Jedro

Ker se toženka sklicuje na 84. člen ZMZ-1 in 68. člen ZTuj-2, sodišče ugotavlja, da je bilo v obravnavani zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo, saj za pridržanje tožnika, za katerega po mnenju toženke obstoji nevarnost pobega in v zvezi s katerim poteka postopek po Uredbi Dublin III, v ZMZ-1 (in ne v ZTuj-2) ni zakonske podlage.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-720/2019/4 (1312-20) z dne 29. 3. 2019 odpravi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridržala za namen predaje odgovorni državi članici, in sicer v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni, od ustne naznanitve pridržanja do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik že leta 2011 ilegalno vstopil v območje Schengna, in sicer v Grčijo. Ob podaji prošnje je tožnik povedal, da je izvorno državo zapustil julija 2011, najprej je odšel v Iran, kjer je ostal 5 dni in nato odšel naprej v Turčijo, kjer je ostal 12 dni. Pot je nadaljeval v Grčijo, kjer je bival približno 5 let. Nato je preko Makedonije, Srbije, Madžarske ter Avstrije odšel v Nemčijo, ki je bila njegova ciljna država. Tam je tudi podal prošnjo za mednarodno zaščito in tam bival 4 do 5 let, vendar mu je bila prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena. Nato si je pridobil bivalno dovoljenje Italije, s katerim se je 10. 3. 2019 odpravil iz Nemčije preko Italije do Romunije, kjer naj bi se poročil in si tako uredil svoj status. Tožnik je 10. 3. 2019 okoli 22.00 ure v Slovenijo vstopil brez veljavnega dovoljenja za vstop iz Italije. Dan kasneje ob 6.00 uri pa je bil kontroliran pri izstopu iz Madžarske v Romunijo, kjer je bilo ugotovljeno, da je na Madžarsko vstopil iz Slovenije in tako so ga madžarski varnostni organi vrnili v Slovenijo. PPIU Murska Sobota je tožniku izdala Odločbo o vrnitvi s prepovedjo vstopa za eno leto ter Odločbo o nastanitvi v Centru za tujce, kamor so tožnika po končanem postopku na policijski postaji tudi odpeljali. Tožnik je v Centru za tujce dne 20. 3. 2019 zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, njegova prošnja je bila sprejeta 28. 3. 2019. Da je bil tožnik pred prihodom v Slovenijo že obravnavan s strani drugih držav članic EU, in sicer s strani Avstrije dne 26. 7. 2015, s strani Nemčije dne 20. 11. 2015 ter s strani Madžarske dne 11. 3. 2019, izhaja iz evropske baze prstnih odtisov Eurodac. Toženka je zato na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III), zaprosila Zvezno republiko Nemčijo1 za ponovni sprejem tožnika. Tekom sedanjega postopka je slednja ta sprejem potrdila.2

3. Toženka ugotavlja, da je tožnik s svojimi različnimi izjavami (da ni zaprosil za azil drugje kot v Nemčiji (in Sloveniji), ni pa povedal, da je podal prošnji za mednarodno zaščito tudi v Republiki Avstriji ter na Madžarskem, zavajal toženko, da pa je begosumen, je izkazano, saj ni počakal niti na dokončanje postopka v vseh državah po podatkih EURODAC-a (razen v Nemčiji, ki pa jo je zapustil pred deportacijo v Pakistan). Vse navedeno ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku ali navajanju lažnih podatkov (peta alineja prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih, ZTuj-2). S tem, ko je tožnik nezakonito prehajal državne meje, v Sloveniji pa nima možnosti bivanja, sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka istega člena ZTuj-2. Ob upoštevanju, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in da se ne želi vrniti v Avstrijo, Nemčijo in ne na Madžarsko, toženka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III. Okoliščine, v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in tako onemogočil zaključek postopka, zato mu je bilo treba omejiti gibanje. Toženka je preverjala, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, primeren. Ob upoštevanju milejšega režima v azilnem domu, ki ga tudi opredeljuje, ugotavlja, da pridržanje na območju azilnega doma ne bi bil primeren ukrep, saj bi ga tožnik lahko samovoljno zapustil. Zato ugotavlja, da z uporabo milejšega ukrepa ne bi bilo mogoče doseči namena preprečitve odhoda tožnika.

4. Tožnik navedeni sklep izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Toženka je v izpodbijanem sklepu 84. člen Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) priredila po svoje, saj ga je pridržala „za namen predaje odgovorni članici po Uredbi (EU) št. 604/2013“, kar pa sploh ni razlog za odreditev pridržanja. Zato je izpodbijani sklep nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti. Za standard znatne nevarnosti pobega ne more zadoščati ugotovitev, da je bil tožnik predhodno že obravnavan v drugi državi članici EU in da tam ni zaprosil za mednarodno zaščito. Že glede na samo ureditev po Uredbi Dublin III je razumljivo, da se je tožnik pred prihodom v državo članico nahajal v drugi državi članici, saj se ravno zato postopek predaje po Uredbi Dublin III tudi prične. Tožnika pa se samo zato, ker v zvezi z njim poteka postopek po Uredbi Dublin III, ne sme pridržati. Na tožnikovo begosumnost ne kaže njegovo nezakonito prehajanje mej niti dejstvo, da v Sloveniji nima možnosti bivanja, kot je navedla toženka. Sodišče je v zvezi s tem že večkrat opozorilo, da je tak način prehajanja mej za begunce tipičen in neizogiben, saj meje legalno ne bi mogli prestopiti. Poleg navedenega je po prvi alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 nedovoljen vstop v državo zgolj milejša oblika okoliščin, ki lahko kaže na begosumnost, ki lahko le pogojno, skupaj z drugimi okoliščinami, vodi do sklepanja o begosumnosti, posebej o znatni begosumnosti. Drugih razlogov, iz katerih bi bilo treba tožnika pridržati, npr. dvoma v njegovo identiteto ali varnostnih pridržkov, toženka v izpodbijanem sklepu ni navedla, zaradi česar tudi njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 84. členom ZMZ-1 ni mogoče. Po mnenju tožnika je toženka zmotno uporabila materialno pravo, saj uporaba Uredbe Dublin III s sklicevanjem na določbe 68. člena ZTuj-2 v zvezi z objektivnimi merili za pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito ni več možna. Zaradi novega (drugačnega) zakonskega izhodišča, kot ga je določal prej veljavni ZMZ, ki posebej ureja pojem „nevarnosti pobega“, ob upoštevanju točke (n) 2. člena Uredbe Dublin III, po mnenju tožnika niso jasno in predvidljivo določena merila, ki opredeljujejo obstoj take nevarnosti, ki je razlog za pridržanje. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče RS dne 13. 3. 2019 tudi izdalo sodbo in sklep opr. št. X Ips 1/2019. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nikjer niso navedeni razlogi, zakaj je toženka štela, da je tožnik begosumen. Dosedanja sodna praksa je že sprejela stališče, da pomeni bivanje v Centru za tujce, kjer se prosilci za mednarodno zaščito ne morejo svobodno gibati, ne morejo iti na svež zrak, kadar to želijo, niso v svojih oblačilih, itd., poseg v tožnikovo osebno svobodo in ne ukrep omejitve gibanja. Zasledovani cilj predaje tožnika bi bilo mogoče doseči tudi z milejšimi ukrepi. Tožnik ne bi smel biti pridržan v Centru za tujce, če država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v Azilnem domu v Ljubljani in tudi ne zato, ker zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

5. Toženka je sodišču posredovala upravni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

6. Tožba je utemeljena.

7. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III pridržala tožnika v prostorih in na območju Centra za tujce Postojna.

8. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

9. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

10. Sodišče uvodoma pritrjuje tožniku, da gre glede na opis njegovega pridržanja v Centru za tujce, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Vrhovno sodišče je tako presodilo tudi že v primerljivih zadevah I Up 39/2015, I Up 15/2016 in I Up 26/2016. Čeprav je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici zaradi zagotovitve učinkovite izvedbe postopka mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve)3 in čeprav je toženka ta ukrep izrekla zaradi tožnikove nevarnosti pobega, sklicujoč se na 28. člen Uredbe Dublin III, 84. člen ZMZ-1 in 68. člen ZTuj-2, po presoji sodišča v obravnavanem primeru pogoji za izrek tovrstnega ukrepa, kot bodo podrobneje predstavljeni v nadaljevanju, niso izpolnjeni.

11. Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 303/2018-3 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je zaradi nevarnosti pobega dopustno pridržati prosilca za mednarodno zaščito na podlagi objektivnega kriterija iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ter ugotovilo, da je v obravnavani zadevi sporen obstoj pravne podlage za izrek ukrepa omejitve gibanja po 84. členu ZMZ-1, in sicer v primerih, ko gre za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Uredba Dublin III določa pogoje za izrek tega ukrepa v drugem odstavku 28. člena, in sicer: „kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugim naj prisilnih ukrepov.“. Pojem „nevarnost pobega“ je razložen v točki (n) 2. člena navedene uredbe in „pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom.“4

12. Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 že sprejelo stališče, da uporaba določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji nevarnost pobega, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi. Presodilo je namreč, da z vidika točke (n) 2. člena navedene uredbe ni predpisano, da je ta pojem treba urediti z določenim zakonom (npr. ZMZ), zaradi česar je v prosti presoji zakonodajalca, v katerem zakonu bo ta pojem opredelil, na način in po vsebini, ki omogoča njegovo ustrezno uporabo v okviru 28. člena Uredbe Dublin III. Ugotovilo je, da glede na posebne okoliščine postopkov za mednarodno zaščito najmanj tretja, četrta in peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III (12. točka obrazložitve). Navedeno stališče je bilo sprejeto v zvezi s pridržanjem, odrejenim v času veljavnosti ZMZ, ki se je v 59. členu sicer skliceval na že takrat neveljavno Uredbo 343/2003/ES (Uredba Dublin II), česar pa Vrhovno sodišče ni štelo za bistveno.5 Pojasnilo je namreč, da je dolžno zagotavljati učinkovitost evropskega prava tudi prek ustrezne razlage nacionalnih pravnih norm (effet ulite)6, zaradi česar je presodilo, da je ZTuj-2 predpis z upravnopravno sorodnega področja kot ZMZ in kot tak uporabljiv v tovrstnih zadevah.7

13. Glede na to, da je bilo v obravnavani zadevi pridržanje odrejeno v času veljavnosti ZMZ-18, pa je Vrhovno sodišče, ne glede na njegovo prej omenjeno stališče, pridržanje presojalo še z vidika ZMZ-1. Slednji je opredelil pojem „nevarnosti pobega“, ki pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena ZMZ-1). V tem pogledu je navedeni zakon v nasprotju z ZMZ sedes materiae. Zato je Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 1/2019 z dne 13. 3. 2019 ugotovilo, da je ob upoštevanju te opredelitve jasno, da ustrezna uporaba Uredbe Dublin III s sklicevanjem na določbe 68. člena ZTuj-2 v zvezi z objektivnimi merili za pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito ni več možna. SEU je razlago pomena točke (n) 2. člena v zvezi z 28. členom Uredbe Dublin III predstavilo v zadevi C-528/15, Al Chodor. Po uvodnem pojasnilu, da je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilj, ki mu sledi ureditev, katere del je (30. točka), je ponovilo že sprejeto stališče, da je namen Uredbe Dublin III na podlagi izkušenj uvesti potrebne izboljšave glede učinkovitosti dublinskega sistema in zaščite, ki se prizna prosilcem, ki jim je zaščita zagotovljena zlasti s sodnim varstvom, do katerega so ti upravičeni (33. točka). Zato je presodilo, da je ta visoka raven zaščite, ki je priznana prosilcem z Uredbo Dublin III, prav tako določena v zvezi z njihovim pridržanjem, kot izhaja iz 28. člena v povezavi s točko (n) 2. člena te uredbe. Navedeni člen po presoji SEU zahteva, da mora ugotovitev obstoja nevarnosti pobega temeljiti na objektivnih merilih, ki morajo biti določena z zakonom in jih je treba uporabiti glede na okoliščine posamičnega primera (34. točka). V zvezi s ciljem, ki se uresničuje z navedenim členom v zvezi z drugim odstavkom 28. člena, SEU poudarja, da ti določbi s tem, da omogočata pridržanje prosilca zaradi omogočanja postopkov predaje v skladu s to uredbo, če obstaja znatna nevarnost njegovega pobega, omejujeta izvrševanje temeljne pravice do svobode, določene v 6. členu Listine EU o temeljnih pravicah (36. točka), za razlago katerega je treba upoštevati 5. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) kot minimalno raven zaščite (37. točka). Zato je SEU upoštevalo mnenje ESČP,9 da mora biti vsak odvzem prostosti zakonit ne le v smislu, da mora imeti zakonsko podlago v nacionalnem pravu, temveč se ta zakonitost nanaša tudi na kakovost zakona, in sicer da mora biti nacionalni zakon, ki omogoča odvzem prostosti, dovolj dostopen in natančen, njegova uporaba pa predvidljiva, da se prepreči kakršnakoli nevarnost samovoljnega ravnanja (38. točka). Glede na navedeno je po presoji SEU bistveno, da so merila, ki opredeljujejo obstoj takšne nevarnosti, ki je razlog za pridržanje, jasno opredeljena z zavezujočim aktom, katerega uporaba mora biti predvidljiva (42. točka), sicer je treba pridržanje razglasiti za nezakonito, zaradi česar ni mogoče uporabiti drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III (46. točka). Poleg tega tudi eno od načel pravne države zahteva, da so predpisi jasni in določeni, tako da je mogoče ugotoviti vsebino in namen norme. To velja za vse predpise, zlasti pa je to pomembno pri predpisih, ki vsebujejo pravne norme, ki določajo pravice ali dolžnosti pravnih subjektov. Načelo jasnosti in določnosti predpisov med drugim zahteva, da so norme opredeljene jasno in določno tako, da jih je mogoče izvajati, da ne omogočajo arbitrarnega ravnanja izvršilne veje oblasti ter da nedvoumno in dovolj določno opredeljujejo pravni položaj subjektov, na katere se nanašajo.10 Ob upoštevanju načela primarnosti prava EU (3.a člen Ustave)11 in navedenega stališča Ustavnega sodišča je zato po presoji Vrhovnega sodišča nujno, da so objektivna merila, ki opredeljujejo obstoj takšne nevarnosti pobega, ki je razlog za pridržanje na podlagi 28. člena Uredbe Dublin III in na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, določena v jasni in splošni zavezujoči določbi, ki jo je mogoče nedvoumno izvajati in uporaba katere je predvidljiva. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je že na podlagi enostavne jezikovne razlage mogoče sklepati, da to ne more biti zgolj samo citirana 31. točka 2. člena ZMZ-1 (niti ni to določeno v nadaljnjih členih ZMZ-1), ki opredeljuje pojem „nevarnost pobega“, saj sploh ne pojasnjuje, katere okoliščine oziroma objektivni kriteriji morajo biti podani, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. Navedeno obenem pomeni, da je obseg uporabljene zgornje premise (in posledično okoliščine presoje) bistveno drugačen kot v zadevi I Up 26/2016. Zato stališče Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ne more pomeniti odstopa od že sprejetega stališča, saj gre zaradi drugačnega zakonskega izhodišča za stališče o nečem drugem (alius). Ob takem zakonskem izhodišču bi se zakonodajalec torej moral ustrezno odzvati in že v ZMZ-1 določiti, kateri objektivni kriteriji morajo biti podani za opredelitev obstoja takšne nevarnosti, ki je razlog za pridržanje v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III, ali se v zvezi s tem sklicevati na drug ustrezen zakon.12

14. Navedena odločba Vrhovnega sodišča bi morala biti toženki znana, saj jo je prejela 26. 3. 201913, kljub temu pa je 29. 3. 2019 izdala izpodbijani sklep, v katerem se je poleg 84. člena ZMZ-1 in 28. člena Uredbe Dublin III sklicevala na peto alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 ter stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 kot materialno podlago za pridržanje tožnika zaradi utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, da bo s tem omogočena predaja tožnika odgovorni državi članici, skladno z Uredbo Dublin III. S tem je brez pravne podlage izrekla tožniku ukrep omejitve gibanja po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik je v tožbi izrecno opozoril na citirano odločbo Vrhovnega sodišča X Ips 1/2019 z dne 13. 3. 2019, ki ravno na to opozarja, pa toženka ni odgovorila na tožbo niti ni na podlagi tožbe oz. sproženega upravnega spora sama odpravila izpodbijanega sklepa, skladno z 273. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

15. Ker se toženka sklicuje na 84. člen ZMZ-1 in 68. člen ZTuj-2, sodišče ugotavlja, da je bilo v obravnavani zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), saj za pridržanje tožnika, za katerega po mnenju toženke obstoji nevarnost pobega14 in v zvezi s katerim poteka postopek po Uredbi Dublin III, v ZMZ-1 (in ne v ZTuj-2) ni zakonske podlage ter je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani sklep toženke. Ker je sodišče izpodbijani sklep odpravilo zaradi navedenega, se do preostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

16. ZMZ-1 v šestem odstavku 84. člena določa, da sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi tožnika odloči v treh delovnih dneh. Sodišče v konkretnem primeru tožnika ni zaslišalo, saj je iz predloga ZMZ-115 razvidno, da je smoter navedenega zaslišanja v občutnem posegu v svobodo prosilca, kar pomeni, da sodišče zaslišanje opravi v korist prosilca. V konkretnem primeru pa bi zaslišanje prosilca doseglo ravno nasproten namen, bilo bi v njegovo škodo. V konkretnem primeru je namreč, kot prej pojasnjeno, potrebno zaradi neobstoječe pravne podlage za pridržanje tožnika iz razloga njegove (znatne) begosumnosti nemudoma odpraviti ukrep pridržanja tožnika, z razpisanim narokom zaradi zaslišanja tožnika pa bi sodišče le podaljšalo čas nepotrebnega pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni, pri čemer ta ukrep predstavlja omejitev osebne svobode tožnika. Izvedba naroka z zaslišanjem pa bi sicer v konkretnem primeru predstavljala tudi kršitev načela ekonomičnosti postopka, saj bi moralo sodišče zaradi zaslišanja tožnika zagotoviti njegovo prisotnost na naroku iz Centra za tujce v Postojni, tožniku postaviti tudi tolmača in na narok povabiti njegovo svetovalko, s tem pa bi nastali tudi nepotrebni stroški postopka. Toženki pa s tem tudi ni bila kršena pravica do izjave, saj ji je bila vročena tožba, v kateri se je tožnik skliceval na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu X Ips 1/2019 z dne 13. 3. 2019. Sodišče je s tem toženki omogočilo, da se opredeli do vseh dejstev in okoliščin ter do citirane odločbe Vrhovnega sodišča RS, vendar odgovora na tožbo, kot že navedeno, ni podala.

1 V izpodbijanem sklepu je toženka očitno pomotoma navedla kot odgovorno državo članico Republiko Hrvaško, vendar je iz upravnega spisa razvidno, da je dejansko zaprosila za ponovni sprejem tožnika Zvezno republiko Nemčijo (poleg Madžarske in Republike Avstrije, ki sta zavrnili ponovni sprejem tožnika). 2 Z dopisom z dne 8. 4. 2019, kot razvidno iz upravnega spisa. 3 Vrhovno sodišče izrecno navaja, da je „tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo“. 4 Odločba Vrhovnega sodišča RS X Ips 1/2019 z dne 13. 3. 2019. 5 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 26/2016 sprejelo stališče, da uporaba ZMZ v delih, v katerih se je skliceval na Uredbo Dublin II, ni bila onemogočena. Iz 48. člena Uredbe Dublin III je namreč razvidno, da se sklicevanja na razveljavljeno uredbo ali člene štejejo za sklicevanja na to uredbo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge II (glej 9. opombo pri 14. točki obrazložitve). 6 SEU je v zvezi z direktivami kot sekundarnim pravnim virom EU že večkrat sprejelo stališče, da mora nacionalno sodišče ob razlagi določb nacionalnega prava storiti vse, kar je glede na samo besedilo in namen direktive mogoče, da je rezultat v skladu s ciljem direktive (glej na primer zadevo C-465/07, Elgafaji, 42. točka), To je Vrhovno sodišče upoštevalo tudi v zadevi I Up 26/2016, ko je presodilo, da je tudi ZMZ treba razlagati tako, da se omogoči izvajanje ukrepa pridržanja v državi članici skladno z Uredbo Dublin III ter Recepcijsko direktivo II (19. točka obrazložitve). 7 Glej opombo št. 4. 8 Veljati je začel 24. 4. 2016 (128. člen ZMZ-1). 9 SEU se je sklicevalo na sodbo ESČP z dne 21. 10. 2013, Del Rio Prada proti Španiji, 125. točka. 10 Odločba Ustavnega sodišča U-1-155/11 z dne 18. 12. 2013 (28. točka). 11 Tretji odstavek 3.a člena Ustave zavezuje nacionalna sodišča, da pri izvrševanju svojih pristojnosti upoštevajo sodno prakso SEU (tako tudi odločba Ustavnega sodišča Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013, 6. točka obrazložitve). 12 Glej opombo št. 4. 13 Kot razvidno iz vročilnice toženke v zadevi Upravnega sodišča RS I U 2368/2018, v zvezi s katere odločbo z dne 27. 11. 2018 je bila izdana citirana odločba Vrhovnega sodišča z dne 13. 3. 2019. 14 Toženka pa se je v izpodbijanem sklepu izrecno sklicevala le na nevarnost pobega tožnika kot temelj za pridržanje tožnika in ni navajala drugih razlogov za njegovo pridržanje, npr. dvoma v njegovo identiteto ali varnostnih pridržkov. 15 Predlog ZMZ-1, EVA 2015-1711-0008, komentar k 84. členu, glej http://imss.dz-rs.si/imis/c347f9d3b1417ff8825e.pdf.