Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Toženec je sredi decembra 2010 poklical tožnika in mu ponudil, da mu izroči ključe solastnih nepremičnin (stavbe). Tožnik se je bil dolžan takoj ustrezno odzvati oziroma sprejeti ključe. Če jih zaradi odsotnosti osebno ni mogel prevzeti sam, bi tožnik lahko za to pooblastil svojega odvetnika ali koga drugega. Zato tožnik po 15.12.2010 ni bil več upravičen do zahtevane uporabnine.
Stroški mediacije niso pravdni stroški, ker gre za stroške v zvezi z alternativnim reševanjem sporov.
Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.
Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 61.079,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov glavnice od posameznih dni zapadlosti do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 7.138,91 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. S sklepom z dne 3.2.2011 je prvo sodišče popravilo očitno računsko pomoto v sodbi in sicer je znesek prisojene glavnice nadomestilo z zneskom 60.719,63 EUR, znesek tožniku prisojenih stroškov pa je nadomestilo z zneskom 7.083,45 EUR.
2. Zoper zavrnilni del sodbe v zvezi s popravnim sklepom se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo v zvezi s popravnim sklepom v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje zadevo v tem obsegu v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za uporabnino za obdobje od septembra 2001 do aprila 2002 (prav: marca 2002) kot odločilen trenutek, kdaj naj bi tožnik zahteval od toženca ključe, štelo spomladi leta 2002, ko je tožnik poskušal pripeljati mamine stvari v garažo. Tožnik je toženca takoj po sklenitvi izročilne pogodbe s tem seznanil in od toženca zahteval, da mu omogoči uporabo solastne nepremičnine. To je bilo približno 14 dni po sklenitvi izročilne pogodbe. Ključe je tožnik zahteval od toženca tudi pozneje, v vinogradu in ko je še nekajkrat prišel do sporne hiše. Vsekakor je to bilo že pred septembrom 2001. Logično je, da je tožnik zahteval od toženca izročitev ključev, saj brez tega ne bi mogel uporabljati solastne nepremičnine. Izročilno pogodbo je tožnik sklenil ravno zato, da bi lahko tudi sam takoj uporabljal solastne nepremičnine. Glede uporabnine za december 2010 je tožnik upravičen do celotne uporabnine za ta mesec, saj je bil tožnik ob toženčevem klicu, da pride po ključe, v tujini, zato takrat ni mogel takoj priti po ključe. Ključe mu je toženec izročil šele 5.1.2011. Glede na slabe medsebojne odnose ni bilo možno, da bi ključe lahko prevzel kdo drug razen tožnika, toženec pa mu je nerad izročil ključe tudi 5.1.2011. Tudi za mesece, za katere je izvedenec ocenil nižjo uporabnino od vtoževane, je tožnik upravičen do vtoževane uporabnine, kar je pojasnil že v dosedanjih izvajanjih. Iz obrazložitve sodbe tudi ni razvidno, katere pravdne stroške je sodišče priznalo tožniku in katere ne, tožnik pa je upravičen do vseh priglašenih stroškov. Tožnik je tako upravičen do stroškov za naroke in njihovo trajanje, do stroškov ogleda z izvedencem, do stroškov za tožbo in pripravljalne vloge, do stroškov v zvezi s prvotnim pritožbenim postopkom in stroškov mediacije na Višjem sodišču v Ljubljani 3.2.2010, prav tako pa tudi do vseh plačanih sodnih taks in izvedenin. Ni jasno, zakaj sodišče ni priznalo celotnih priglašenih stroškov za ogled dne 6.7.2009, ampak le polovico priglašenih stroškov.
3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema ugotovitev prvega sodišča, da tožnik ni dokazal, da bi od toženca zahteval dopustitev uporabe solastnih nepremičnin pred aprilom 2002. Tožnik do konca prvega naroka ni podal jasnih trditev o tem, v kakšnih krajevnih in časovnih okoliščinah naj bi to zahteval od toženca. Ob svojem prvem zaslišanju ni ničesar izpovedal o tem, kdaj in kje naj bi od toženca zahteval dopustitev uporabe ter na kakšen način (predno je spomladi 2002 pripeljal mamine stvari zaradi njihove hrambe v solastni stavbi). Enako je bilo ob tožnikovem drugem zaslišanju 14.10.2009. Da naj bi zahteval ključe od toženca že 14 dni po sklenitvi izročilne pogodbe z materjo, je tožnik izpovedal šele na zadnjem naroku, ko je glede na razveljavitveni sklep II Cp 4481/2009 z dne 9.6.2010 že vedel, da je za presojo utemeljenosti njegovega zahtevka bistvena tudi okoliščina, kdaj je prvič zahteval od toženca, da mu omogoči uporabo solastnih nepremičnin. Glede na izvedene dokaze v tej smeri pritožbeno sodišče zato pritrjuje dokazni oceni prvega sodišča, napravljeni v skladu z 8. čl. ZPP, da je tožnik zahteval izročitev ključev od toženca aprila 2002. 6. Prvo sodišče je pravilno odločilo tudi o tem, da gre tožniku uporabnina le do 15.12.2010. Med pravdnima strankama ni sporno, da je toženec sredi decembra 2010 res poklical tožnika in mu ponudil, da mu izroči ključe solastnih nepremičnin (stavbe). Tožnik se je bil dolžan takoj ustrezno odzvati oziroma sprejeti ključe (prim. 1. odst. 171. čl. OZ). Če jih zaradi odsotnosti osebno ni mogel prevzeti sam, bi tožnik lahko za to pooblastil svojega odvetnika ali koga drugega. Okoliščina, da je tožnik prišel po ključe po vrnitvi iz tujine in jih osebno prevzel 5.1.2011, zato ne more iti v škodo tožencu. Zato tožnik po 15.12.2010 ni bil več upravičen do zahtevane uporabnine.
7. Pritožbena graja odločitve sodišča prve stopnje o višini prisojene uporabnine (za tiste mesece, za katere je sodni izvedenec ugotovil nižjo uporabnino od vtoževane) je neobrazložena (tožnikovo sklicevanje na njegova „dosedanja izvajanja“ v tej smeri ne dosega standarda potrebne obrazložitve pritožbenih navedb), zato pritožbenemu sodišču ni potrebno odgovarjati na ta del pritožbe.
8. Za obrazložitev stroškovne odločitve velja nižji standard kot za obrazložitev odločitve o glavni stvari. Prvo sodišče je navedlo, da je upoštevalo kriterij uspeha v pravdi in potrebnost stroškov, stroške pa je odmerilo glede na predložene stroškovnike. Tožnik je tako imel možnost preveriti pravilnost stroškovne odločitve sodišča prve stopnje z vpogledom v svoja predložena stroškovnika s posamičnimi postavkami, priznanimi s strani prvega sodišča. Glede na pritožbene trditve (tožnik izpostavlja le vprašanje priznanja posameznih stroškov oziroma storitev, glede višine posamičnih priznanih postavk v stroškovnikih pa se obrazloženo ne pritožuje) je pritožbeno sodišče preverjalo le pravilnost odločitve prvega sodišča o posameznih priglašenih stroškovnih postavkah. Prvo sodišče je tožniku priznalo nagrado za vsak opravljeni narok (narok 20.5.2009 je bil preklican). Naroka 26.3.2008 in 8.4.2009 sta trajala vsak 30 minut, zato tožniku ne gre nagrada za nadaljnje pol ure zastopanja. Prvo sodišče ni priznalo nagrade za sestavo prve, šeste in osme pripravljalne vloge, očitno zato, ker teh vlog ni štelo kot potreben strošek (1. odst. 155. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče se glede na vsebino teh vlog strinja s stališčem prvega sodišča, saj tožnik v teh vlogah le ponavlja posamezne trditve, ki jih je navedel že v predhodnih vlogah, ostale navedbe pa za ugotavljanje odločilnih dejstev v pravdi niso bile pomembne. Za sestavo prve pritožbe je prvo sodišče tožniku priznalo nagrado. Stroški mediacije niso pravdni stroški, ker gre za stroške v zvezi z alternativnim reševanjem sporov. Tožnik zato sam trpi svoje stroške mediacije 3.2.2010 na Višjem sodišču v Ljubljani, saj ni trdil, da bi se s tožencem o tem sporazumel drugače (2. odst. 18. čl. ZMCGZ). Prvo sodišče je tožniku priznalo tudi takso za prvo sodbo, ki je bila razveljavljena, za izpodbijano sodbo pa tožnik ni dolžan plačati takse (ki tudi ni bila terjana – 33. čl. ZST). Prvo sodišče pravilno ni priznalo tožniku vseh priglašenih stroškov za ogled 6.7.2009, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil tožnikov pooblaščenec na ogledu prisoten le delno oziroma je z njega očitno odšel še pred zaključkom ogleda. Odločitev o pravdnih stroških je zato pravilna.
9. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep prvega sodišča (2. odst. 350. čl. in 353. čl. ZPP). Tožnik ni uspel s pritožbo, toženčev odgovor na pritožbo pa ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve, zato pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl., 1. odst. 155. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP).