Jedro

Tožnica od 18. 11. 2013 dalje, ko je bila skladno s 5.a členom EZ in 379. člena EZ-1 vpisana v Poslovni register in register fizičnih oseb, ki opravljajo proizvodnjo električne energije pri AJPES, ni bila obvezno zavarovana oziroma ni bila vložena prijava v zavarovanje. Vzpostavljeno pa je bilo pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje. Zato je toženec ugotavljal lastnost zavarovanca po uradni dolžnosti in ugotovil, da ima tožnica, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravlja pridobitno dejavnost (1. odstavek 15. člena ZPIZ-2), status zavarovanca od dneva vpisa v Poslovni register Slovenije, to je od 18. 11. 2013 dalje. Zato tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb tožene stranke ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 14. 7. 2014 in št. ... z dne 9. 6. 2014. Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi tožnica podrobno po posameznih točkah povzema obrazložitev izpodbijane sodbe in poudarja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na formalni vpis tožnice v ustrezen register. Ni pa sodišče ugotavljalo drugih okoliščin v sklopu energetskega sistema države in tožničinega motiva za njeno odločitev kot proizvajalke električne energije. Navaja, da je tožnica od vključitve elektrarne v omrežje A. prejela od podjetja B. skupaj 94,99 EUR in od podjetja C. 109,49 EUR dodeljene podpore kot finančno pomoč za tekoče poslovanje. Obravnavana podpora je bila le simbolična, kar potrjujejo konkretni zneski za posamezne mesece v letu 2014. Meni, da je sklicevanje toženca in sodišča na določbe 15. člena in 116. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) neustrezno. Sklicuje se tudi na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da je pravica do pokojnine, pridobljena v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, lastninska pravica. Posebej opozarja na 4. člen ZPIZ-2, ki v 3. odstavku določa, da pravic iz obveznega zavarovanja ni mogoče vzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa ta zakon. Nadalje meni, da je tožnica z izpodbijano sodbo postavljena v neenakopraven položaj z ostalimi zavarovanci toženca oziroma da gre za očiten primer neenakosti pred zakonom. Predvsem kot očitek tožencu ter sodišču prve stopnje tožnica tudi pojasnjuje, da je z dnem 25. 8. 2014 zahtevala njen izbris iz zadevnega registra ter izročila proizvodne naprave D. na novega proizvajalca. Vztraja, da so podani vsi pritožbeni razlogi in je sodišče tudi napačno odločilo o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnica nima lastnosti zavarovanke iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti od 18. 11. 2013 dalje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru v skladu z 81. členom v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 14. 7. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 9. 6. 2014. S slednjo je toženec odločil, da ima tožnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-2 od 18. 11. 2013 dalje.

6. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da tožnica od 31. 12. 2012 dalje ni bila vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje in da ji je bila z odločbo toženca z dnem 20. 12. 2012 od 31. 12. 2012 priznana pravica do starostne pokojnine. Iz izpisa Poslovnega registra Slovenije pa je razvidno, da je tožnica vpisana v register kot proizvajalec električne energije s polnim delovnim časom od .... Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec tožnico z dopisom z dne 14. 5. 2013 oziroma pravilno 2014 opozoril, da je z dnem, ko je pričela opravljati dejavnost, nastopila obveznost vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Obenem jo je opozoril tudi na to, da bo po uradni dolžnosti uvedel postopek za ugotavljanje lastnosti zavarovanca. Seznanil pa jo je tudi z možnostjo, da se v zavarovanje po 1. 1. 2013 lahko vključi z manj kot polnim delovnim časom in se ji v takem primeru lahko izplačuje sorazmerni del pokojnine oziroma se ji v nasprotnem primeru od dneva pričetka opravljanja samostojne dejavnosti, preneha izplačevati pokojnina.

7. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZPIZ-2 in v Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/2013, v nadaljevanju: ZMEPIZ-1).

8. ZPIZ-2 v 1. odstavku 15. člena določa, da so obvezno zavarovane osebe, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo pridobitno ali drugo dovoljeno dejavnost. Po 2. odstavku 22. člena ZPIZ-2 obvezno zavarovanje osebi iz 15. člena traja od dneva vpisa v poslovni register ali v drug register oziroma evidenco, ki je predpisana za določeno dejavnost, ali od dne izdaje dovoljenja za opravljanje samostojne dejavnosti do dneva izbrisa iz registra oziroma evidence, začetka postopka osebnega stečaja, vrnitve ali odvzema takšnega dovoljenja ali z nastopom pravnomočnosti prepovedi opravljanja dejavnosti oziroma v drugih primerih od dneva začetka opravljanja samostojne dejavnosti in se zaključi s prenehanjem opravljanja te dejavnosti. Glede na 3. odstavek 15. člena ZPIZ-2 se samozaposlene osebe zavarujejo za polni zavarovalni čas, če ni z zakonom drugače določeno.

9. ZMEPIZ-1 ureja matično evidenco zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V zvezi z lastnostjo zavarovanca določa v 75. členu, da ima lastnost zavarovanca po tem zakonu vsaka fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po predpisih, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje in je prijavljena v obvezno zavarovanje. Glede na 76. člen ZMEPIZ-1 oseba pridobi lastnost zavarovanca z dnem vzpostavitve pravnega razmerja, ki je podlaga za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, če je bila zanjo vložena prijava v zavarovanje. To pomeni, da se prvenstveno pridobi lastnost zavarovanca z vloženo prijavo v zavarovanje. Sicer pa zakon omogoča ugotavljanje lastnosti zavarovanca, če prijava ni vložena v zakonitem roku (1. odstavek 77. člena) oziroma ugotavljanje lastnosti zavarovanca, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje (1. točka 80. člena ZMEPIZ-1).

10. Bistveno za odločitev v sporni zadevi je, da tožnica od 18. 11. 2013 dalje, ko je bila skladno s 5.a členom Energetskega zakona (Ur. l. RS, št. 27/07 s spremembami, v nadaljevanju: EZ) in 379. člena novega Energetskega zakona (Ur. l. RS, št. 17/2014, v nadaljevanju: EZ-1) vpisana v Poslovni register in register fizičnih oseb, ki opravljajo proizvodnjo električne energije pri AJPES, ni bila obvezno zavarovana oziroma ni bila vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje. Zaradi stanja po 1. točki 80. člena ZMEPIZ-1, je toženec ugotavljal lastnost zavarovanca po uradni dolžnosti in skladno z 2. odstavkom 22. člena ZPIZ-2 ugotovil, da ima tožnica, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravlja pridobitno dejavnost (1. odstavek 15. člena ZPIZ-2) status zavarovanca od dneva vpisa v Poslovni register Slovenije, to je od 18. 11. 2013 dalje.

11. Glede na takšno pravno ureditev je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zgolj na formalni vpis tožnice v ustrezen register, ni pa se spuščalo v oceno načina in vsebine tožničine aktivnosti v sklopu energetskega sistema države. Brez podlage in neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je tožnica postavljena v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi zavarovanci.

12. Ker je tožnica dejavnost pričela opravljati 18. 11. 2013, to je po 1. 1. 2013, zanjo veljajo pogoji določeni v ZPIZ-2. Brez podlage so pritožbene navedbe, da je neustrezno sklicevanje sodišča prve stopnje na določbe 15. člena in 116. člena ZPIZ-2 in 5. člen EZ in 379. člen EZ-1. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tudi sklicevanje na nizek dohodek iz dejavnosti, ni mogoče upoštevati, ker te izjeme z razliko od prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki je v 1. odstavku 18. člena določal pogoje, pod katerimi zavarovanje za samozaposlene ni bilo obvezno, ZPIZ-2 ne pozna več. Na drugačno odločitev pa tudi ne more vplivati očitek, da je tožnica z dnem 25. 8. 2014 zahtevala njen izbris iz zadevnega registra ter izročila proizvodne naprave D., na novega proizvajalca, saj gre za pritožbeno novoto in tudi sicer za okoliščino, ki naj bi nastala po dokončni odločbi z dne 14. 7. 2014. 13. Ker je izpodbijana sodba, vključno glede odločitve o stroških postopka, pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je na podlagi 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela.