. vročen 20. 10. 2016, to pa je dan, ko je bil tožnik seznanjen z uradnim dejanjem davčnega organa in ki pomeni pretrganje zastaranja. Sklicevanje tožnika na trenutek, ko je bil začet postopek vpisa hipoteke (25. 11. 2015) in sam trenutek vpisa hipoteke v zemljiško knjigo (11. 2. 2016), zato za presojo pravilnosti ni relevanten.

18.Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, ter da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Tožba je neutemeljena in jo je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zavrnilo.

19.Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

20.Ker dejansko stanje, relevantno za odločitev o zadevi, med strankama ni sporno, temveč je sodišče odločalo o pravnem vprašanju (razlagi 126. člena ZDavP-2), je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

-------------------------------

1Prim. sklep VS v Ljubljani I Cpg 403/2022 z dne 7. 12. 2022, tč. 12.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 386

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 125, 125/3, 126, 126/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.