Jedro

Stališče, po katerem bi že možnost uveljavljanja odškodnine, npr. za gospodinjske predmete, pomenila izključitveni razlog za uveljavljanje denacionalizacije podržavljenih nepremičnin, bi pomenilo tudi različno obravnavanje prejšnjih lastnikov podržavljenih nepremičnin glede na to, ali so jim bili podržavljeni gospodinjski predmeti ali ne.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Gornja Radgona, št. 301-35/1993-323 (339-33/2009) z dne 27. 6. 2012 (ob upoštevanju sklepa o popravi pomote št. 301-35/1993-323 (339-33/2009) z dne 31. 8. 2012) se odpravi, ter se zadeva vrne temu organu v nov postopek.

II. Tožena stranke je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 427,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

III. Zahteva prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega podjetja A., v deležu 48 % last B.B., ki jo je dne 4. 5. 1993 vložil pravni naslednik C.C. Z omenjeno odločbo je bilo ugotovljeno, da je bilo pokojni B.B. na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije v Gornji Radgoni na podlagi Odloka AVNOJ odvzeto premoženje navedene delniške družbe, v deležu 48 %. B.B. je bila v deležu 48 % solastnica delniške družbe, ki je bila ustanovljena 27. 10. 1944 z vpisom v register delniških družb v Mariboru, drugi solastnik oziroma delničar navedene družbe pa je bil D.D., v deležu 48 %, vendar pa zahteva za njegov deleže ni bila predmet obravnavane odločbe o denacionalizaciji. Premoženje delniške družbe je zajemalo nepremičnino premoženje, vpisano v zemljiškoknjižnih historičnih izpiskih, ki jih navaja prvostopenjski organ v drugem odstavku na strani 2. V odločbi prvostopenjski organ tudi navaja, da je iz pravnomočne odločbe Upravne enote Gornja Radgona št. 208-55/93-118 z dne 31. 7. 2002 razvidno, da se B.B. po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije, do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS in vse do smrti ni štela za jugoslovansko državljanko in državljanko SR Slovenije ter je bila od 19. 7. 1947 pa vse do svoje smrti 25. 5. 1986 avstrijska državljanka, kar dokazuje tudi potrdilo o državljanstvu št. 1.500/24/S/1963 z dne 6. 5. 1963, ki ga je izdal Urad v Avstriji. Po 12. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) je v primeru, če fizična oseba iz 9. člena ni upravičenec po ZDen, upravičenec lahko njegov zakonec ali dedič iz I. dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena ZDen, zato je prvostopenjski organ odločil, da bi bil lahko pravni naslednik C.C. po svoji mami upravičenec po 12. členu, vendar je bilo potrebno predhodno ugotoviti izpolnjevanje pogojev po drugem odstavku 10. člena ZDen. Ta določa, da niso upravičenci tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Prvostopenjski organ je v postopku ugotovil, da je B.B. imela pravico dobiti odškodnino na podlagi Finančne in izravnalne pogodbe, sklenjene med Avstrijo in Nemčijo (FIP), saj je na na dan 1 .1. 1960 imela stalno prebivališče v Avstriji, na dan podpisa FIP z dne 27. 11. 1961 pa je bila avstrijska državljanka. Zaradi navedenega je imela možnost pridobiti odškodnino od tuje države, zato se po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen ne šteje za upravičenko do denacionalizacije. Zavrnil je tudi navedbe zavezane stranke, da zahteva za denacionalizacijo ni bila pravilno in pravočasno vložena. Pri tem se sklicuje na stališče, ki ga je zavzel pritožbeni organ v svoji odločbi z dne 31. 5. 2011 in strokovno mnenje prof. dr. E.E. z dne 11.10. 2010. 2. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo s svojo odločbo, št. 490-1/2011/19 z dne 25. 5. 2013. V obrazložitvi povzema pritožbene navedbe tožeče stranke, odgovor na pritožbo pa sta podali tudi Slovenska odškodninska družba d.d.. ter zavezana stranka F. d.d.. Ugotavlja, da je med strankami sporen predvsem obstoj pravice B.B. do pridobitve odškodnine od tuje države v skladu z drugim odstavkom 10. člena ZDen. Ugotavlja, da po upravno sodni praksi uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so posamezne države uredile odškodovanje, kar izhaja tudi iz sodbe št. I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 in U 296/2006 z dne 5. 6. 2007, kjer je Vrhovno sodišče upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen tudi nemški Zakon o izravnavi bremen, v sodbi pod št. U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 pa avstrijski Zakon o izgnanskih in priseljenskih odškodninah. Ustavna skladnost določbe drugega odstavka 10. člen ZDen je že bila presojana in sicer v odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93, U-I-326/98, Up 547/02 in v sklepu št. Up-142/00. V sklepu št. Up-142/00 je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države, v odločbi št. Up 547/02 pa poudarilo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski upravni oziroma sodni organi pri odločanju o upravičenosti do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. Ugotavlja, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1939 do 8. maja 1945. V 1. členu omenjene pogodbe je določeno, da ta pogodba predstavlja pravno podlago za finančno participiranje Zvezne republike Nemčije v korist oseb nemške pripadnosti, ki so se naselile v Republiki Avstriji in da Republika Avstrija to pogodbo (FIP) izvršuje s svojimi predpisi, s katerimi ureja odškodovanje za premoženjsko škodo nastalo v zvezi z dogodki v 2. svetovni vojni in sicer tako kot je določeno v 2. členu FIP z razširitvijo uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah KVSG. Iz navedenih določb FIP je mogoče sklepati, da se je Zvezna Republika Nemčija zavezala, da bo za oškodovance - pregnance in priseljence plačala Republiki Avstriji denarni znesek, Republika Avstrija pa bo izvršila izplačila. Z izvedbo FIP je Republika Avstrija sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona Anmeldegesetz, po katerem so morali oškodovanci - priseljenci in izgnanci za uveljavitev zahtevka za materialno škodo to tudi prijaviti. Z zveznim Zakonom o odškodovanju razseljencev in izgnancev UVEG pa je Republika Avstrija uredila odškodovanje priseljencev in pregnancev.

3. V konkretnem primeru je bistven tudi obseg ugotavljanja ali je prejšnji lastnik za podržavljeno premoženje imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, v zvezi z FIP in izvedbenimi akti. Upravno sodišče je v svojih sodbah že večkrat določilo ta obseg (npr. v sodbi I U 278/2012, I U 632/2012) in sicer je bilo mnenja, da morajo organi pri ugotavljanju ali je prejšnji lastnik imel pravico pridobiti odškodnino od tuje države v zvezi z FIP in izvedbenimi predpisi, okvir tega preizkusa presojati glede na vsebino FIP. Z njo sta se namreč pogodbenici pogovorili, da bodo v prilogi 1 opredeljenim skupinam oseb odobreni zneski odškodovanja in druge dajatve. Po točki A priloge 1 so upravičenci do odškodnine pregnanci in priseljenci, ki so avstrijski ali nemški državljani, ali pripadniki nemške narodnosti, posebno z nerazjasnjenim državljanstvom in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali so se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno prebivališče. V prvem odstavku točke B priloge 1 so pregnanci definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno prebivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja na dan 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki 2. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno prebivališče sled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C priloga 1 pa izhaja, da so bile med pregnance in priseljence vključene tudi osebe iz območja FLRJ. Republika Avstrija je kot presečni datum glede državljanstva ali narodne pripadnosti določila 27. 11. 1961, ko je bila podpisana FIP. Iz vsebine sodnih odločb je razvidno, da so organi, ki odločajo o denacionalizaciji po drugem odstavku 10. člena ZDen ugotavljali, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno pravico dobiti odškodnino od tuje države, dolžni ugotavljati kriterije pripadnost določenih skupin odškodovancev, državljanstvo na dan 27. 11. 1961 in stalno prebivališče v Republiki Avstriji 1. 1. 1960. Tožena stranka meni, da so bili zgoraj navedeni kriteriji tisti, ki so določali meje odškodninske zaveze Zvezne republike Nemčije po FIP in zavezujejo tudi naše organe, ko po uradni dolžnosti ugotavljajo ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Res je, da je Republika Avstrija v okviru zgoraj navedenih kriterijev izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v okviru svoje presoje, torej je določila vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine … ), vendar po mnenju pritožbene organa upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi posameznikom šle po avstrijskih predpisih, saj bi na takšen upravni organ določal odškodnine po teh predpisih, s tem pa bi vsekakor presegel odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS št. I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002 namreč smiselno izhaja, s tem pa soglaša tudi pritožbeni organ, da bi ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo. V konkretnem primeru tožeča stranka želi doseči prav to, saj v pritožbi navaja, da B.B. ni mogla, niti ni dobila odškodnine, ker je s svojim premoženjem presegala cenzus 72.000,00 ATS, ki je bil določen v izvedbenem zakonu. Za to trditev navaja nekaj okoliščin, ki pa jih prvostopenjski organ v teku postopka ni ugotavljal. Glede na navedeno je prvostopenjski organ v skladu z drugim odstavkom 10. člena ZDen pravilno ugotovil, da je B.B. izpolnjevala vse pogoje za pridobitev odškodnine na podlagi FIP, zato je C.C. zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega podjetja v deležu 48 % last B.B., ki jo je vložil dne 4. 5. 1993, pravilno in zakonito zavrnila.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka, zaradi nepopolne in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje uporabi FIP, saj Jugoslavija ni bila stranka FIP, FIP ni ratificirala ali pristopila k tej pogodbi ali kako drugače izjavila soglasje, da jo ta pogodba veže. Splošno znano pa je, da veljavna mednarodna pogodba zavezuje zgolj pogodbenice. FIP je urejala le plačila, ki so imeli značaj socialnih dajatev, zato se ta plačila v primerih, ko so bila izplačana, ne morejo porabljati kot plačilo odškodnine po 10. členu ZDen. Poudarja, da ni bilo v izpodbijani odločbi niti v odločbi pritožbenega organa upoštevano, da sta bila v zvezi z FIP sprejeta dva zakona in sicer Anmeldegesetz in UVEG, oba pa sta določala, da oškodovanec nima pravice uveljavljati odškodnino, če je njegov dohodek v letu 1955 prekoračil znesek 72.000,00 ATS. Zatrjuje, da izpodbijana odločba nima razlogov o tem, da za priznanje pravice do odškodnine v Avstriji ni bila pravna podlaga FIP, ampak le izvedbena predpisa, to je Anmeldegesetz in UVEG. V nadaljevanju pa obširno pojasnjuje razloge, s katerimi utemeljuje svojo trditev, da se v Avstriji na podlagi mednarodne pogodbe ni dalo pridobiti odškodnine. Sklicuje se na potrdilo Zveznega ministrstva za finance z dne 28. 4. 2011, ki predstavlja javno listino, s katere izhaja popolnoma drugačno dejansko stanje in tudi drugačen pravni zaključek, kot ga je sprejela tožena stranka. Tožena stranka pa ne obrazloži, zakaj podatki v tem potrdilu niso upoštevni in verodostojni, čeprav ga je izdal pristojni organ, ki je bil po teh izvedbenih predpisih in FIP edini pristojen organ za odločanje v teh zadevah na drugi stopnji. Zatrjuje, da gre po novejši sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru neupoštevanja tujih javnih listin, za kršitev 6. člena in 1. člena prvega dodatnega protokola k EKČP. 5. V nadaljevanju, z razlago namena FIP, KVSG, UVEG in Zakona o prijavi, utemeljuje stališče, da je treba v skladu z Zakonom o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) tuje pravo uporabljati in razlagati tako, kot se razlaga v tistem pravnem območju. To pomeni, da je treba avstrijsko pravo uporabljati tako, kot ga uporabljajo avstrijski organi in torej uporaba zakonov in razlaga teh zakonov, ki so v nasprotju z avstrijsko upravno prakso, pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Trdi, da tožena stranka ni sledila temu načelu, kar pa je arbitrarno in v nasprotju z 22. členom Ustave RS, oziroma 8. in 153. členom Ustave RS.

6. Tožena stranka tudi ni obrazložila ničesar glede premoženjskega cenzusa 72.000,00 ATS, ki je določal pravico do odškodnine, zato je odločba v tem delu neobrazložena in nerazumljiva in v nasprotju z 22. členom Ustave RS. Tožeča stranka v zvezi s tem opozarja na dopis Ministrstva za finance, kjer je obrazložen smisel in namen zakonskih določb o pragu 72. 000,00 ATS. Namen je bil v tem, da pregnanci, ki so se do leta 1955 zopet gospodarsko opomogli ne potrebujejo več odškodnine.

7. Nasprotuje tudi pravnemu stališču tožene stranke, da je za pridobitev odškodnine po teh predpisih zadoščala že možnost pridobitve odškodnine. Tožena stranka je spregledala, da je premoženjski cenzus materialno pravna negativna predpostavka, za te pa je značilno, da če je izpolnjena, pravica ne nastane. Pooblaščenca tožeče stranke sta v avstrijskem zveznem arhivu pregledala več kot 4000 spisov iz področja, za katerega je bila pristojna Zvezna komisija za odškodnino pri Zveznem ministrstvu za finance, Zunanji senat pri finančni direkciji za Zgornjo Avstrijo v Lienzu in ugotovila, da osebe niso imele pravico do odškodnine, če so presegale premoženjski prag 72.000,00 ATS.

8. V nadaljevanju podrobneje opisuje premoženjsko stanje B.B., kot lastnice Hotela Y. in zaključuje, da je bil dohodek imenovane v letu 1955 več kot 72.000,00 ATS, zato s takšnim premoženjem in takšno dejavnostjo ni mogla biti enaka priseljencem in oškodovancem iz FIP, ki so bili brez strehe in sredstev za preživljanje. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

9. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

10. V odgovorih na tožbo, ki sta jih vložila odvetnika G.G. in H.H. kot pooblaščenca stranke z interesom F. d.d., ponavljata ugovore v zvezi z nezakonitostjo izpodbijane odločbe, ker niso podani procesni pogoji za vodenje tega postopka. Zatrjujeta, da zahteva za denacionalizacijo ni bila veljavno vložena, saj odvetnik I.I. ni imel pooblastila tožeče stranke za vložitev zahteve za denacionalizacijo. V zvezi z navedbami tožeče stranke pa ugotavljata, da tožbeni očitek glede zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen in da je upravni organ le ugotovil, da je tožeča stranka oziroma njegova pravna prednica na dan 1. 1. 1960 imela avstrijsko državljanstvo in da je imela stalno bivališče v Republiki Avstriji ter da je zaradi navedenega imela pravico do odškodnine s strani Republike Avstrije. Navedena dejstva pa jo izključujejo iz kroga denacionalizacijskih upravičencev. Predlagata, da sodišče zahtevo za denacionalizacijo zavrže oziroma podredno, da tožbo zavrne. Zahtevata povračilo stroškov postopka.

11. V odgovoru na tožbo vloženem po Odvetniški družbi J.J., ki prav tako zastopa stranko z interesom F. d.d., ta vztraja, da je izpodbijana odločba v celoti pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena. Kot neutemeljene zavrača navedbe tožeče stranke o tem, da FIP ni bila podpisana strani Jugoslavije niti ni ta k njej pristopila zaradi česar ta pogodba Republike Slovenije ne veže in je v denacionalizacijskem postopku ni dopustno upoštevati. Prav tako ne držijo obsežne tožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebino in učinke FIP oziroma na vprašanje upoštevanje posameznih izvedbenih zakonov, ki so bili na podlagi FIP sprejeti. V konkretnem primeru namreč pravica do odškodnine ni bila urejena še na ravni avstrijskega zakona, pač pa že na ravni mednarodne pogodbe, ki je bila sklenjena med Republiko Avstrijo in Republiko Nemčijo. FIP je torej tisti predpis, ki je določal pogoje, pod katerimi se je Republika Avstrija posameznikom zavezala dajati nadomestilo za v Sloveniji podržavljeno premoženje, tako da je podlago za izplačilo tuje odškodnine predstavljala že sama FIP in ne šele posamezni izvedbeni predpis (Anmeldegesetz in UVEG). Prav tako je neresnična in za presojo obravnavane upravne zadeve pa vsem nerelevantna tožbena navedba, po kateri naj bi FIP urejal plačila, ki so imela značaj socialnih dajatev. Glede na določbo drugega odstavka 10. člena ZDen ni pomembno s kakšnim pravnim aktom je pravica do odškodnine v tuji državi urejena in v upravno sodni praksi so že bili obravnavani primeri, ko nadomestilo v tuji državi ni predstavljalo odškodnine za škodo, pač pa je bilo dano iz drugih razlogov (npr. nemški Zakon o porazdelitvi bremen, ki je urejal socialno pomoč). V omenjenih primerih se je Upravno sodišče RS nedvoumno postavilo na stališče, da je pri presoji pogojev po drugem odstavku 10. člena potrebno upoštevati tudi tovrstna nadomestila. Tudi sicer pa iz vsebine citirane mednarodne pogodbe izhaja očitna neutemeljenost tožbenih navedbe glede socialnega značaja dajatev. V zvezi z tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na potrdilo Zveznega ministrstva za finance z dne 28. 4. 2011 pojasnjuje, da omenjena listina ni odločba s katero bi se odločalo o pravico do odškodnine za odvzeto premoženje B.B. Omenjeni dokument tudi nima pravne narave javne listine, saj je v uvodu pristojnost Zveznega ministrstva za finance omejena le na odločanje o pravicah po Avstrijski državni pogodbi. Nadalje se tožeča stranka v tožbi neutemeljeno sklicuje na posamezne izvedbene predpise, ki so bili sprejeti v skladu s FIP in v katerih je bil določen premoženjski cenzus v višini 72.000,00 ATS ter na tej podlagi zatrjuje, da gre za materialno pravno negativno predpostavko, zaradi katere pravica do odškodnine po omenjenih predpisih ni nastala. Navedeno stališče je materialno pravno napačno. Drži sicer navedba, da sta Anmeldegesetz in UVEG določala premoženjski cenzus, vendar navedeno na presojo pogojev po drugem odstavku 10. člena ZDen ne vpliva. Omenjeno zakonsko določilo namreč pravico do denacionalizacije izključuje za vse osebe, ki so dobile ali so imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, to pa velja nedvomno tudi v primeru, če odškodnina zaradi preseganja premoženjskega cenzusa v posameznem primeru ni bila izplačana. Kljub temu, da premoženjski cenzus za pridobitev odškodnine po tujem pravu ne vpliva na presojo ugovorov po drugem odstavku 10. člena ZDen, pa stranka z interesom v celoti prereka tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na premoženjsko stanje oziroma dohodke B.B. Tožeča stranka namreč glede premoženjskega stanja imenovane ni v postopku na prvi stopnji predložila nobenih dokazil, pač pa je zgolj pavšalno opisovala domnevno dobro premoženjsko stanje v letu 1955, kar ponavlja tudi v tožbi. Glede na zgoraj navedeno stranka z interesom meni, da je tožba tožeče stranke v celoti neutemeljena, zato predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12. Odgovor na tožbo je podala tudi Slovenska odškodninska družba d.d., ki v celoti vztraja pri svojem dosedanjem stališču. Po njenem prepričanju so namreč v zadevi podane okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen, zato je potrebno zahtevo za denacionalizacijo zavrniti. V izogib ponavljanju, ker tudi iz tožbenih navedb tožeče stranke ne izhajajo kakšne nove trditve, ki bi vplivale na spremembo njenega stališča, se sklicuje na svoje prejšnje odgovore podane v tej zadevi, na že predloženo judikaturo in pravna mnenja. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

13. Tožba je utemeljena.

14. Sodišče je v zadevi že odločilo s sodbo II U 186/2013-31 z dne 21. 1. 2015 tako, da je tožbo zavrnilo in pritrdilo presoji upravnega organa, da pravna prednica tožeče stranke ni bila upravičena do denacionalizacije, ker je imela za odvzeto premoženje pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi FIP ter zakonom, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija. Na tej podlagi je pravna prednica tožeče stranke imela pravico pridobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Avstrije, saj je sodila med upravičence do odškodnine po določbah FIP. Zato upravnemu organu ni bilo treba ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi jih šle po avstrijskih predpisih, če bi to pomenilo določanje odškodnine po tujih predpisih, kar bi presegalo odločanje o zahtevkih na podlagi ZDen.

15. Revizija tožeče stranke zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča RS je bila s sklepom Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 44/2015 z dne 13. 5. 2015 zavržena.

16. Z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-472/15-25 z dne 12. 12. 2017 je bila po ustavni pritožbi tožeče stranke sodba tega sodišča II U 186/2013 z dne 12. 1. 2015 razveljavljena in mu zadeva vrnjena v novo sojenje.

17. Iz obrazložitve izhaja, da je Ustavno sodišče RS o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017. V tej odločbi je navedlo, da za presojo izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen niso upoštevne tiste mednarodne pogodbe, katerih podpisnica je bila takratna Jugoslavija. Tako stališče bi bilo v nasprotju z namenom navedene zakonske ureditve, saj bi lahko privedlo do dvojnega obdavčevanja za premoženje, katerega vrnitev ureja ZDen. Kot izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 je pomembno le, da je imela oseba na podlagi mirovne ali mednarodne pogodbe možnost od tuje države dobiti odškodnino za premoženje, katerega vrnitev omogoča ZDen. V teh primerih (ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila nekdanja Jugoslavija ali ta k njej pristopila), mora pristojni organ pri presoji ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, skladno z določbami 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb za odškodnine za tako izgubljeno premoženje. V zvezi s vprašanjem izpolnjevanja vseh pogojev, ki jih za priznanje odškodnine določa UVEG, ki je bil sprejet na podlagi FIP, pa je presodilo, da krši pravico do enakosti po zakonu iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS stališče, po katerem bi bilo mogoče pravico do uveljavljanja denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen odreči osebi, glede katere je v konkretnem postopku ugotovljeno le, da spada v krog oseb, ki so bile po mednarodni pogodbi upravičene do uveljavljanja odškodnine po tej pogodbi, čeprav na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, te odškodnine ne bi mogla dobiti, če tudi bi jo uveljavljala.

18. Predmet spora v obravnavani zadevi je presoja sodišča ali je na podlagi FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov podana podlaga za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Ta določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

19. Upoštevaje stališča Ustavnega sodišča iz odločbe št. Up 282/2015 z dne 5. 10. 2017 je do tega spornega vprašanja zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017. Navedlo je, da se FIP in na njeni podlagi izdani izvedbeni predpisi (KVSG, UVEG in Zakon o prijavi škode) vsekakor nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali priseljenim osebam iz FLRJ. To izrecno izhaja iz prvega odstavka točke c 6. Priloge 1 k FIP, ki določa, da odškodnino po KVSG prejmejo avstrijski državljani, pregnani ali preseljeni iz območja FLRJ. Iz besedila določb FIP pa ne izhaja, da je bil namen pogodbenih strank odškodovanje za vse vrste škode, ki so osebam nemške narodnosti nastale v zvezi z dogodki v drugi svetovni vojni. Odvzem premoženja po Odloku AVNOJ je glede na omenjene določbe FIP mogoče šteti med relevantne dogodke v drugi svetovni vojni, vendar je pomembna tudi opredelitev obsega oziroma predmeta odškodovanja. FIP se v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG. KVSG pa je v paragrafu 1 določal, da se vrača materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja predmetov gospodinjske opreme ali premičnih predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode, ki je nastala na avstrijskem ozemlju. Zato se upravičenja do odškodnine po njem ne morejo nanašati na premoženje, podržavljeno v takratni Jugoslaviji. Pač pa je bil za izvedbo FIP sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in priseljencem iz območja izven Republike Avstrije.

20. Namen UVEG, kot je opredeljen v paragrafu 1, je zagotavljanje pravic za dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode; in sicer prav tako kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, to je do dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski. Po navedenem tako iz paragrafa 1 KVSG in pa paragrafa I (2) UVEG izhaja enak obseg odškodovanja.

21. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus) mogoče šteti, da je oseba imela pravico dobiti odškodnino za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Pri tem ne bi bilo pomembno, kakšna je bila višina te odškodnine za to vrsto premoženja, saj ne gre za odločanje o konkretni pravici do odškodnine na podlagi FIP. Ni pa mogoče šteti, da so imeli prejšnji lastniki na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

22. To pomeni, da so bile do odškodnine po FIP oziroma UVEG upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Zato ni mogoče šteti, da so bile do te odškodnine upravičene tudi osebe, ki take škode niso utrpele, jim je pa bilo podržavljeno premoženje, npr. nepremičnine. Določbe FIP in izvedbenih predpisov take razlage ne omogočajo, saj taka vsebina iz besedila njihovih določb ni razvidna, prav tako to ne izhaja iz predmeta in cilja, kot sta ga opredelili pogodbeni stranki FIP. Da namen FIP in njegovih izvedbenih predpisov ni bil tak, izhaja tudi iz dejstva, da je bila Republika Avstrija zavezana za plačilo odškodnin za v takratni Jugoslaviji podržavljeno premoženje avstrijskim državljanom tudi na podlagi drugih mednarodnih pogodb (npr. na podlagi drugega odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe in kasneje še na podlagi Pogodbe o priznanju odškodnin za nacionalizacijo zasebnih gospodarskih podjetij iz leta 1980).

23. Po povedanem bi torej stališče, po katerem bi že možnost uveljavljanja odškodnine npr. za gospodinjske predmete pomenila izključitveni razlog za uveljavljanje denacionalizacije podržavljenih nepremičnin, pomenilo tudi različno obravnavanje prejšnjih lastnikov podržavljenih nepremičnin glede na to, ali so jim bili podržavljeni gospodinjski predmeti ali ne. To pa ni namen obravnavanega izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen (preprečiti dvakratno odškodovanje za odvzeto premoženje). Zato po presoji sodišča pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bili pravni nasledniki prejšnjega lastnika teh nepremičnin upravičeni do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete, potrebne za opravljanje poklica.

24. Pravica do odškodnine kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG torej ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vsakem primeru odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja. Zato je stališče na katerem temelji izpodbijana odločba napačno, zaradi napačne uporabe materialnega prava, pa že upravni organ, ki je sledil dotedanji sodni praksi, ni ugotavljal vseh, za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo odločilnih dejstev.

25. Zato je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral upoštevati stališča sodišča, na katerih temelji ta sodba. Sodišče pripominja še, da morebitna ugotovitev, da prejšnji lastnik oziroma pravni nasledniki prejšnjega lastnika na podlagi FIP in predpisov, izdanih na njeni podlagi, niso dobili ali imeli pravico dobiti odškodnino za premoženje, ki je predmet v tem postopku obravnavane zahteve za denacionalizacijo, ne pomeni, da te odškodnine niso dobili oziroma je niso imeli pravico dobiti na kakšni drugi podlagi (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017).

26. Tožeča stranka je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povrnitve stroškov v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje. Glede na to, da je bila tožba vložena še pred spremembo Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena) je sodišče odmerilo stroške v višini 350,00 EUR, k čemer je prištelo še 77,00 EUR za DDV. Sodišče tožeči stranki stroškov za revizijo ni odmerilo, glede na to, da jih ni specificirala. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v prvem odstavku 163. člena določa, da o povrnitvi stroškov odloči sodišče na določno zahtevo stranke. V drugem odstavku istega člena pa med drugim določa, da mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. V predmetni zadevi je tako sodišče priznalo tožeči stranki stroške v skupni višini 427,00 EUR.

27. Odločitev o stroških prizadete stranke je sodišče sprejelo na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu (tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013) in se v upravnem sporu, na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, primerno uporabljajo za vprašanje postopka, ki niso urejena v ZUS-1. ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe (načelo uspeha), povrniti nasprotni stranki in njenemu intervenientu stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Povrnejo se samo potrebni stroški, o čemer odloči sodišče po presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Prizadeta stranka F. d.d., je po svojem pooblaščencu odvetniku H.H. dne 4. 7. 2013 sodišču posredovala odgovor na tožbo, v katerem je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče je tožbi ugodilo, kar objektivni pomeni, da prizadeta stranka v postopku ni uspela, saj je nastopala na strani tožene stranke. Zato prizadeta stranka sama trpi svoje stroške postopka.