Jedro

Tožeča stranka, ki s tožbo zahteva varstvo pred motenjem posesti, ker je tožena stranka izkopala marjetice in trobentico, nima ekonomskega interesa za pravdo, zato je treba njen tožbeni zahtevek zavrniti. Če motilec dejanja umre, mora sodišče v sklepu, izdanem v motenjski pravdi, v ugotovitvenem delu izreka navesti motilca posesti, medtem ko morajo biti v restitucijskem in prepovednem delu zahtevka navedeni dediči motilca posesti, vendar pod pogojem, da je tožena stranka ustrezno prilagodila tožbeni zahtevek.

Subjektivna kumulacija tožbenih zahtevkom pomeni, da tožeča stranka zahteva, naj sodišče odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper drugo (podredno navedeno) toženo stranko, vendar le, če bi bil zahtevek zoper prvo navedeno toženo stranko pravnomočno zavrnjen. Če pa je tožbenemu zahtevku zoper primarno navedeno toženo stranko ugodeno, o tožbenem zahtevku zoper podredno navedeno toženo stranko ni treba odločati.

Izrek

1.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se: - odločitev sodišča prve stopnje v prvem odstavku 1./I. točke izreka, v prvem odstavku 2./I. točke izreka ter v 3./I. točki izreka, kolikor se ta nanaša na motilno dejanje, opisano v prvem odstavku 1./I. točke izreka, (tj. v celoti glede motilnega ravnanja izkopa cvetlic in razkopa zemlje) razveljavi in tožbeni zahtevek v tem delu zavrne; - odločitev sodišča prve stopnje v drugem odstavku 1./I. točke izreka in v drugem odstavku 2./I. točke izreka glede G.. d.o.o. razveljavi; - odločitev sodišča prve stopnje v drugem odstavku 2./I. točke izreka glede Petra B., Antona B. in Ane B. razveljavi; - odločitev sodišča prve stopnje v 4./I. točki izreka spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2.V preostalem se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.

3.Tožniki so dolžni tožencem povrniti 34.250,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 16.03.2005, opr.

št. I P 1213/02-44, ugotovilo, da je Ivan B. motil tožnike v posesti zemljišča parc. št. 110/4 pred stanovanjsko hišo (desno ob vhodu), s tem, ko je dne 13.03.2002 med 13. in 14. uro z motiko izkopal cvetoče marjetice in trobentico, ki jih je tja zasadila druga tožnica, in s tem, ko je dne 18.03.2002 okoli 16. ure na istem mestu razkopal zemljo, ki jo je poravnala druga tožnica, in tožnikom zagrozil, da bo to ponovno storil, če bodo tožniki še zasadili cvetlice ter s tem tožnikom preprečil uporabo tega dela zemljišča (prvi odstavek 1./I. točke izreka). Sodišče je tožencem naložilo, da morajo tožnikom dopustiti uporabo tega zemljišča ter urejanje in tudi zasajanje cvetlic (prvi odstavek 2./I. točke izreka). Nadalje je sodišče z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da Ivan B. in Jure B. (podrejeno G.. d.o.o.) motita tožnike v posesti nepremičnin parc. št 110/3, parc. št. 111/1 in tistega dela parc. št. 110/4, ki so ga tožniki do sedaj imeli v posesti, s tem, da sta dne 17.03.2002 okoli 16. ure neposredno po mejni črti med parcelama 110/3 in 110/4 ter po mejni črti med parcelama 111/1 in 110/4 postavila žično ograjo tako, da sta v tla zabila več kovinskih cevi, ki segajo približno meter nad zemljiščem in med njimi napeljala žico, prehod med žično ograjo in zidom stanovanjske hiše pa sta zabila z leseno ograjo ter sta s tem zaprla do tedaj prost prehod iz parcele 110/3 in parcele 111/1 na del parcele 110/4, ki je bil v posesti tožnikov kot zelenjavni vrt, tlakovana pot in peščeno dvorišče, z leseno ograjo pa zaprla edino zunanjo pot za dostop na parcele 110/3 in 111/1, ki z ulice Gola Loka poteka neposredno ob zahodni strani stanovanjske hiše tožnikov do navedenih parcel (drugi odstavek 1./I. točke izreka). Sodišče je tožencem naložilo, da so dolžni takoj, najkasneje pa v roku 24 ur, vzpostaviti prejšnje posestno stanje nepremičnin tako, da odstranijo kovinske cevi in med njimi napeto žico ter odstranijo leseno ograjo, ki zapira prehod (drugi odstavek 2./I. točke izreka). V 3./I. točki izreka je sodišče prve stopnje glede obeh motilnih dejanj toženvem prepovedalo v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji posegati v posest tožnikov, in sicer pod grožnjo denarne kazni v višini

250.000,00 SIT za vsako posamezno dejanje motenja posesti. V 4./I. točki izreka je sodišče prve stopnje tožencem naložilo, da tožnikom povrnejo njihove pravdne stroške v višini 218.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.03.2005 dalje, v roku 8 dni pod izvršbo. V točki II. izreka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ostane sklep o začasni odredbi zaradi umika ugovora v celoti v veljavi.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožujejo toženci, ki navajajo, da je sodišče prve stopnje na prvem naroku ugotovilo, da je prvotni toženec umrl in bodo v to pravdo po pravnomočnosti sklepa o dedovanju vstopili njegovi dediči. Čeprav tožniki vse do konca postopka niso pravilno označili tožencev, je sodišče v 1. točki izreka odločilo, da je pokojni toženec motil tožnike z izkopom cvetlic, medtem ko je v 2. točki sedanjim tožencem naložilo, da morajo dopustiti tožnikom uporabo zemljišča pred stanovanjsko hišo ter njegovo urejanje. Sodišče je s tako odločitvijo preseglo naracijo tožbe, poleg tega pa zahtevek ni sklepčen. Nadalje navajajo, da tožniki niso imeli mirne in nemotene posesti na tem delu nepremičnin že od avgusta 2001. Navedeno velja tudi glede kovinskih količkov in ograje, ki jo je postavil pokojni, odstraniti pa jo morajo sedanji toženci. Iz fotografij, ki so jih vložili v spis tožniki, je razvidno, da je pravni prednik tožnikov (Vladimir K.) z betonskimi ploščicami razmejil svojo lastnino od sosednje. Po smrti Vladimirja K. tožniki spornega zemljišča niso več imeli v posesti, kar dokazuje tudi dejstvo, da na naslovu Gola Loka ni nihče živel niti ni bil tam prijavljen za bivanje. Intenzivneje so tožniki nepremičnino pričeli uporabljati takrat, ko so toženci kupili sosednjo nepremičnino, vendar le do avgusta 2001, ko se je zgodilo prvo motenje. Sicer pa se je sodišče z ogledom lahko samo prepričalo, da je bil sporni del zemljišča že v času pred prvim motenjem zaraščen in neurejen, kar je razvidno tudi iz fotografij. Posesti tožniki niso mogli dobiti, četudi so si jo skušali vzeti na skrivaj, ko tožencev ni bilo doma. Nadalje navajajo, da se ne strinjajo z odločitvijo sodišča, kjer naj bi bil kot motilec in zavezanec za vrnitev v prejšnje stanje naveden tudi G.. d.o.o., saj tožniki niso niti dokazovali, da naj bi posest motil G... Navajajo še, da je sodišče kljub temu, da je tretji tožnik ob zaključku svojega zaslišanja jasno povedal, da imajo v hišo prost in neoviran dostop, ugotovilo, da tožniki imajo ekonomski interes. Glede motenja zelenjavnega vrta pa tožniki navajajo, da tudi tega dela posesti tožniki vse od avgusta 2001 niso imeli v posesti. Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje ni mogoče ugotoviti, zakaj je sodišče sledilo izpovedbam tožnikov bolj kot izpovedbam tožencev. Prav tako se ne strinjajo s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je za posest bistveno, da ima posestnim vedno, kadar to hoče, možnost stvar uporabljati, jo uživati in z njo razpolagati, saj ni mogoče ugotoviti, naj kaj se to stališče nanaša oziroma katero svojo odločitev je sodišče na tako stališče oprlo. V zvezi z ekonomskim interesom tožniki še navajajo, da sodišče ni pojasnilo, v čem naj bi bil ta njihov ekonomski interes. Vendar v tem sporu sploh ne gre za ekonomski interes, temveč željo tožnikov, da si pridobijo brezplačno uporabo tujega zemljišča. Toženci so jim večkrat ponudili v odkup del zemljišča, vendar tožniki na tak predlog niso pristali. Navajajo še, da je sodišče pojasnilo, da se prepovedni in restitucijski del izreka glasi na dediče prvotnega toženca, ker je ta med postopkom umrl, toženci pa menijo, da je to narobe, saj niso bili dediči tisti, ki so motili tožnike. Tožniki izpodbijajo tudi II.

točko izreka sklepa, saj je po njihovem mnenju odločitev sodišča nepotrebna. Umik so podali zaradi ekonomičnosti postopka, če pa sodišče meni, da je začasna odredba potrebna, potem preklicujejo umik. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Tožniki so na pritožbo odgovorili.

Pritožba je delno utemeljena.

Področje stvarnega prava ureja Stvarnopravni zakonik (Ur. list RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ), ki v prehodni določbi 268. člena določa, da se vsi postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, zaključijo po določilih prejšnjih predpisov, razen če ta zakon določa drugače. V predmetni zadevi je bila tožba vložena

08.04.2002, SPZ pa je pričel veljati 01.01.2003, zato je za odločanje o tej zadevi treba uporabiti določbe (tedaj veljavnega) Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (Ur. list SFR-J, št. 6-88/80, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZTLR).

V skladu s 75. členom ZTLR ima vsak posestnik stvari (in pravice) pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti, sodišče pa daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevajo pravica do posesti, pravni naslov posesti in dobrovernost posestnika (1. odstavek 78. člena ZTLR).

Tožniki so s tožbo zahtevali, naj sodišče ugotovi obstoj dveh motilnih dejanj, in sicer prvič, izkopa trobentic in marjetic ter razkopa zemlje, ter drugič, postavitve žične in lesene ograje.

O izkopu cvetlic in razkopu zemlje Tožniki so zatrjevali, da je pokojni toženec motil tožnike v posesti zemljišča parc. št. 110/4 pred stanovanjsko hišo (desno ob vhodu), s tem, ko je dne 13.03.2002 med 13. in 14. uro z motiko izkopal cvetoče marjetice in trobentico, ki jih je tja zasadila druga tožnica, in s tem, ko je dne 18.03.2002 okoli 16. ure na istem mestu razkopal zemljo, ki jo je poravnala druga tožnica, in tožnikom zagrozil, da bo to ponovno storil, če bodo tožniki še zasadili cvetlice ter s tem tožnikom preprečil uporabo tega dela zemljišča. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Pritožbeno sodišče, ki sicer ne dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, pa ocenjuje, da je treba tak tožbeni zahtevek iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju te obrazložitve, zavrniti.

Pojem posesti je opredeljen v ZTLR, in sicer gre tudi tu (kot pri lastninski pravici in stvarnem pravu nasploh) za razmerje med ljudmi glede stvari, pri posesti pa je bistveni element neposredna dejanska oblast nad stvarjo (prvi odstavek 70. člena ZTLR). Posestno varstvo pomeni varovanje posestnika pred neupravičenimi in samovoljnimi posegi v njegovo posest, postopek pa je prilagojen njegovemu namenu, tj. čim hitrejši, učinkoviti in ekonomični ureditvi posestnega spora, ki bo obveljala, dokler se v rednem postopku - petitorni pravdi - ne odloči o sporni pravici. Pri odločanju o upravičenosti zahtevka za posestno varstvo je potrebno vselej upoštevati tudi ekonomski interes posameznika (posestnika), zato vsaka neznatna sprememba dejanskega stanja ne more pomeniti obenem tudi motenja posesti. V kolikor posestnik nima ekonomskega interesa, je lahko sporna tudi zahteva po pravnem varstvu posesti, zato je potrebno upoštevati vse okoliščine primera, pri čemer je potrebno paziti, da zahtevki za posestno varstvo ne preidejo v šikaniranje. Posestno varstvo torej ni vseobsegajoče, temveč je omejeno, nenazadnje tudi z mejami, začrtanimi v drugem odstavku 4. člena ZTLR. Slednje predstavlja eno temeljnih načel stvarnega prava, po katerem se prepoveduje tako izvrševanje stvarnopravnih pravic in posesti, ki bi bilo v nasprotju z namenom, zaradi katerega so bile z zakonom ustanovljene ali priznane, ali v nasprotju z moralo. O tem vprašanju je stališče že večkrat zavzela sodna praksa (glej npr. sklepe Višjega sodišča I Cp 1496/1998, I Cp 1925/1999 in I Cp 476/2000).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti (tega dela) tožbenega zahtevka, kljub temu da so toženci tekom postopka na to večkrat opozorili, ni ukvarjalo z vprašanjem ekonomskega interesa tožnikov. Posestno varstvo predstavlja namreč predvsem varstvo ekonomskega interesa posestnika, zato se mora sodišče, ko presoja, ali pomeni uveljavljani zahtevek takšno izvrševanje posestne zaščite, zaradi katerega je posest po ZTLR zaščitena, ukvarjati z vprašanjem ekonomskega interesa.

Ugotovitev je pomembna zato, ker vsaka sprememba dejanskega stanja, kot rečeno, ne pomeni motenja ali odvzema posesti, saj naj bi sodišča varovala posest le v primerih, ko obstajajo za tako varstvo utemeljeni razlogi, kar pomeni, da mora biti podana taka sprememba, ki nima le pravnega, temveč tudi ekonomski in praktičen pomen. Da neko dejanje pomeni motenje posesti, mora predstavljati upošteven poseg v posest, kar je delno dejansko, delno pa pravno vprašanje, ki ga je potrebno rešiti v vsakem konkretnem primeru posebej. Pritožbeno sodišče, kot je bilo že povedano, ne dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, vendar ocenjuje, da takemu tožbenemu zahtevku ni mogoče nuditi posestnega varstva.

Po presoji vseh okoliščin primera se upira, da bi sodišče tožnikom nudilo posestno varstvo, saj ji je v obstoječem posestnem stanju z dejanjem (pokojnega) toženca nastala le neznatna sprememba, kar nenazadnje potrjuje tudi dejstvo, da tožbeni zahtevek ne vsebuje dajatvenega dela na vzpostavitev prejšnjega stanja. Dejstvo je, da je bil poseg neznaten (izkop marjetic in trobentice ter razkop zemlje), to pa po oceni pritožbenega sodišča zadostuje za sklep, da tožniki nimajo ekonomskega interesa za posestno varstvo. Nasprotna odločitev bi pomenila, da je posest varovana vselej in pred vsakokratnimi posegi, kar bi bilo v nasprotju s temeljnim načelom iz drugega odstavka 4. člena ZTLR. Po obrazloženem se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo (4. točka prvega odstavka 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP), zato je bilo treba pritožbi tožencev v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v tem delu ugoditi in izpodbijani sklep (v prvem odstavku 1./I. točke in 2./I. točke izreka ter v 3. točki izreka, kolikor se ta nanaša na motilno dejanje iz

1./I. in 2./I. točke izreka) spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu (glede motilnega dejanja izkopa cvetlic in razkopa zemlje) zavrne.

O postavitvi žične in lesene ograde Tožniki so z drugim delom tožbenega zahtevka zahtevali, naj sodišče ugotovi, da (pokojni) Ivan B. in Jure B. (podrejeno G.. d.o.o.) motita tožnike v posesti nepremičnin parc. št 110/3, parc. št. 111/1 in tistega dela parc. št. 110/4, s tem, da sta dne 17.03.2002 okoli

16. ure neposredno po mejni črti med parcelama 110/3 in 110/4 ter po mejni črti med parcelama 111/1 in 110/4 postavila žično ograjo tako, da sta v tla zabila več kovinskih cevi, ki segajo približno meter nad zemljiščem in med njimi napeljala žico, prehod med žično ograjo in zidom stanovanjske hiše pa sta zabila z leseno ograjo ter sta s tem zaprla do tedaj prost prehod iz parcele 110/3 in parcele 111/1 na del parcele 110/4, ki je bil v posesti tožnikov kot zelenjavni vrt, tlakovana pot in peščeno dvorišče, z leseno ograjo pa zaprla edino zunanjo pot za dostop na parcele 110/3 in 111/1, ki z ulice Gola Loka poteka neposredno ob zahodni strani stanovanjske hiše tožnikov do navedenih parcel. Za ta del tožbenega zahtevka pa je tožnikom treba priznati ekonomski interes, ki so ga tožniki pojasnili kot dostop do glavnega plinskega ventila ter dostop na vrt, prav tako pa dejanja tožencev ni mogoče opredeliti kot neznaten poseg v posest tožnikov. Na tem mestu velja zato zavrniti pritožbeni očitek tožencev, češ da tožniki nimajo ekonomskega interesa, ker lahko dostopajo po drugi poti. Postopek v sporih zaradi motenja posesti namreč izključuje razpravljanje o pravici do posesti in posledično tudi o potrebi po posesti (ne gre postopek za postopek za določitev nujne poti!), temveč je ključno le, ali je s protipravnim ravnanjem motilca nastalo takšno stanje, ki posestniku onemogoča izvrševanje posesti v dotedanjem obsegu.

Pritrditi gre torej stališču prvostopenjskega sodišča, da je za ugoditev tožbenemu zahtevku dovolj, da tožniki dokažejo (dokazno breme je namreč na njih), da imajo nepremičnino v posesti vedno, kadar to hočejo. Pritožbene navedbe tožencev, ki grajajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, niso utemeljene, saj je sodišče prve stopnje le-to oblikovalo izčrpno in prepričljivo, pritožbeno sodišče pa jo v celoti sprejema. Na podlagi izvedenih dokazov (tudi izpovedb tožnikov) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tožniki dokazali posest sporne nepremičnine pred motenjem, zavrnitev navedb tožencev (in njihovih dokazov - torej njihovih izpovedb) pa je logična posledica.

Utemeljeno pa toženci v pritožbi očitajo sodišču prve stopnje, da je nepravilno odločilo, da je motilno dejanje (skupaj s sedaj prvim tožencem) storil pokojni toženec, medtem ko se restitucijski in prepovedni del izreka izpodbijanega sklepa glasita na drugega in tretjega toženca ter četrto tožnico, ki pa niso motilci, temveč le dediči pokojnega motilca. Odločitev prvostopenjskega sodišča bi bila pravilna le, če bi tožniki po smrti prvotnega toženca tožbo popravili tako, da bi namesto pokojnega toženca navedli njegove dediče. Zato je pravilna odločitev v ugotovitvenem delu zahtevka, da sta motilno dejanje storila pokojni toženec in sedaj prvi toženec Jure B. (ta del tudi skladen s postavljenim tožbenim zahtevkom), ni pa pravilno, da se restitucijski in prepovedni del izreka izpodbijanega sklepa glasita tudi na tiste dediče prvotnega toženca, ki obenem niso bili motilci, tj. na Petra, Antona in Ano B., ker je sodišče v tem obsegu, kot pravilno v pritožbi opozarjajo toženci (3. odstavek 350. člena ZPP), prekoračilo tožbeni zahtevek, saj ga tožniki nikoli niso postavili. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožencev v skladu z določbo 357. člena ZPP v tem delu ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v drugem odstavku 2./I. točke izreka razveljavilo, kolikor se nanaša na Petra B., Antona B. in Ano B..

Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer se izrek nanaša na G... d.o.o. Tožniki so namreč postavili podredni tožbeni zahtevek tudi zoper G...

d.o.o. in navedli, da so to storili zato, ker se toženca (pokojni toženec in sedanji prvi toženec) nista hotela izjasniti, v kakšem svojstvu sta storila motilno dejanje. Tožniki so tožbeni zahtevek oblikovali takole: "Toženca Ivan B. in Jure B. (podrejeno G..

d.o.o.)...". S tako oblikovanim tožbenim zahtevkom so postavili t. i. subjektivni kumulativni tožbeni zahtevek (1. odstavek 192. člena ZPP), kar pomeni zahtevo tožnikov, naj se ugodi tožbenemu zahtevku proti naslednjemu tožencu (konkretno G.. d.o.o.) le, če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti tistemu, ki je v tožbi naveden pred njim (konkretno proti Ivanu B. in Juretu B.). Ker je pa je bilo primarnemu tožbenemu zahtevku zoper Ivana B. in Jureta B. ugodeno, je s tem odpadla zahteva tožnikov za odločanje o podrejenem zahtevku (takega zahtevka tudi ni treba zavrniti, kar je že dolgoletno stališče sodne prakse in pravnih teoretikov). Sodišče prve stopnje je s tem, ko je ugodilo tako primarnemu in podrednemu tožbenemu zahtevku, le-tega prekoračilo (podredni zahtevek namreč pomeni, naj sodišče odloča o njem le, če bo primarni pravnomočno zavrnjen), zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 357. člena ZPP pritožbi tožencev tudi v tem delu ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v drugem odstavku 1./I-. točke izreka in v drugem odstavku 2./I. točke izreka, kolikor se nanaša na G.. d.o.o., razveljavilo.

V preostalem je pritožbeno sodišče, kot izhaja iz zgoraj obrazloženega, pritožbo tožencev v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdilo. Po odločitvi pritožbenega sodišča je torej pravnomočno ugodeno tožbenemu zahtevku tožnikov v ugodilnem delu zoper toženca Ivana B. in Jureta B., medtem ko se restitucijski in prepovedni del izreka sklepa sodišča prve stopnje nanaša zgolj na prvega toženca, Jureta B. (seveda vse skupaj le glede motilnega dejanja postavitve žične in lesene ograde).

O odločitvi, da sklep o začasni odredbi ostane v celoti v veljavi Sodišče prve stopnje je na predlog tožnikov izdalo sklep o začasni odredbi, zoper katerega so toženci vložili ugovor, ki pa so ga kasneje umaknili. Sodišče je v II. točki izreka izpodbijanega sklepa ugotovilo, da zaradi umika ugovora sklep o začasni odredbi ostane v celoti v veljavi. Strinjati se je mogoče s stališčem tožencev, ki ga navajajo v pritožbi, da je ugotovitvena odločitev sodišča, da sklep ostane v veljavi nepotrebna (izrek bi se pravilno glasil, da se umik vzame na znanje), saj je sklep o začasni odredbi postal pravnomočen s trenutkom, ko so toženci umaknili ugovor, vendar sodišče prve stopnje s tako odločitvijo ni z ničemer poseglo v pravice tožencev, zato so njihove pritožbene navedbe neutemeljene.

Odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje Odločitev pritožbenega sodišča je v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka, ki so pravdnima strankama nastali pred sodiščem prve stopnje (4./I. točka izreka izpodbijanega sklepa). Ker je pravnomočno odločeno, da je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom glede enega motilnega dejanja uspela, glede drugega pa propadla, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka Ker so toženci s pritožbo uspeli doseči zavrnitev tožbenega zahtevka glede enega motilnega dejanja (kar po oceni pritožbenega sodišča obsega približno polovico celotnega tožbenega zahtevka), je pritožbeno sodišče ločeno odločilo o stroških pritožbenega postopka, ki so z vložitvijo pritožbe nastali tožencem. Toženci so priglasili 375 točk za sestavo pritožbe, kar ob vrednosti točke 110 SIT znaša

41.250,00 SIT, povečano za 20% DDV pa 49.500,00 SIT, ter sodno takso v višini 19.000,00 SIT, skupaj torej 68.500,00 SIT. Ob polovičnem uspehu pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče v skladu z določbo

2. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da so tožniki dolžni povrniti tožencem 34.250,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.