Jedro

Ni nezakonit in neustaven sklep državnega zbora o priznanju procesne imunitete poslancu, četudi je zoper poslanca že vložena zasebna tožba zasebnega tožilca zaradi kaznivega dejanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Državni zbor je na svoji seji dne 4.2.1994 poslancu priznal imuniteto. Sklep je sprejel po poročilu in na predlog mandatno - imunitetne komisije. Predsednik državnega zbora je izdal pismeni odpravek sklepa z dne 9.2.1994. Tožnik v tožbi navaja, da je vložil zasebno tožbo z dne 15.2.1992 proti obdolženemu zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po členu 108/II in III KZ SRS. V teku kazenskega postopka je bil obd. izvoljen za poslanca državnega zbora, vendar se na obravnavi dne 11.2.1992 na sodišču ni skliceval na imuniteto. Državni zbor pa je proti volji obdolženca na 17. seji dne 4.2.1994 sklenil, da se obdolžencu prizna imuniteta. Tožnik meni, da je državni zbor v nasprotju z 2.in 3. odstavkom 83. člena ustave priznal poslancu nepoklicno imuniteto, čeprav se ta nanjo ni skliceval in je ob potrditvi mandata za poslanca že bil v kazenskem postopku, saj se je ta začel z vložitvijo zasebne tožbe. Sklep državnega zbora je povzročil pravno stanje v kazenskem postopku, ki ga zakon o kazenskem postopku ne ureja. Kazensko sodišče se je zato poslužilo nenavadne formulacije: "zaradi česar sodišče ne bo nadaljevalo kazenskega postopka zoper obdolženca do nadaljnjega." Po tožnikovem mnenju ustava dopušča priznanje imunitete poslancu, ki se nanjo ni skliceval, le v primeru, če se kazenski postopek začne v času, ko je osumljeni že poslanec. Zaradi priznanja imunitete, ki je posledica kršitve ustave, so tožniku kršene ustavne pravice: enakost pred zakonom (14.člen), varstvo osebnosti in dostojanstva (21. člen), enako varstvo pravic (22. člen) in pravica do sodnega varstva (23. člen). Po 2. odstavku 15. člena ustave so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primeru, ki jih določa ustava. Ustava določa omejitve pravice do sodnega varstva zaradi nepoklicne imunitete, vendar le pod pogoji iz 2. odstavka 83. člena, ki ne dovoljuje priznanja poslanske imunitete, če je kazenski postopek že v teku. Zato ima tožnik pravico do sodnega varstva po 2. odstavku 157. člena ustave zoper posamični akt, kar je nedvomno sklep državnega zbora z dne 9.2.1994 o priznanju imunitete.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je način dela državnega zbora urejen s poslovnikom. Državni zbor je na podlagi 42. člena v povezavi z 2. odstavkom 37. člena poslovnika lahko priznal imuniteto poslancu tudi v primeru, če je bil zoper njega začet kazenski postopek, še pred potrditvijo njegovega mandata. Zato predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Procesno ali nepoklicno imuniteto poslanca opredeljujeta Ustava RS in Zakon o poslancih (Ur. l. RS, št. 48/92). Po 2. odstavku 83. člena ustave poslanec ne sme biti priprt niti se zoper njega, če se sklicuje na imuniteto, ne sme začeti kazenski postopek, brez dovoljenja državnega zbora, razen če je bil zaloten pri kaznivem dejanju, za katero je predpisana kazen zapora nad 5 let. Državni zbor lahko prizna imuniteto tudi poslancu, ki se nanjo ni skliceval ali ki je bil zaloten pri kaznivem dejanju iz prejšnjega odstavka (3. odstavek 83. člena ustave).

Po 22. členu Zakona o poslancih poslanec ne sme biti priprt, niti se zoper njega, če se sklicuje na imuniteto, ne sme začeti kazenski postopek brez dovoljenja državnega zbora, razen če je bil zaloten pri kaznivem dejanju, za katero je predpisana kazen zapora na 5 let (1. odstavek). O zahtevi pristojnega državnega organa za dovoljenje iz prejšnjega odstavka odloči državni zbor na predlog mandatno - imunitetne komisije najkasneje v 30 dneh od vložitve zahteve (2. odstavek); državni zbor lahko prizna imuniteto tudi poslancu, ki se nanjo ni skliceval ali, ki je bil zaloten pri kaznivem dejanju iz 2. odstavka tega člena (3. odstavek).

Iz navedenih določb izhaja, da priznanje poslanske imunitete ni pravica, o kateri odloča državni organ v kakšni upravni stvari. Poslansko imuniteto priznava državni zbor kot predstavniški organ svojim članom - poslancem, zaradi zagotovitve svojega nemotenega dela. Državni zbor pri odločanju o priznanju ali nepriznanju procesne imunitete ni vezan na nobene pogoje, razen v procesnem smislu, ker odloča le na zahtevo sodišča in na predlog svojega delovnega telesa. Priznanje procesne imunitete pa seveda pomeni, da ni dovoljenja državnega zbora za vodenje kazenskega postopka proti poslancu, kar predstavlja procesno oviro, saj brez dovoljenja državnega zbora sodišče ne sme voditi kazenskega postopka zoper poslanca.

Iz predloženih spisov je razvidno, da temelji izpodbijani akt, ki ga sodišče šteje za posamični akt (2. odstavek 157. člena ustave) na 3. odstavku 83. člena ustave in 3. odstavku 22. člena Zakona o poslancih. Po obvestilu sodišča z dne 13.12.1993, da je zoper poslanca državnega zbora vložena zasebna tožba zasebnega tožilca B.P. zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po tretjem in drugem odstavku 108. člena KZ RS, je na predlog mandatno-imunitetne komisije tožena stranka izdala izpodbijani akt, s katerim je poslancu priznala procesno imuniteto. Zato niso utemeljeni tožbeni ugovori, da je tožena stranka s priznanjem imunitete nepravilno uporabila že navedene ustavne in zakonske določbe. Tožbene navedbe o okoliščinah, kdaj je bila vložena zasebna tožba in kdaj se je začel kazenski postopek po zasebni tožbi zoper obdolženega in ali se je ta skliceval ali se ni skliceval na imuniteto, na odločitev tožene stranke ne vplivajo, ker ta dejstva in okoliščine niso zakonski pogoj.

Po presoji sodišča sklep državnega zbora o podelitvi imunitete poslancu ni nezakonit in z njim tudi niso kršene z ustavo zajamčene pravice, na katere se sklicuje tožnik. Tudi če je vodenje navedenega kazenskega postopka prav zaradi obstoja ovire - priznanja procesne imunitete odloženo za čas trajanja poslanskega mandata, ne gre za nepotrebno odlašanje odločanja pristojnega sodišča, iz 23. člena ustave.

Sodišče je neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki jo je smiselno uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št 1/91-I in 45/1/94).