Jedro

Zaključek o zmanjšanju stečajne mase ne bi bil mogoč v primeru sočasne izpolnitve obveznosti, saj se v tem primeru dolžnikovo premoženje ne bi zmanjšalo, temveč bi le spremenilo obliko. Tožena stranka v reviziji sicer navaja, da je bila sočasnost izpolnitve pogoj, da se vršijo naslednje dobave, vendar pa ta trditev nima podlage v ugotovitvah nižjih sodišč, kjer je sodišče druge stopnje ugotovilo, da pogodbene obveznosti niso bile izvršene sočasno. Zato je izpolnjen objektivni element izpodbojnosti.

Izrek

Revizija se zavrže glede tožbenih zahtevkov, da so pogodbe o odkupu terjatev iz 1. do 13. alineje in 15. do 57. alineje ter verižne kompenzacije iz 58. do 61. alineje prve točke izreka sodbe sodišča prve stopnje brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke, in glede tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 282.026,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 282.026,91 EUR.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je z delom sodbe, ki je pomemben za revizijski postopek, ugotovilo, da je 57 pogodb o odkupu terjatev in 4 verižne kompenzacije, vse sklenjene v korist tožene stranke, brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke, zato je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 310.453,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo le v obrestnem delu in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek obresti, ki presega znesek glavnice, v preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka z revizijo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

4. Postopek pred sodiščem prve stopnje se je končal 16. 7. 2008, torej pred 1. 10. 2008, ko je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D; Ur. l. RS, št. 45/2008), zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih predpisih.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Razlogi za delno zavrženje revizije

6. Izredna pravna sredstva so dovoljena, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Po določbi 490. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 5.000.000,00 SIT (sedaj 20.864,63 EUR). Ko uveljavlja tožeča stranka v tožbi več zahtevkov, se v skladu z določbo prvega odstavka 41. člena ZPP vrednost spornega predmeta določi s seštevanjem njihovih vrednosti, če se vsi opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Če pa je bodisi dejanska bodisi pravna podlaga zahtevkov različna, se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Pri tem sta odločilni dejanska in pravna podlaga, kot izhajata iz navedb v tožbi, saj se istovetnost dejanske in pravne podlage zahtevkov ne domnevata.

7. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je z izpodbijanimi pogodbami izpolnjevala svoje obveznosti, ki jih je kot kupec imela do tožene stranke kot prodajalca naftnih derivatov. Iz teh trditev pa ne izhaja, da imajo izpodbijane pogodbe isto dejansko in pravno podlago. Ker je dolžnost stranke, da navede dejstva in predlaga dokaze, da imajo zahtevki isto dejansko in pravno podlago, stranka pa te svoje obveznosti ni izpolnila, se vrednost spornega predmeta ne more ugotavljati po pravilu iz prvega odstavka 41. člena ZPP. Tožena stranka v reviziji sicer navaja, da pomenijo vse izpodbijane pogodbe enovit pravni posel in se pri tem sklicuje na določbo petega odstavka 367. člena ZPP, kakor je bil spremenjen z novelo D. Ta določba se za odločanje o dopustnosti revizije spričo časovne veljavnosti novele D ne more uporabiti, trditve tožene stranke o enovitosti pravnega posla pa so preveč splošne in ne omogočajo preizkusa, ali imajo izpodbijane pogodbe isto dejansko in pravno podlago v smislu prvega odstavka 41. člena ZPP.

8. Ker pogoj iz prvega odstavka 41. člena ZPP ni izpolnjen in je treba torej posamezne zahtevke v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP obravnavati ločeno, je revizijsko sodišče preizkusilo, ali pogoje za dopustnost revizije izpolnjujejo posamezni zahtevki. Ugotovilo je, da pogoj za dopustnost revizije iz 490. člena ZPP izpolnjuje le zahtevek, ki se nanaša na pogodbo o odkupu terjatve z dne 30. 6. 1999 za znesek 6,812,178,90 SIT (sedaj 28.426,72 EUR), medtem ko zahtevki, ki se nanašajo na ostale pogodbe o odkupu terjatev in na verižne kompenzacije, tega pogoja ne izpolnjujejo.

9. Revizija tako ni dovoljena glede oblikovalnih tožbenih zahtevkov, ki se nanašajo na pogodbe o odkupu terjatev iz 1. do 13. alineje in 15. do 57. alineje ter verižne kompenzacije iz 58. do 61. alineje prve točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, in glede dajatvenega tožbenega zahtevka za plačilo 282.026,91 EUR (310.453,63 EUR – 28.426,72 EUR). Zato jo je revizijsko sodišče v skladu z določbo 377. člena ZPP v tem delu zavrglo.

10. V nadaljevanju je revizijsko sodišče presojalo utemeljenost revizije le glede zahtevka, ki se nanaša na pogodbo o odkupu terjatve z dne 30. 6. 1999 za znesek 6,812,178,90 SIT.

Pravno relevantno dejansko stanje, ugotovljeno v sodbah sodišč prve in druge stopnje

11. Med pravdnima strankama je bilo vzpostavljeno prodajno razmerje. Tožeča stranka je od tožene stranke kupovala naftne derivate, te pa je prodajala naprej končnemu kupcu. Tožena stranka je naftne derivate dobavljala neposredno končnemu kupcu, tožeči stranki pa izstavljala račune za dobavljeno blago. Sočasnost izpolnitve obveznosti iz prodajnega razmerja, to je izročitve stvari in plačila kupnine, ni bila ne dogovorjena ne izvršena.

12. Račun tožeče stranke je bil blokiran neprekinjeno od leta 1996, zato je tožeča stranka svoje obveznosti iz prodajnega razmerja poravnavala s prenosom svojih terjatev, ki jih je imela do tretje osebe, na toženo stranko. To je storila med drugim tudi s pogodbo o odkupu terjatve z dne 30. 6. 1999 za znesek 6,812,178,90 SIT. Terjatev tožeče stranke je tako prešla v premoženje tožene stranke, terjatev tožeče stranke do dolžnika pa je ugasnila. S sklenitvijo pogodbe o odkupu terjatve je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve, plačilo stečajnih upnikov pa je bilo zaradi tega zmanjšano. Tožena stranka je vedela za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke.

13. Med pravdnima strankama ni bila sklenjena komisijska pogodba. Tožeča stranka za opravljene posle toženi stranki ni izstavila obračuna opravljenih poslov in tudi ne računov v višini provizije za opravljene posle.

Razlogi za zavrnitev revizije

14. Revident graja odločitev sodišča druge stopnje, da je bila tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP prekludirana z navedbo o dogovorjeni sočasnosti izpolnitev pogodbenih strank. Sodišču druge stopnje očita, da je spregledalo njeno navedbo v pripravljalni vlogi z dne 11. 7. 2000, kjer je navedla, da so bili interesi komitenta (tožene stranke) zavarovani s predhodnim dogovorom med komitentom in komisionarjem (tožečo stranko), da končni kupec svojo kupnino plača neposredno komitentu. Vztraja, da je v postopku zatrjevala, da je bil način plačila vnaprej dogovorjen. Revizijski očitek ni utemeljen. Vnaprejšnji dogovor o načinu plačila ne pomeni dogovora o sočasnosti izpolnitve pogodbenih obveznosti. Pri tem ni pomembno, kaj je ugotovil izvedenec, saj njegove ugotovitve ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev pravdne stranke.

15. Tožena stranka napada tudi pravno kvalifikacijo spornega razmerja med pravdnima strankama. Priznava, da iz listin izhaja, da je med pravdnima strankama šlo za prodajno razmerje, sodiščema pa očita, da sta neobrazloženo obšli njene navedbe, da je svoje izdelke plasirala na slovenski trg preko tožeče stranke, kar pa je samo jedro komisijskega posla. O tem naj bi izpovedala tudi priča M., ki pa je sodišče ni upoštevalo. Očitek o neobrazloženosti ne vzdrži revizijskega preizkusa. V sodbi je sodišče prve stopnje, tudi na podlagi izpovedi priče M., ugotovilo, da je tožena stranka na slovenskem trgu prodajala naftne derivate preko tožeče stranke, zato ne drži očitek, da bi sodišče to navedbo tožene stranke spregledalo. Dejstvo, da je tožena stranka svoje izdelke na trg plasirala preko tožeče stranke, pa še ne pomeni, da je bilo med pravdnima strankama vzpostavljeno komisijsko razmerje. Iz ugotovitev nižjih sodišč namreč izhaja, da pravdni stranki komisijske pogodbe v pisni obliki nista sklenili, tožeča stranka pa za opravljene posle toženi stranki ni izstavila ne obračuna opravljenih poslov ne računov v višini provizije za opravljene posle. Zato je pravilen materialnopravni zaključek nižjih sodišč, da komisijska pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena.

16. Revident smiselno izpodbija tudi zaključek nižjih sodišč, da izpodbijana pogodba o odkupu terjatve pomeni pravno dejanje, ki ga je dolžnik storil v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka. Navaja, da je bil dogovor o načinu plačila sklenjen že leta 1996 in da izpodbijana pogodba pomeni operativno izvedbo tega dogovora, zaradi česar posel kot celota ni pravno dejanje, ki bi ga stečajni dolžnik storil v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka. S tem v zvezi tožena stranka navaja še, da je ves čas postopka zatrjevala, da se je vnaprej dogovorila za takšen način plačila, vendar sodišče tega ni upoštevalo. Iz trditve, da je bil vnaprej dogovorjen način plačila, ne izhaja, da je bil med pravdnima strankama sklenjen „krovni“ dogovor o prodaji naftnih derivatov, ki se je udejanjal z izpodbijano pogodbo o odkupu terjatev, kakor želi to prikazati revident. Po presoji revizijskega sodišče želi revident s takšno revizijsko navedbo izpodbiti dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči, kar pa ni dopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Posledično tudi niso pomembne revizijske navedbe, da bi moral stečajni upravitelj izpodbijati tudi veljavnost dogovora iz leta 1996, ne pa le posameznih delov pogodbe.

17. V zvezi z objektivnim elementom izpodbojnosti revident sodišču očita še, da se ni ukvarjalo s pogojem oškodovanja upnikov, in s tem v zvezi uveljavlja „pomanjkljivosti postopkovne narave.“ Ta revizijski očitek ni utemeljen. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč namreč izhaja, da je z izpodbijano pogodbo terjatev tožeče stranke prešla v premoženje tožene stranke, terjatev tožeče stranke do dolžnika pa je ugasnila, in da je s sklenitvijo pogodbe o odkupu terjatve tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve, plačilo stečajnih upnikov pa je bilo zaradi tega zmanjšano. Objektivne znake izpodbojnega pravnega dejanja oškodovanja upnikov ima namreč vsako pravno dejanje, katerega posledica je prenehanje obveznosti nasproti enemu od upnikov, ker se zaradi takšne izpolnitve zmanjša premoženje dolžnika, iz katerega se sorazmerno poplačujejo stečajni upniki. Ker je tožeča stranka s pogodbo o odkupu terjatve izpolnila svojo obveznost do tožene stranke, ki je zato prenehala, se je njena stečajna masa zmanjšala.

18. Zaključek o zmanjšanju stečajne mase pa ne bi bil mogoč v primeru sočasne izpolnitve obveznosti, saj se v tem primeru dolžnikovo premoženje ne bi zmanjšalo, temveč bi le spremenilo obliko. Tožena stranka v reviziji sicer navaja, da je bila sočasnost izpolnitve pogoj, da se vršijo naslednje dobave, vendar pa ta trditev nima podlage v ugotovitvah nižjih sodišč, kjer je sodišče druge stopnje ugotovilo, da pogodbene obveznosti niso bile izvršene sočasno. Zato je po presoji revizijskega sodišča pravilen materialnopravni zaključek, da je izpolnjen objektivni element izpodbojnosti.

19. Revizijsko sodišče se ni opredelilo do revizijskih navedb, ki se nanašajo na neobičajen način plačila kot domnevno bazo za vzpostavitev domneve o vednosti oziroma dolžnosti vedenja o dolžnikovem slabem ekonomsko-finančnem stanju, saj tožena stranka v reviziji priznava, da je vedela za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke. Te revizijske trditve za odločitev o reviziji zato niso bile pomembne.

20. Revizijsko sodišče je zato revizijo glede oblikovalnega in dajatvenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na pogodbo o odkupu terjatve z dne 30. 6. 1999 za znesek 6,812,178,90 SIT (14. alineja prve točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), zavrnilo (378. člen ZPP). Ugotovilo je, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka

21. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizijskega postopka.