Jedro

Sodišče je ugotovilo, da je toženka od matere prejela denar v vrednosti ene krave, torej ne krave. Ker velja načelo denarnega nominalizma, je sodišče prve stopnje s tem, ko je na podlagi 52. člena ZD ugotavljalo vrednost krave ob zapustničini smrti, zmotno uporabilo materialno pravo. Toženki se v dedni delež vračuna tisto število denarnih enot, kot jih je prejela.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II. izreka spremeni tako, da se znesek 1.250,00 EUR nadomesti z zneskom 350,00 EUR, izrek o stroških postopka pa se spremeni tako, da se pravilno glasi: „III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 769,39 EUR stroškov postopka v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu sodbe dalje do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem, delu (točka II. izreka glede zneska 2.689,12 EUR) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 100,72 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-ih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da oporoka pokojne A. Ž., sestavljena 15.2.2004, ni veljavna in nima pravnega učinka (točka I. izreka); v prvem odstavku točke II. izreka; ugotovilo, da gotovina v vrednosti ene krave v znesku 1.250,00 EUR in denarna sredstva od prodaje vrednostnih papirjev v vrednosti 2.689,12 EUR predstavljajo darilo pokojne A. Ž. toženki, v preostalem delu pa tožbeni zahtevek za vračunanje daril zavrnilo (drugi odstavek II. izreka) ter tožeči stranki naložilo plačilo 595,00 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (točka III izreka).

2. Pritožuje se toženka zoper obsodilni del – prvi odstavek II. točke izreka in posledično zoper stroškovno odločitev, uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker tožniki niso pojasnili, s kakšnim namenom tožijo na ugotovitev daril, nimajo pravnega interesa za tako tožbo in je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Vračunanje daril je možno le, če je prikrajšan nujni delež in toliko, da se prikrajšanje odpravi. Zneska 2.689,12 EUR ji sin ni izročil, zato se ne more šteti kot darilo njej. Tudi izvršba zoper sina ni bila uspešna, naredila je vse, da bi bil znesek izročen, vendar ni uspela. Tudi ostali dediči so od staršev dobili meso v enaki vrednosti kot ona, zato je to izgubilo značaj darila. Zmotno je ugotovljena vrednost ene krave in ugotovitev o vrednosti je tudi sama s seboj v nasprotju, ker je sodišče upoštevalo ceno za telico. Ni obrazložilo, kako je prišlo do vrednosti 1.250,00 EUR. Nekritično je sledilo navedbam tožnikov. Meso je odslužila z delom ter potnimi stroški, da se je vozila k mami pomagat. Druga tožnica in tretji tožnik sta prejela nepremičnino od staršev, in sicer dve parceli, katerih vrednost bistveno presega vrednost njej danih daril, zato tožbeni zahtevek ni utemeljen. Prvostopno sodišče se do te trditve ni opredelilo, niti je ni upoštevalo pri odločitvi. Podana je bistvena kršitev določb postopka in zmotno uporabljeno materialno pravo.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje odločitvi in razlogom prvostopenjskega sodišča, zato višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je hkrati s tožbo za ugotovitev neveljavnosti oporoke, na katero jo je napotilo zapuščinsko sodišče, vložila tudi tožbo za ugotovitev vrednosti daril, ki naj bi jih prejela toženka od pokojne matere. Drugi del zahtevka je temeljila na določilih 46. člena Zakona o dedovanju (ZD), skladno s katerim se vsem zakonitim dedičem v dedni delež vračuna vse, kar so na kakršenkoli način dobili v dar od zapustnika. To jasno kaže, da nameravajo v zapuščinskem postopku uveljavljati svoje deleže. Tožena stranka se je glede tega dela tožbenega zahtevka branila, da daril ni dobila, da ni šlo za darila, ki bi jih bilo mogoče vračunati v njen dedni delež ter, da darila niso bila v takšni vrednosti, kot zatrjujejo tožniki. Da tožeča stranka nima pravnega interesa za tak zahtevek, ni ugovarjala. Podlage, da bi ta del tožbenega zahtevka sodišče brez podanega ugovora zavrglo, ni. Prva in druga tožnica sta nujni dedinji po A. Ž. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za neveljavnost oporoke (odločitev je v tem delu že pravnomočna), imata pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnica ni mogla razpolagati – 26. člen ZD. Da se bo lahko ugotovilo, kateri oziroma če sploh kateri del zapuščine je to, bo potrebno ugotoviti vrednost zapuščine skladno z 28. členom ZD. Po četrtem odstavku 28. člena ZD, se pri tem upošteva vrednost vseh daril, ki jih je zapustnik na kakršenkoli način dal tistemu, ki bi po zakonitem dedovanju prišel v poštev kot dedič. Toženka je zakonita dedinja pokojne. Zapuščinsko sodišče bi tako moralo, če ne bi tožeča stranka že v tem postopku uveljavljala vračunanja daril toženke, stranke ponovno napotiti na pravdo. Ker bi bilo to v nasprotju z načeli pospešitve in ekonomičnosti postopka, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je meritorno odločilo tudi o zahtevku za vračunanje daril. 6. Denarja od prodaje vrednostnih papirjev NF1 in NF2 v vrednosti 2.689,12 EUR v zapuščini po pokojni ni, ker ga je, kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožba ne izpodbija, namenila toženki. Denar za toženko je izročila njenemu sinu L. D., ta pa si ga je (neupravičeno) zadržal zase, ker sta imela s toženko neporavnane račune. Toženka je v pravdi, ki je potekala med njima, uspela in ima izvršilni naslov za izterjavo od L. D. Dejstvo, da tega denarja (še) ni prejela, ni relevantno. Denarja v zapuščini ni več, ker ga je zapustnica namenila – podarila toženki. Za razmerje do zapuščine ni odločilno, ali je toženka denar prejela, pač pa da denarja v zapuščini ni več, ker ga je zapustnica namenila toženki in ga v ta namen izročila njenemu sinu.

7. Darilo, ki ga dajo starši enemu otroku, ne izgubi značaja darila, če dajo darila tudi drugim otrokom. Vsi potomci kot zakoniti dediči, pa imajo pravico zahtevati vračunanje daril (46. člen ZD), vendar pa se darila vračunajo le na njihovo zahtevo. V tej pravdi toženka zahtevka za vračunanje daril sodedičev ni podala. Tudi zahtevka za vračunanje dveh parcel, ki naj bi jih od staršev prejeli drugo in tretjetožeča stranka, toženka ni postavila, zato ni predmet obravnave v tej pravdi.

8. Iz oporoke v prilogi A5 jasno izhaja volja zapustnice (in njenega moža), da se toženki v dedni delež všteje vrednost dveh krav; torej v dedni delež po zapustnici vrednost ene krave. Neutemeljene so zato navedbe toženke, da ne gre za darilo, ker je meso odslužila z delom in potnimi stroški.

9. Utemeljena pa je pritožba glede višine vračunanja daril v dedni delež. Sodišče je ugotovilo, da je toženka od matere prejela denar v vrednosti ene krave, torej ne krave. Ker velja načelo denarnega nominalizma (371. člen Obligacijskega zakonika), je sodišče prve stopnje s tem, ko je na podlagi 52. člena ZD ugotavljalo vrednost krave ob zapustničini smrti, zmotno uporabilo materialno pravo. Toženki se v dedni delež vračuna tisto število denarnih enot, kot jih je prejela. Tožeča stranka, na kateri je dokazno breme, je navedla zgolj vrednost ene krave 1.250,00 EUR (uveljavljala je vrednost dveh krav v znesku 2.500,00 EUR); vrednosti ni z ničemer utemeljila. Tožena stranka pa je vtoževani vrednosti argumentirano ugovarjala. Med drugim je navedla, da je denar od mesa krav toženka prejemala v času po letu 1982, ko je bila vrednost krav bistveno nižja, najmanj za 30 % in je vrednost ene krave znašala največ 350,00 EUR. Tožeča stranka na te navedbe tožene stranke ni obrazloženo odgovorila, na zadnjem naroku za glavno obravnavo pa je umaknila tudi predlog za postavitev izvedenca in predlagala, naj sodišče glede vrednosti krav odloči po prostem preudarku. Ob pomanjkanju navedb tožeče stranke, je višje sodišče upoštevalo vrednost, ki jo kot najvišjo vrednost denarja, dobljenega od mesa krav, navaja tožena stranka, torej 350,00 EUR. Zato je v tem delu pritožbi toženke ugodilo ter ustrezno spremenilo izrek izpodbijane sodbe v točki II. v obsodilnem delu. Podlaga za odločitev višjega sodišča glede delne spremembe sodbe je 5. točka 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP.

10. Ker je delno spremenilo odločitev o glavni stvari, je moralo drugostopenjsko sodišče poseči tudi v stroškovni izrek (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na vrednost spornega predmeta je uspeh tožeče stranke po spremembi sodbe 14 %, uspeh tožene stranke pa 86 %. Same odmere stroškov pritožba ne izpodbija, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru materialnopravne pravilnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče priglašene stroške pravdnih strank pravilno odmerilo po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). Potrebni pravdni stroški tožeče stranke znašajo 2.893,54 EUR, tožene stranke pa 1.365,67 EUR. Glede na njun uspeh v pravdi, bi morala tožeča stranka toženi stranki povrniti 1.174,48 EUR, tožena stranka tožeči pa 405,09 EUR. Po pobotanju medsebojnih terjatev iz naslova pravdnih stroškov je dolžna tožeča stranka toženki plačati 769,39 EUR.

11. V ostalem pritožba ni utemeljena, saj v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato v ostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo (353. člen ZPP).

12. Ker je s pritožbo delno uspela, je toženka upravičena tudi do delnega povračila pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Te je višje sodišče odmerilo upoštevajoč znesek 900,00 EUR, kolikor je toženka v pritožbi uspela, in ZOdvT. Nagrada za pritožbo po tar. št. 3210 znaša 68,80 EUR, pavšalni znesek po tar. št. 6002 za plačilo poštnih in TK storitev 13,76 EUR, DDV pa 18,16 EUR (tar. št. 6007). Skupaj znesejo pritožbeni stroški toženke 100,72 EUR.

13. Skladno s 313. členom ZPP je sodišče določilo 15-dnevni rok za plačilo stroškov postopka. Če jih tožeča stranka v postavljenem roku ne bo plačala, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).